Kaj je vaše oporišče?

Pozdravljeni!

Naša življenja so načeloma zelo napeta, živahna, naporna... saj nas neprestano nekaj zaposluje, da ne vemo več kam gremo, kaj smo načrtovali ali kaj bi radi dosegli. Vsi bi morali živeti nekaj časa tako, da se nam ne bi bilo treba pretvarjati, da nam ne bi bilo treba pojasnjevati, upravičevati ali delati dobrega vtisa. Zato potrebujemo oporišče, ker smo tam močni in upoštevani, ker si tam lahko sezujemo čevlje in si oddahnemo, ker bo tam poskrbljeno za nas. 

Oporišče je tam, kjer smo bili prej preden smo se zgubili. Ne glede na okoliščine, ima vsak človek kraj, kjer je pognal korenine, to ni nujno, da je kraj kjer se je rodil in odraščal. To je kraj, kjer se je počutil varno.

Oporišče je lahko naš dom, družina, kjer se počutim dobro, varno, ljubljeno, kjer vlada zaupanje in kjer si napolnimo baterije. 

Seveda je prav, da imamo cilje in da se oddaljujemo od domačega ognjišča, a pomembno je, da vemo kdo smo in kdo so bili naši predniki. Zato je za tapkalce oporišče kraj, kjer smo odraščali in nas spominja na to kaj smo doživljali med odraščanjem. Tukaj se skrivajo vsi upi, ljubezen, ves smeh, igra in strahovi, skratka naša mlajša leta. 

Oporišče je lahko tudi oseba, ob kateri se lahko spomnite, kakšni smo bili, preden je naše življenje postalo ena sama zmeda. In tapkalci še posebej vemo, ker lažje v dvoje ali skupini spuščamo spomine, strahove, jeze skratka vse neprijetnosti, ki so v nas a jih ne potrebujemo.

Naše oporišče je predvsem naše telo, ki mu moramo dovoliti prenovo in mi smo receptorji, ki najbolje vemo, kdaj se je izteklo bivanje neprijetnim občutkom. Prijazno jim odpuščamo, jih pospremimo in naj poiščejo nov kraj bivanja.

Zelo pomembno je, kako vzgajamo svoje bližnje

Edina resnica je ta, da je treba svoje bližnje seznaniti s svojimi potrebami. Večina žensk živi tako, da vse daje, je dobra žena, naredi vse za otroke in pričakuje, da se ji bo na starost to vrnilo in bo živela v zavetju vseh teh ljudi, ki se jim je predajala in jih je ljubila. Svojih bližnjih pa ne vzgajamo v spoštovanju do svojih potreb in zrastejo v občutku, da njihova mama, žena, hči,... ne potrebuje nič, da pač samo daje in ji je to tudi všeč. Tapkalci pa vemo, kako močno smo velikokrat razočarani in moramo uravnovesiti to neprestano razdajanje.

Zato je zelo pomembno kako vzgajamo svoje bližnje. Prevzgoja je lažja, če tapkaš in si poveš, kaj želiš, česa ne preneseš, kaj potrebuješ,...

Opozarjati je treba na svoje potrebe in zase osrečujoče živeti. Imeti moramo prijateljstva, kjer ni osebnih uslug in tega, da delaš za druge. To neodvisnost moramo gojiti, kot svoj vrtiček. Na ta način bomo srečnejši, močnejši in pristnejši ter bolj dragoceni za druge. Ko gremo s to močjo naprej vidimo, da se ne rabimo bati življenja, ker vemo kdo smo, kaj potrebujemo in se lahko naslonimo nase. In temu rečemo notranja moč.

Med osamljenostjo in samoto

Med osamljenostjo in samoto je velika razlika.V osamljenosti smo v neprijetnem stanju. Če smo osamljeni, mislimo na drugega in ga tudi pogrešamo. Potrebujemo drugega posebnega človeka. To je lahko prijatelj, žena, mož, mati, sestra, otrok, ljubica,... Vendar drugega ni, na kakršen koli način je odsoten. Samota je zelo pozitivna za tapkalsko razmišljanje, saj gre za prisotnost sebe. Med tapkanjem smo lahko tako zelo v sebi, da ni nobene potrebe po komerkoli. Tapkalec lahko celo uživa v takšni samoti, ker prinaša toliko svobode. Pri drugih ljudeh, ki niso drugi posebni, navadno ne naletimo na podporo za svoje globoko doživljanje sebe in svoje resnice. Ob drugih se počutimo izločene, nesprejete, kritizirane, vedno pod nadzorom, skratka v neprijetnem občutku in v pričakovanju na pohvalo družine, prijateljev in kolegov. Ko samoto začutimo, lažje razumemo osamljenost.

Karate točka:

Čeprav se že celo življenje trudim, da bi se z nekom res pogovorila, moram prevzet odgovornost za osamljenost in samoto ter se sprejeti z vsemi občutki.

Čeprav ne znam bit vedno luč sama sebi in težko razvijam nove sposobnosti, se sprejemam z vsem, kar že znam in zmorem.

