Naša življenja so načeloma zelo napeta, živahna, naporna... saj nas neprestano nekaj zaposluje, da ne vemo več kam gremo, kaj smo načrtovali ali kaj bi radi dosegli. Vsi bi morali živeti nekaj časa tako, da se nam ne bi bilo treba pretvarjati, da nam ne bi bilo treba pojasnjevati, upravičevati ali delati dobrega vtisa. Zato potrebujemo oporišče, ker smo tam močni in upoštevani, ker si tam lahko sezujemo čevlje in si oddahnemo, ker bo tam poskrbljeno za nas.
Oporišče je tam, kjer smo bili prej preden smo se zgubili. Ne glede na okoliščine, ima vsak človek kraj, kjer je pognal korenine, to ni nujno, da je kraj kjer se je rodil in odraščal. To je kraj, kjer se je počutil varno.
Oporišče je lahko naš dom, družina, kjer se počutim dobro, varno, ljubljeno, kjer vlada zaupanje in kjer si napolnimo baterije.
Seveda je prav, da imamo cilje in da se oddaljujemo od domačega ognjišča, a pomembno je, da vemo kdo smo in kdo so bili naši predniki. Zato je za tapkalce oporišče kraj, kjer smo odraščali in nas spominja na to kaj smo doživljali med odraščanjem. Tukaj se skrivajo vsi upi, ljubezen, ves smeh, igra in strahovi, skratka naša mlajša leta.
Oporišče je lahko tudi oseba, ob kateri se lahko spomnite, kakšni smo bili, preden je naše življenje postalo ena sama zmeda. In tapkalci še posebej vemo, ker lažje v dvoje ali skupini spuščamo spomine, strahove, jeze skratka vse neprijetnosti, ki so v nas a jih ne potrebujemo.
Naše oporišče je predvsem naše telo, ki mu moramo dovoliti prenovo in mi smo receptorji, ki najbolje vemo, kdaj se je izteklo bivanje neprijetnim občutkom. Prijazno jim odpuščamo, jih pospremimo in naj poiščejo nov kraj bivanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar