Sprejemam se točno takšna, kakršna sem.

Tapkalci dobro vemo, da ni nič lažjega, saj gre samo za sprejemanje, da nismo popolni. Na ta način sprejemamo napake, čustvene vzpone in padce, slabosti, šibke točke in vse ostalo. Ni se vredno dajati v nič zaradi nekaj napak. Smo rezultat vsega, kar se nam je zgodilo. Mi vsi smo samo ljudje, kar pomeni, da smo precej zapletena bitja. Smo polni življenja, strahov, grehov, občasnih muh, napak, slabe volje, nesramnosti, odklonov, negotovosti, ponavljanj,...

Nihče od nas ne bo nikoli popoln. Kot rečeno izhajamo iz tega, kar imamo in kar smo, nato pa se lahko vsak dan odločimo, da si prizadevamo za nekaj boljšega. In to je največ, kar lahko zahtevamo od sebe, da se odločimo. Da smo budni in se zavedamo, da smo pripravljeni narediti, kar je prav in se celo sprijazniti, da nam kakšen dan ne bo uspelo. Prišli bodo dnevi, ko bomo strašno daleč od svojega cilja. A s tem ni nič narobe. Imamo izbiro, da se poberemo in začnemo znova. Moramo se sprijazniti, da nam tu in tam ne bo uspelo, ker sem samo človek. Za tapkalce je vedno priložnost, da postanejo drugačni, da gredo v lastno želeno smer. Sprejemamo, da smo, kar smo. Trudimo se po svojih najboljših močeh in za to si lahko celo čestitamo.

Karate točka:

Čeprav si močno želim bit popolna vem, da to ni v skladu z mojimi potrebami, se sprejemam točno takšna kot sem.

Čeprav ima ta popolnost čisto nekje drugje svoje korenine, jo sprejemam kot del družbenega prepričanja, ki mi  narekuje, kaj je dobro zame, sprejemam to, da sem del družbe in mi ni treba sprejemati njihovih norm, ker edino jaz vem, kaj je dobro zame.

Čeprav samo družbi koristi, da sem popolno vitka, izobražena, pod nadzorom in je to merilo s katerim ocenjujejo kako mi gre, kaj počnem in kam grem, sprejemam sebe kot pomanjkljivo bitje, ki mu paše, da ostane zvesto sebi in ne drugim.

Po točkah:

Iskreno se imam rada, takšna kot sem, sem najboljša in neponovljiva verzija človeka, ki ve kaj potrebuje, kaj čuti, ki ve kaj mi je lepo in kaj mi paše, sem res dragocena zase, ni mi nujno obdržat zainteresiranost drugih ljudi, ni mi treba, da sem seksi in atraktivna za druge osebe, ni mi treba podpirati ljudi, ki so nezainteresirani, lahko se odločim in sprejmem, da sem kar sem, da imam kar imam in da to lahko izboljšam, da se poglabljam vase in osrečujem sama sebe, ker na ta način bo imel tudi svet veliko od mene.

Ko boste sami svoj sodnik in ocenjevalec

Moj predlog za ta teden je, da postanemo najboljši, kot smo po svojem mnenju lahko, ne mnenju drugih, ki jim želim ugajati (to ni brezpogojna ljubezen). Na ta način bomo postali sami svoj sodnik in ocenjevalec in bomo z lahkoto izpolnili svoja pričakovanja, ker so naša. Nihče drug ne more oceniti ali sem uspešna, ker za uspehe in podvige, ki se jih lotevam, začenjam postavljati svoja merila. Če sami lahko precenimo, ocenimo, ovrednotimo,... ali smo uspešni, bomo pogosteje dosegli svoje cilje.

Zakaj nam ne uspeva? Ker smo do sebe skrajno neizprosni in moramo imeti vedno občinstvo, ki nas ocenjuje (starše, prijatelje, sorodnike, kogar koli), ker smo tako zrasli in se navadili živet od pozornosti oz. energije drugih.

Najbolj čudovito pa je dejstvo, da si lahko merila postavljamo sami, ker smo odrasli in polnoletni že toliko let. Nihče drug nas ne more ocenjevati in kazati s prstom kaj je dobro, kaj narobe, pravilno, napačno, slabo za nas. Ja za njega, ne za me. In to se mi zdi tako osvobajajoče in sproščujoče.

In zato se lahko odločimo, da je moj cilj samo najboljše za me, si določim merila, brez pretiravanja in podrobnosti. Npr. hočem postati boljša mama, preprosto merilo je, da sem otrokom vedno na razpolago. Podrobnost ni nujna, da jim bom desetkrat na dan povedala, da jih imam rada ali preverjala, če imajo obute čiste nogavice... Ne, moj cilj je preprost, da sem na razpolago in to je največ kar lahko naredim. In če mi ne uspe, je to samo zato, ker nisem bila na razpolago. Porazi so dovoljeni, zniževanje ciljev pa ne.

Postavljajmo si cilje, ki so preprosti in dosegljivi. Če hodim v službo, je moj cilj, da delo opravljam po svojih najboljših močeh, če sem vrtnar, je moj cilj, da najlepše skrbim za svoje rastline. Če imam otroke poskrbim, da sem čim boljši vzgojitelj,... seveda ni moj cilj biti slab.

Torej od danes naprej lahko velja moje mnenje in živim za svoje cilje, ki nikogar ne poškodujejo.

Karate točka:

Čeprav se iz navade oziram na mnenje drugih, se sprejemam a hkrati zavedam, da me takšno življenje ne osrečuje.