Čeprav se morda celo bojim razvit to sposobnost, da si sama utiram pot skozi temo, se sprejemam z vso težo strahu in sem v bistvu sposobna velikih podvigov.

Po točkah:

Osamljenost, odsotnost drugega ali samota in prisotnost sebe, imam možnost izbire, lahko sem luč sama sebi, imam možnost, da sem luč sama sebi, med tem, ko ni poleg mene nekoga posebnega, sem luč sebi skupaj s tapkanjem, v meni je ogromen svetilnik, ki potrebuje mojo svetlobo, mojo prisotnost in moja prisotnost zasveti in lahko napolni celo vesolje.

V katero smer boš šel

V katero smer bom šla v križišču, je odvisno od marsičesa. Najpomembnejša so naša prepričanja in strahovi ter odlašanje na račun tega. Izbira  za rešitve je lahko tapkanje, ko ozavestimo trenutno čustveno stanje, nerazrešene izzive, ki jih odlagamo na stran. Pomembno je, da se zavemo tega križišča s premnogimi potmi. In kako bomo pojedli tega velikega slona? Po majhnih koščkih to počno tapkalci ali s kakšno drugo akcijo netapkalci. 

Ko me preplavijo strahovi, dvomi, negotovost, ki jih je treba razrešiti, lahko začnemo takole:

Čeprav imam v tem letu toliko nerazrešenih situacij vem, da to vpliva na moje odnose z bližnjimi, se sprejemam z vsemi situacijami hkrati in si odpuščam.

Čeprav odlašam že toliko let in ne morem opustit takšnega vedenje iz katerega koli razloga, se sprejemam in spoštujem.

Kljub vsemu, da imam v sebi senčno stran mene, ki ravna v nasprotju s tem, kar si jaz v resnici želim, se sprejemam in vem, da imam novo možnost, samo odločiti se moram za njo.

In vse kar se mi ponudi kot izziv, dvomi, strahovi, negotovost, mi omogočajo premik, naprej, nikoli nazaj, tudi takrat, ko se mi zdi vse izgubljeno, vedno imam novo možnost, prav ustvarjalna sem že v izogibanju, zakaj ne bi postala ustvarjalna še v spopadanju, imam izbiro, vem da bo prišel nov dan, ko preteklost ne bo več tako močna, ko ne bo več pritiskala s takšno močjo...

Prijateljstvo ali zavezništvo

Prijateljstvo, ki ga obvladuje kontrola in strah, ni prijateljstvo. Tisti hip, ko mi prijateljstvo postane breme, vem da je nekaj narobe lahko z menoj ali pa je morda na drugi strani. Morda sem sama preutrujena, preobčutljiva in sama poskrbim, da povečujem razdaljo. Morda pa prerastemo obdobja kontrole in strahu ter z lahkoto končamo odnose prijateljstva, kjer ne moremo bit odkriti. 

Ni lahko biti dober prijatelj, je pa lepo in za to se je vredno truditi. Opažam, da mi prijateljstvo postaja pomembnejše od ljubezni. Zdi se mi, da lahko traja dlje, ker smo v ljubezni bolj ranljivi.

Čeprav je to moje razmišljanje in dvomim o svojih sposobnostih, da imam lahko dobro prijateljico, se sprejemam in se veselim prijateljstva.

Čeprav šele zadnje čase opažam, da najlažje tapkam s prijateljico, si odpuščam, ker to nisem počela že prej.

Čeprav sem po naravi rada sama in ne potrebujem nenehno ob sebi nekoga, se sprejemam in se imam rada, hkrati pa čutim, kako pomembna je prijateljica med tapkanjem.

Problem se lažje razelektri, ko imaš prijateljico, kako lep je prijateljski odnos, ki raste z menoj, me izpopolnjuje, pomaga mi ohranjati duševno ravnovesje, vem, da nekdo drži z menoj tudi, ko nimam prav, prijateljica odobrava vse moje početje, vem, da me ima rada in mi je v oporo in rada jo imam in sem hvaležna za to prijateljstvo.

Vsaka ženska potrebuje prijateljico, tako kot Thelma Louise, zaveznico.

Ranjeni otrok zahteva, da se mu bolečina prizna

Če mislite, da nas bo kdo rešil, osvobodil ter osmislil  in zapolnil praznino v našem življenju, ste v zmoti. Iz izkušnje vam povem, da nam nihče ne bo uredil življenja, če ne bomo sami poskrbeli za prebujenje in na ta način postali oseba, ki ne potrebuje drugega za preživetje. Stanje zaljubljenosti ne moremo stalno vzdrževati. Od časa do časa ga prebudimo, saj je to le spomin na katerem gradimo odnose in zveze.

