Provokacija

Danes se bom potapkala s provokacijo. Provokacija je sama po sebi neprijetna, ker njena aktivnost izziva naša čustva. Navadno v nas prebudijo ta neprijetna čustva zunanji dogodki in ljudje. Ob provokaciji nam pade najprej na pamet,"a me ta zafrkava ali kaj?" Morda se nam celo zazdi, da to kar prihaja do nas, diši po verbalnem nasilju, "kaj si pa misli, da tako govori in dela?" In za tapkalce je toliko lažje, ker s tem lahko nekaj naredimo. Pogledamo lahko, kaj je v meni, da se to dogaja in misli premaknemo od povzročitelja provokacije k glavnemu problemu, ki je v meni.

Morda je za vas provokacija že to, ko vsak ponedeljek pišem ta provocirajoča sranja.

Karate točka:

Čeprav me res moti to branje, kaj pa misli da je, kar naj si nekam zatakne, a tapkanje bo vse rešilo, a nima kaj bolj pametnega za počet, prav zasovražim lahko to tapkanje. Čeprav eni nimajo nič bolj pametnega za počet, sem prav zgrožena s čim se ukvarjajo in kako delijo nasvete. Čeprav eni pa res obvladajo pokvarit v ponedeljek moj cel teden, tudi slučajno ne priznam, da je to za karkoli dobro.

Po točkah:

A tapkanje al kaj, a to mi lahko pomaga, šele to me spravi v slabo voljo, saj sploh ne berem tega sranja, kar brišem, kar naj piše, gotovo je zelo poškodovana, pa more vsak ponedeljek izražat, najedat, razpredat, morit, jaz nič ne rabim, meni je dobro tako kot je, ne potrebujem nobenih nasvetov, potem sem samo še dodatno zmedena, jaz sem itak najpametnejša, najpopolnejša, men drugi že ne bodo govorili kaj moram in ne se zafrkavat, a tapkanje, še dobro da imam izbiro in se lahko odločim po svoje in je v redu, da mi ni nič treba, ne vadit, ne bolj zdravo jest, ne imet dobre odnose, ne bit odgovorna, ne rabim pit vodo, jaz potrebujem samo kakšen šoping in sem potem ok, men se mora dogajat...

Tapkalska provokacija je za velike ljudi. O tveganju in stranskih učinkih se posvetujete z bližnjim tapkalcem!

Ko nemo kričim...

Ko nihče ne zaznava potreb drugega človeka, le svoje, se zgodi tapkalcu nemo kričanje. To, da ljudje okoli nas komunicirajo tako, da v stavke vpletajo nestrpnost, sovraštvo, tekmovanje, boj z nečem navideznim, željo po nadzoru in moči, povzroči človeku, ki dela na sebi z občutki ali čustvi, nemi krik. Kdo naj poskrbi za čiščenje bolečih energij? A narava? Kdaj bomo spoznali, da je nasilno že, če razmišljamo jezno, nemirno in strupeno? Vse to potem lahko shranjujemo samo v sebi, na zunaj pa kažemo miren in uglajen obraz.

Karate točka:

Čeprav živimo v časih, ko od nas zahtevajo, da smo vedno boljši, hitrejši, pametnejši, sposobnejši, produktivnejši, težko sprejemam to, a rada imam sebe in si hočem izpovedat te besede. Čeprav se premalo ali nič ne ukvarjamo z vrednotami življenja, s tem kakšne vrste človek sem, kaj lahko ponudim, sprejemam ta krik v sebi in mu dovolim, da mi lajša življenje. Čeprav nas vse potiskajo v isti koš uspeha in zahtevajo enolično produktivnost in ni važno, na kakšen način bodo to od nas dobili, se sprejemam in se imam rada.

Po točkah:

Če ne morem ponuditi želene produktivnosti, nisem dovolj dobra, strah me je, da mi ne bo uspelo, zato klonim in se prilagajam, takšna postajam nestrpna, nasilna v besedah, segam v besedo, ne poslušam, ko mi želi kdo kaj povedati, pripovedovanja me celo dolgočasijo, vse je nepomembno, to se dogaja meni, to mi ponujajo drugi, besede postanejo orožje, res je nasilno že to, da razmišljajmo jezno, nemirno, strupeno, lahko pa se odločim drugače, in prepoznam vse to kar se mi dogaja, da me je samo strah, da ne bom ljubljena, sprejeta, da ne bom prepoznana in bom zavržena, propadla, bom slabša, bom morda celo kaj izgubila, ja samo strah me je tega, kar sodobna družba zahteva od nas, odločam se da pogledam to plat, to gnezdo, kjer se rojevajo nasilne misli in si dovolim ljubezen, svetlobo, mir, prepoznavam hrepenenja drugih, poiščem besede v sebi in ravnanje drugih me ne moti več, me ne jezi več, mi ne gre na živce več, ne pričakujem preveč, celo vsi okoli mene ravnajo tako kot pričakujem, v skladu z mojim značajem, navadami in željami.

Ko pripomba zbudi nemir in bolečino

Se lahko zavedamo, kaj povzročamo mi in kaj nam povzročajo drugi? Lažje je pogledati, kaj nam delajo drugi. Enostavneje je, da svojih hrepenenj sploh ne pogledamo. Tapkalci prebujamo svoje otopele občutke in poiščemo lastno vrednost, zaupanje, spoštovanje.

Brez tapkanja ni zavedanja in ko smo ranjeni in nam pripombe povzročajo nemir ali bolečino, je nujno poiskati to novo pot. S tapanjem lahko sami najdemo, opazimo, zasledimo,... kaj navadno počnemo in kaj si želimo, kaj je nova pot, da ne želimo kritiziranja, obtoževanja, sojenja. Posamezniki smo dovolj močni in gremo skozi fazo ranjenosti povedat svojo resnico:

Karate točka:

Čeprav sem v bolečini, svet to lahko vidi, se sprejemam točno takšna kot sem, vsa ranjena od besed. Čeprav me je sram in sem izigrana, ni vredno zlivat teh občutkov na druge ljudi, to lahko sprejemam in pogledam vase. Čeprav je to moja bolečina in so pod njo vse ranjenosti, spomini izdaje, nesprejetosti, zapuščenosti,... čutim željo, da bi se ločila od vsega tega na svoj varen način.

Po točkah:

Pripomba mi povzroča nemir in bolečino, rada bi šla v boj, rada bi napadla, ranila nazaj, rada bi se zaščitila in bruhala jezo nazaj, ranila nazaj, se maščevala, rada bi, res bi rada to napetost vrnila, kdo pa sploh je lastnik te neprijaznosti, oseba, ki je v odnosu z menoj, je to res pravi lastnik, imam izbiro, lahko poiščem pravega lastnika in s to bolečino nekaj naredim, s tem lastnim svincem, ustvarjam lastno alkimijo, pot, ki gre na račun drugega, skozi mene in moj notranji ogenj, v moj najnovejši del možganov, grem in se pogledam zelo globoko, obnovim svoje samozaupanje, samospoštovanje in se na novo sam ovrednotim, izbiram prijaznost, radost, imama izbiro, da delam zase in z vsem spoštovanjem sprejemam tudi senčno stran sebe.

Čutim občutke

Današnje razmišljanje se sestavlja na podlagi zvočnega posnetka Alenke Rebula o veri vase.

Občutek je nekaj, kar je vezano na naše telo. Če so občutki jasni, lažje vztrajamo pri svojih željah. Predvsem pa se nam dogaja, da občutki niso jasni, ne moremo čutit svojih občutkov, ker se podrejamo ljudem, ki se nam zdijo bolj gotovi. Celo rečejo nam ,,Čutim, da je to dobro zate!,, Nihče ne more vedeti, kaj je dobro zame ali za drugega in kaj drugi čuti. Odrasli ljudje zabrisano kažemo to kar čutimo, le redko spontano zavibriramo v pristnem veselju. Za našo družbo je pač sprejemljivejše, da smo zadržani in da ne izražamo čustev na poglobljen način. Takšna čustvena plitvina nam daje občutek, da se nam nič ne dogaja, postanemo zdolgočaseni, ne znamo se čuditi sončnemu zahodu, ker se ga ne da globoko zavedati, ne zmoremo hodit po gozdu kot očarani otroci, ki so vzhičeni nad lepoto mravljišča. Če hočemo kaj občutit, moramo na Havaje in še marsikaj se mora tam dogajat, najbolje je da gremo kar na križarke, ker tam se pa res dogaja. Takšni ljudje domov vedno pridejo prazni v sebi in v denarnici.

S tapkanjem raziskujemo svoje občutke. Raziskujemo, kaj nas je kultura in vzgoja naučila, da je bilo prav in ni bilo važno kaj čutimo, pomembno pa je bilo, kaj je prav, da se naredi in se ne tiče mojega občutka, da je celo moja dolžnost, kar so mi rekli, in sem obljubila, ker so pričakovali od mene. In so nas naučili da moramo to, moramo ono. 

Potrebujemo nov program, ko bomo rekli ,, V tem trenutku, ob tej uri, na tem prostoru se mi zdi, da glede na stvari, ki mi sledijo, jih čutim in so pomembne meni, želim naredit to in prav čutim, kaj je moja želja.,, Kot mama sprejemam odločitev, da otroke naučim, da se vrnejo vase, poslušajo svoje občutke in dojamejo resnico posameznega trenutka. Vsi skupaj se bomo začeli dojemati v tem trenutku, na poseben način in občutek ne bo tisti, ki je bil včeraj in ni tisti, ki bo jutri, je samo ta trenutek sedaj.

Karate točka:

Čeprav ne znam poslušat telesa, ne znam prisluhnit občutkov, ki prihajajo iz krvnega obtoka in iz vseh organov, sprejemam ta pogled na sebe. Čeprav nisem vajena zaznavat gozda, Indijanec je to zaznaval drugače, kot človek današnje civilizacije, sprejemam tudi to, kot del moje resnice. Čeprav mi poslušamo radio, TV, mp3, priznam, da je poslušati svoje telo veliko težje in zahtevno, zato se sprejemam in odločam, da ponovno spoznam, da je občutek ki ga imam, vreden poslušanja.

Po točkah:

Prav je da čutim, da se nekaj dogaja, prav je da občutkov ne zanikam, jaz sem edini verodostojen informator za občutke, lahko verjamem sebi, lahko se naslonim edino nase, jaz občutim kaj potrebujem, kaj bi rada počela s seboj, a naj druge sprašujem, kaj naj naredim, ne, poslušati moram sebe, da grem lahko v dogovarjanje z drugimi, ki so avtoritete samo sebi, če znajo, na ta način smo vsi enakopravni, jaz izhajam iz tega kar čutim, vem kaj se v meni dogaja, vem kaj sem, vem kdo sem, in šele sedaj grem lahko v kompromis z drugimi, dokler ne delujem tako, je kot, da so drugi gospodarji na mojem domu in odločajo, določajo ter ukazujejo kako naj delam, ne želim tako, začetek poti je, ko začutim, da se nekaj dogaja, ja, jaz čutim občutke,...