ponedeljek, 6. april 2015

Zakaj izražam jezo?

Kaj te tako zelo boli, da moraš raniti mene,
da bi pozdravil svojo rano?
(Neal Donald Walsh)

Pozdravljeni?

Zakaj izražam jezo? Zaradi občutka ogroženosti, ki izhaja iz preteklosti. Pri tapkalcih je to potrebno. Jeza vsakega človeka se začne v otroštvu. V tistem najobčutljivejšem delu življenja, ko naša potreba biti varen ni bila izpolnjena. Ko sem bila otrok, nisem znala povedati kaj čutim. Moja osnovna potreba je bila občutek ljubezni, varnosti in sprejemanje. Ker tega ni bilo, sem nekje po poti odraščanja postala jezna.
Karate točka:
Čeprav starši niso  znali ravnati niti s svojo jezo, kaj šele, da bi razumeli mene malo deklico, sprejemam sebe in svoje starše. Čeprav moji starši niso znali ravnati z mojo jezo in mi pomagati, sprejemam sebe in svoje starše. Čeprav so me raje obsojali, kritizirali, mi rekli, da sem slaba in me celo silili, da zanikam svojo jezo, sprejemam preteklost kot del izkušnje, ki je minila. A ker so občutki tukaj, lahko s tem nekaj naredim, zato se popolnoma in globoko sprejemam in sem pogumna, ker se osvobajam svoje jeze.
Po točkah:
Vsa jeza v meni,      jeza, ki izvira iz strahu,     jeza, ki me ohranja pri življenju,     jeza, ki je obrambno čustvo,     jeza v meni nabere veliko moč,     jeza, ki mi pomaga, da se uprem,      z jezo želim popraviti krivico,      vsa krivica, ki se mi je zgodila,     jezna sem,      zelo sem jezna,     z jezo se postavim v obrambo,     v obrambo temu, kar mi hoče škoditi,      vendar jaz nisem smela izražati jezo,    jaz nisem smela povečati energijo v telesu, da bi se branila,     nisem smela popravljati nepravičnost,     nisem smela bit jezna,     zanikala sem jezo,    velikokrat sem jo zanikala,    če sem jo izrazila sem bila kaznovana,     potem sem se počutila krivo,     ker sem prizadela ljudi okoli sebe,     raje sem začela zadrževat jezo v sebi,      navzven sem kazala masko,     še danes kažem masko,     pokazala sem, da sem nekdo drug,      zanikala sem,     nadzirala sem jezo,      zatirala sem jezo, ki je bila v meni,     nisem je smela jasno, besedno izraziti,    je bilo neprimerno,     ko sem zrasla v veliko punco,    sem začela izražati jezo na neustrezen način,     oddajala sem senco,     pričakovala sem, da bo nekdo drug ravnal,     ravnal tako kot pričakujem,     da bo naredil, tako kot želim jaz,     tako kot bi ugajalo meni,      sedaj se odločam ker imam izbiro,     da tega sploh ne zanikam več,     izbiram se naučiti izražati jezo na pravilen način,     jo opustit  in preoblikovat tako,      da ne ranim več sebe,     ne sebe, ne druge ljudi,     ni res, da se morajo ONI naučiti kaj je prav in kaj narobe,      jaz nisem sodnik,    jaz nisem ta, ki dela vse prav,     nikogar mi ni treba prepričevati v svoj prav,    spoštujem druge in njihov prav,       spoštujem njihovo mnenje,         ni mi treba sprejeti njihovo resnico,      samo izbiram, da se zavedam, da obstaja tudi njihova resnica,      jeza lahko počasi začne odpadati,    ker se začenjam ceniti sama,      ker nimam potrebe, da bi me drugi vrednotili,    ocenjujem se sama,    ceno si postavljam sama,    imam to kar počnem,    imam cilj,    nočem bit odvisna od drugih,    zato se učim novih načinov komunikacije,     zaslužim si nov odnos do lastne in tuje jeze,     hvaležna sem, da imam tapkanje,     da lahko izrazim svoje misli in  občutke,     tako imamo vsi nekaj od tega.