Ker za sabo vlečemo prtljago bolečin iz otroštva, v sedanjem času ne znamo reagirati. Ranjeni otrok zahteva, da se mu bolečina prizna. Da bolečine priznavamo in občutimo, tapkalci pa vemo, da se jih težko sprejema v samoti in je mnogo lažje v dvoje, če ne celo v skupini. In notranji otrok bi bil pomirjen, če bi lahko izrazil zahteve in mnenja. Med tapkanjem pa jezo in bolečino izrazimo in šele potem lahko odrastemo.

Zato bo novo leto za marsikoga priložnost, da se poglablja vase in dovoli otroku v nas, da cepeta, se izraža in se zmrduje, če je treba. 

Primer za tapkanje na karate točki:

Čeprav se že vsa ta leta želim zaščitit pred neznanimi vzroki, ki mi jemljejo moč, si zaslužim, da odkrijem čimveč razlogov in nadoknadim zamujeno, se sprejemam takšna kakršna sem.

Čeprav sem začela tajiti svoje potrebe, ko so starši presodili, da sem prejela dovolj njihove pozornosti in prisotnosti, se sprejemam z vsemi njihovimi odločitvami.

Čeprav šele sedaj vem, da me moje potrebe osrečujejo in sem bolj mirna in zadovoljna se sprejemam tudi, če me vsi ne razumejo.

Po točkah:

ko tapkam sem srečna, mirna, zadovoljna, končno mi nekaj uspeva, čeprav nekateri ne sprejemajo mojega početja, ker mislijo, da morejo razumet, včasih ni treba razumet, spomnim se otroštva, bilo je veliko lepega, bilo je tudi veliko neprijetnega, bilo je brezbrižno, danes puščam pot bolečini in zmedenosti, naj splava na površje, ker razumem, da je edino to pot domov, je pot, kjer se srečata moja duša in ljubezen...

Tapkalci bodo razumeli,  ostalim pa naj bo to pisanje navdih, da se pozanimate, kako bi lahko prebudili ranjenega otroka v sebi.

Življenje je modrost

To leto vas bom seveda spet obiskovala na virtualni način. Z nekaterimi se bomo srečevali redno, drugimi občasno, s tretjimi na štiri oči, nekateri pa ste na seznamu, ker se mi je zdelo, da vas utegne zanimati, kaj razmišljam in želim deliti tokrat.

In tokrat vam najprej razodenem, da tudi slučajno sama nisem tako pametna in sposobna, ko nizam razne tematike že leto in pol. 23 let si že zdravim ranjeno dušo s prebiranjem člankov, kolumn, knjig, filmov,  tudi šolsko gradivo med študijem, mi je odstrlo dodatna znanja in možnosti. Med tem me je EFT popeljal na novo pot, da sem s svojih globin naplavila vse kar sem opazila, da mi škodi, vse kar je bilo razpadajočega, nekatere stvari sploh niso bile moje, skratka vse, kar je oviralo mojo podrast, vse kar sem našla in nisem znala reciklirati.

Ko tapkam sama, v paru ali skupini, ter dodatno tudi zapisujem, vas nagovarjam in posredujem modrosti, ki niso moje. Na ta način načrtno širim besede, izgovorjene ali zapisane, da tudi vi prejmete možnost za obogatitev svoje podrasti. Moje je samo želja, cilj, ljubezen in volja, da dobi čim več ljudi nazaj to, kar je že od nekdaj njihovo, svobodo odločanja in izbire.

Karate točka:

Čeprav sem to držala v sebi na lastno škodo in ni nikomur koristilo, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav si jemljem dovoljenje in starim zgodbam pustim, da se končajo na kakršen koli način, sprejemam sebe z vsemi sposobnostmi in nesposobnostmi.

Čeprav bi jaz rada samo pomagala, vsak pa mora narediti sam, se sprejemam s tem čistim užitkom tapkanja na vse mogoče trenutke slehernega dne.

Po točkah:

v sebi držim še veliko na lastno škodo, to nobenemu ne koristi, stare zgodbe bi bilo dobro spustit, vse kar se lahko spomnim, naj se končajo ti energijski zamaški, ko pomagam drugim, koristim tudi sebi, v dajanju prejemamo, in to mi je v užitek, bogatenje podrasti je čisti užitek, s svojo hitrostjo, na svoj način, hvaležna za vse prebrane besede, ki so mi povzročile premik, za vse kar lahko delim, množim, hvaležna sem za vse besede, ki sem jih slišala in so me zaznamovale, čeprav je težko vztrajat in neprijetne občutke spravit v prijetne, le na tak način grem lahko na sled in poiščem stezo do sebe in najdem kakšna sem v resnici, ni me strah, ker je na stezi veliko ljudi, imamo isti razgled, vsak ga občuti drugače in jaz sem zelo srečna da lahko pišem, da lahko tapkam, v Sevnici, v Novem mestu in odkrijem še Ribnico, ker potem sem boljša maserka, boljša mama, boljša hči, boljša sestra, boljša žena, boljša prijateljica, boljša sestrična, boljši človek.

Karate točka:

Čeprav sem vse to rekla in napisala, hvala za pozornost, ker brez tega lahko ovenim in se posušim.