Vsi smo samo ljudje, drug ob drugemm

Vsi se kdaj jezimo, vsi se prestrašimo in  vsi smo kdaj žalostni. S tem ni nič narobe, če vemo kaj s tem narediti. Že priznanje tega je velik korak.

Pred tem priznanjem, da je ta neprijetnost v nas, pa tavamo brez da bi čutili. Že zgodaj so nas naučili zanikati, potlačiti, prikriti, skratka ne izražati na pravi način. Da nas ne bi kdo prizadel, raje ne tvegamo razkritja tega, kar morda v sebi čutimo. Vsa ta energija čustev pa čaka, vztrajno, se upira spremembi (čista fizika). Redki so trenutki radosti v življenju, skratka več je slabega kot dobrega. Ker so čustva resnična, niso samo zamisel, izmišljotina, ampak so energija, ki v danem trenutku nastane. Zato jo je potrebno na primeren način izrazit, ne da bi poškodovali koga v svoji bližini. Neizražena, potlačena, zavrta energija, postane na tak način strupena. brez ustrezne sprostitve se odraža v obliki oteklin, krčev, migren in drugih bolezenskih znakov.

Edina pravilna odločitev je, da čustva sprejmemo, se jih naučimo občutiti in jih tudi ustrezno izraziti, ko se pojavijo.

Tapkalci imamo izredno orodje za spoznavanje samih seboj. Nekomu ustreza lahko kaj tretjega. Najpomembneje pa je, da si poiščemo z ljudmi, ki nas podpirajo, ob njih pa se odločamo sami. Če me pri moji potrebi ne podpirajo, ne pomeni, da moram opustit željo, idejo, cilj. Vsak od nas bi moral živeti svoje življenje, drug ob drugem, kot samostojna oseba, brez poniževanja, obsojanja, žaljenja.

Karate točka.

Čeprav so nekoč v meni nehote povzročili, da je potrebno nekatera čustva zanikat, prikrit, potlačit in jih ne izražat teko kot sem čutila, se sprejemam s to svojo vsebino. Čeprav sem to razumela po svoje in sem se naučila čustvovat tako, da nisem tvegala in razkrivala, kar v resnici čutim, se sprejemam z vsem kar je v meni pometeno pod preprogo. Kljub temu, da včasih še ne vem, kaj sem jaz skupaj s tem tapkanjem, koliko koristi mi lahko prinese ukvarjanje s čustvi, se sprejemam točno takšna kot sem in vem, da me ljudje podpirajo.

Po točkah:

Z resnico o čustvih ni nič narobe, vsa energija čustev čaka, da jo osvobodim, da jo sharmoniziram, da jo uravnovesim, da tudi čustveni sistem pretočim, pošljem v svoj pretok energije, moč radosti in ljubezni lahko doživim skozi pretočna čustva, čustva morajo teči tako, kot po telesu teče kri, čustvene žile moramo odmašiti, moramo odpreti srce, šele tako lahko ljubim sebe, postanem samostojna oseba, ki ne obsoja ampak ustvarjalno živi.

Čustvena geografija

Vsi se bojimo, vsi se jezimo, vsi smo žalostni in priznavanje tega je prvi korak. Naša naloga ni, da presežemo ta čustva, ampak moramo spremeniti odnos do njih, se z njimi spoprijateljiti in jih izraziti, ko nastopijo v nekem trenutku.

In kje se je zalomilo, kje smo se zgubili?

Kot dveletni otroci, smo bili sveži vrelci čustvovanja. A prezgodnje družbene norme so nas naučile zanikati, potlačiti, izenačiti ali prikriti. Čustva se pojavijo z našim privoljenjem ali brez njega. Lahko se pretvarjamo, da jih ne občutimo. Na ta način pa postanemo skladišče neuporabnih in zastarelih čustev. Skladiščimo nerazrešene stvari, ki ne ustrezajo v svežih dogodkih, ko nekaj počnemo. Nikoli ne uspemo primerno izraziti to kar občutimo.

Tapkalci pa počasi čistimo police v skladišču in iščemo osnovno čustveno opremo. Preteklost lahko zbrišemo šele, ko jo spoznamo. Če želimo zaživet polno, moramo bit pripravljeni, da bomo kdaj prizadeti in da bomo kdaj prizadeli druge.Če tapkamo, imamo veliko možnosti, da lažje prebrodimo navale čustev in jih celo razumemo kaj se nam dogaja.

Karate točka:

Kljub temu, da ima vsak izmed nas svoj zemljevid občutkov in je čustvena pokrajina vsakega posameznika drugačna, sprejemam sebe in druge ljudi ljubeče.

Kljub temu, da moram sama raziskovat svoje gore in doline, reke in jezove, svoje pritoke in odlagališča odpadkov, sprejemam to čustveno geografijo, kot mojo lastnino.

Kljub temu, da nosim v sebi čustveni zemljevid, včasih stopim iz začrtane poti in se zgubim, a se sprejemam in imam rada.

Po točkah:

Na nek način moram izraziti svojo vsebino, lahko pojem, lahko plešem, lahko pišem, lahko rišem, lahko igram, tako sprostim čustva, da tečejo, odmašim čustvene žile, odprem srce, tako po telesu zakroži nova energija, to je moj čustveni zemljevid, prehoditi moram svoje gore in doline, preiskati reke in jezove, pritoke in odlagališča odpadkov, vse to sem jaz z mojo čustveno opremo in čustveno geografijo.