Kaj dela zavist?

Zavist ne občuduje. Zavist raje sovraži. Zavist je želja po nečem, kar ima drugi. Zavidamo lahko materialne dobrine, otroke, partnerja, nagrade, napredovanja, zmage, sposobnosti ali lastnosti kot je znanje, spretnost, lepota, moč, inteligenca. Ko zavidamo menimo, da drugi nima pravice do tega, ker bi moralo pripadati nam. In tudi takšno obnašanje rodi občutke (cmok v grlu, krivdo, manjvrednost, slabost), čustva (jezo, sram, razočaranje, ljubosumje, strah, žalost, sovraštvo, prezir) in tapkalci vemo kaj in kako s tem.

Karate točka:

Čeprav ne zmorem sama višje, ne gre mi in bi najraje še okolico potegnila dol za seboj s svojim obnašanjem, jemljem to kot del procesa in vseživljenjskega učenja. Čeprav se mi v glavi rojevajo obsodbe, ko gre nekomu gladko kot po maslu, sprejemam to kot del tapkalske izkušnje in sem v bistvu čisto ok. takšna kot sem. Kljub vsemu, da je moja zavist podobna jezi, zlahka jo zamenjujem in bi raje rekla, da nikoli nisem zavistna, sprejemam vsa svoja čustva, ki nastopijo, ko drugemu gre, meni pa ne.

Po točkah:

V moji glavi se rojevajo obsodbe,     zavistna sem,    jaz bi tudi hotela _(uspeh, spretnost, več denarja)__,     jaz si tudi zaslužim,       meni bolj pripada,     ona nima te pravice,   saj ima že vsega dovolj,     želim si bit vsaj izenačena,       včasih kar pobledim od zavisti,     če jaz ne morem imet, tudi ti ne moreš imet,    zavistna sem,    ne morem občudovat tega kar ima drugi,      grozno mi je, ko drugi lahko uresničuje cilje in gre v napredek,      takrat sebe štejem za popoln neuspeh,     jaz sem izguba,    v svoji zavisti sem žalostna in jezna,     jaz sem neuspešna,      lahko pa se odločim tudi drugače,     lahko začnem občudovati,    lahko dvignem svojo energijo višje,     k napredku,    v osebno rast,     v spremembe,     v nove kvalitete življenja,      lahko si dam skupaj s tapkanjem podporo,     ko vidim, da nekomu uspeva dobro živet,      ga jaz lahko občudujem,     lahko celo sledim njegovemu zgledu,     ni mi potrebno, da se primerjam,        lahko samo opazujem,     lahko se čudim z občudovanjem,     tuj uspeh ni  pogoj za moj neuspeh,     definiram lahko lastno željo,      na ta način se ponovno poskusim angažirati v svojem življenju,      na ta način bom lahko pridobila enake dobrine,     ljudi,     sposobnosti,    znanja,     moči,     vredna sem toliko kot ti,    zato sem hvaležna,    ker sem prepoznala svojo željo    in sem na novo motivirana k uresničitvi ciljev.

Najhujša stvar na svetu je, ko narediš napako.

Ko naredimo napako, je zapisano v nas, da nismo dovolj dobri in posledično me ne marajo. Nekoč smo že skusili ob napakah, da so se nam posmehovali, smo bili zavrnjeni in celo zapuščeni. Na ta način smo razvili nezdravo krivdo. In tapkalci imamo spet orodje s katerim, če smo pripravljeni, lahko pogledamo kaj je z napakami, posmehovanjem, zavrnjenostjo, zapuščenostjo in kaj je z vsemi krivdami.

Karate točka:

Čeprav sploh nimam časa za te občutke, niti za svoje napake in raje gledam kaj drugi delajo narobe, se sprejemam, da nisem dovolj dobra, ker delam napake in sem površna. Čeprav nisem dovolj dobra, ker delam napake že vse dni svojega življenja, včasih večkrat na dan in posledično me posamezni ljudje ne marajo, lahko sprejemam tudi te odnose do mene in moje nepopolnosti, ker imam izbiro kaj bom s tem, samo čas si moram vzet in pogledat kaj je z mojimi napakami. Čeprav ne vem kako daleč seže moj spomin, kdaj sem začela delat napake, da potem nisem bila ustrezno sprejeta in sem čutila zavrnjenost, kritike, občutek sramu, posmehovanje in občutek krivde, sprejemam napake kot teren za učenje in opuščanje slabih občutkov, ki mi povzročajo napetost.

Po točkah:

Najhujša stvar na svetu je,    ko naredim napako,    to pomeni, da nisem dovolj dobra,     napake se ne sme delati,    ker me ljudje potem ne marajo,    ker se mi posmehujejo,    me odvračajo,      me zapustijo,    ko naredim napako,      pozabim na vse dobre stvari in lastnosti, ki sem jih kdajkoli naredila,     samo napaka je pomembna,    ta spodrsljaj,     ki se je ravno zgodil,     samo to je pomembno,   jaz postanem napaka,    na stežaj odprem vrata kritiziranju sebe,    čutim tesnobo,   grabi me panika,     povsod prisoten strah pred spodrsljaji,    karkoli naredim,    bi lahko opravila bolje,    moram bit popolna,    zato ne tvegam rada,    ker bi naredila preveč napak,    raje dušim svojo ustvarjalnost,    sem zelo resna,    v pripravljenosti,     primerjam se  z drugimi,    občutljiva sem za kritiko,   postajam neprijetna,    veliko sem jezna,     sem ujetnica občutka krivde,   ker delam narobe,    vse prikrivam s smehljajem,    dokler me ne izda telo v obliki bolezni,      vendar se odločam,    da kljub silnemu prizadevanju,      in ranjenemu ponosu,    nisem ničvredno bitje nižje vrste,    sem pač zaradi napak doživela občutke krivde in sramu,    bila sem ranljiva in sem še,     premalo so mi zaupali,   kot premalo zaupam tudi jaz,    zato ni bilo sprejemanja med menoj in drugimi,   razumem majhnost in osamljenost,      razumem negotovo razmišljanje,    razumem, da je moje telo prizadeto,   razumem, da se želim obvarovati pred situacijami, ki so mi grozile v preteklosti,      med tem, ko je moje telo in razum odraslo,     jaz še vedno negujem čustvene duhove iz otroštva,    ko ni bilo dobro narediti napako,    svojo preplašenost in negotovost spuščam na počitek izven sebe,    podarjam si vso ljubezen,    mir,     moč,    sočutje,    modrost in hvaležnost, da imam tapkanje.