Tapkalci se počasi vračamo k sebi. Težimo k temu, da bi na preprost način opisali kaj in kako čutimo. Osnovno tapkalsko pravilo je ozavestiti sebe, s svojimi mislimi in dejanji. Na ta način srcu počasi prinesemo harmonijo. Uravnavamo tok duše in razuma. Kmalu opazimo, da v situacijah, ki so se zgodile, ravnamo bolj umirjeno, razumsko, dostojanstveno, sočutno, srčno in brezpogojno. Pri svojih ravnanjih smo prisotni, brezpogojni, energijsko pretočni. Tudi drugi navzven zaznajo našo srčnost, iskrenost, poštenost s katero polnimo tudi okolico.
ponedeljek, 16. junij 2014
Srce
Z obvladovanjem svojih čustev, pomembno vplivamo na lastno zdravje. Srce ni le črpalka, ki brez premora dela kmalu po spočetju, pa do našega zadnjega vdiha. Zanimivo je dejstvo, da srce ne zboli za rakom. Lahko se vprašamo, če je to sedež naših čustev ali celo naše zavesti? Kako je možno, da s presaditvijo, novi uporabnik sprejme tudi čustva, spomin in osebnost tistega, čigar srce utripa v njegovem telesu? Zanimivo je, da so Egipčani pri mumifikaciji trupel iz telesa odstranili vse organe razen srca. Ali srce res lahko poči od žalosti? Ali ga res poškodujejo maščobe ali le naša čustva? Od tu sledi, da so srčno žilne bolezni čustvena posledica vsega, ker človeka odvedejo, dejanja in misli nas samih. Postanemo nekdo, ki deluje ne da bi ozaveščali svoje misli in svoja dejanja. Torej ne ravnamo po svoji vesti. Da vse to prikrijemo, se vdamo v alkohol, droge, pretirano delo, motnje hranjenja, seks, igre na srečo, celo pretiranega iskanja osebne rasti, v občutkih, da smo ubežali težavam. Ker nismo v skladu s svojo vestjo, pademo v disharmonijo. Srce nima kaj uravnavati ali usklajevati. Ločeni smo od sebe, srce pa zboli.
Naročite se na:
Objave (Atom)