Čeprav sem se naučila ustrezat ljudem okoli sebe in vem, da to nisem jaz, se sprejemam in jemljem življenje do sedaj kot lekcijo.

Čeprav si ne upam vzet življenje v svoje roke in si postavljat lastnih ciljev, sem takšna kot sem v redu in se sprejemam v celoti.

Po točkah:

Ne znam sprejet dobre odločitve, ne vem, če je to dobro zame, bojim se, kaj bodo drugi rekli, to kar počnem mora bit dobro za druge, ne znam si dovolit odločitve, vedno sprejemam slabe odločitve, imam težave pri sprejemanju odločitev, ne upam sprejet svojega cilja, svoje odločitve, to ni varno, prevzemanje odgovornosti je delo za druge, jaz potrebujem nekoga, ki sprejema odgovornost namesto mene,...

KT

Čeprav moja varnost ni odvisna od tega, kako bodo drugi sprejeli mojo odločitev, se sprejemam takšna kot sem in želim končno odrasti in sprejeti življenje v svoje roke.

PT

Moje telo ve kako, varno je, zasluži si, možno je, dovolim si,  še vedno lahko ostanem zvesta svoji družini, če se spremenim, zame je lahko, vidim vse nove možnosti, odprta sem za vse nove možnosti, moje telo ve kako spustiti neprijetne občutke v telesu, vse občutke, ki predstavljajo ovire, moje telo ve in mi sporoča, da ne rabim bit več prestrašena, telesu je dovoljeno sprejeti nov program, pomembna je samo moja odločitev za nov cilj, za drugačen cilj, nikoli ni prepozno.

Ko imam težave, iščem rešitve...

Od kar tapkam, hočem rešitev. Ne potrebujem sočutja, spodbude ali potrpežljivosti, ampak pomoč pri iskanju rešitve. Torej tapkalci potrebujemo ustrezno orodje (točke, besede, vodo,...) in vsaj še dodaten par rok (odvisno od težave).

Ko je imel kdo težave, sem vedno hotela nekaj narediti in želela biti junak. Vedno razmišljam o rešitvi. Zelo pomembno pa je, to sem se naučila, da niso vedno potrebne konkretne rešitve in ukrepanje. Včasih je potrebno samo poslušanje. In že na ta način postanemo del procesa. Tako pokažemo svojo pozornost in privrženost tudi takrat, ko se ne veselimo.

Na ljudi okoli sebe je dobro gledati z odprtimi očmi in se zavedati kaj počnemo in kako vplivamo na počutje. Z zanimivimi stališči ponudimo sveže predloge, ki med tapkanjem kar pridejo iz naših globin. Torej, ko imam težavo izbiram in se odločim za rešitev.

Karate točka:

Čeprav ne verjamem, da mi bo vedno uspelo najti za težavo rešitev, se sprejemam.

Čeprav nočem verjet, ker mi že tolikokrat ni uspelo, zakaj bi mi sedaj, se sprjemam točno z vsemi pomisleki.

Čeprav mi še ni uspelo, imam tokrat izbiro, da mi tokrat uspe vedno najti reitev za težavo, se...

Po točkah:

tolikokrat mi ni uspelo, bilo je boleče, razočarana sem bila, posmehovali so se mi, točno vem, kako sem se počutila, bolje je, da sploh ne poskusim, nočem poskusit, nočem doživet sramote, ker če bom iskala rešitev, bom gotovo nekaj zamočila, naredila narobe, spet me bodo kritizirali,  točno vem kako je to...

Moj strah pred neuspehom,   moji zadržki pred tem, da lahko poskusim, morda pa mi bo tokrat uspelo, vredno je poskusiti še enkrat, to je edino kar mam, da še poskušam in poskušam in se ne vdajam v usodo, če tapkam, lahko spreminjam energijo svojih misli in čustev, imam orodje s katerim mi lahko celo uspe. 

Pozabi na pomisleke in otroka potisni naprej

Koliko smo uspešni, se odraža tudi tako, da pogledamo kaj počnemo z našimi ali tujimi otroci. Nesebično podpiramo in spodbujamo, ko jim dovolimo, da dihajo po svoje. Naša neuspešnost se kaže v prevelikih omejitvah, prepovedih ali prevelikem popuščanju. Najpogostejša beseda v njihovem življenju je ne in moraš. Ne, ne smeš, ker moraš; ne, nisi še dovolj stara, zato moraš; ne, ne moreš dobiti tega; ne ne boš šel tja, ker moraš; ne, ne smeš gledat tega filma;... 

Počnemo enako kot je bilo pri nas. Ne  nam zelo hitro zleti z jezika in takoj naslednja beseda je moraš. Zakaj? Ker tudi sami nismo dobili ustrezne podpore. Zato ravnamo, tako kot so nas naučili. Seveda ni nič lažjega, kot otroku reči "To ti pa ne gre dobro od rok", "Na tvojem mestu se tega ne bi lotila, ker ti ne bo uspelo"... Se prepoznate?

Uspešni ljudje in starši govorimo: "Daj, poskusi, uspelo ti bo." Veliko bolje je, da jih spodbujamo in jim dovolimo, da občasno doživijo celo neuspeh kot pa, da jim že v naprej vtepamo v glavo in jih ščitimo pred nevarnostjo, neuspehom in razočaranjem.

Ko jim izrazimo pozitivno stališče, začnejo otroci verjeti vase in dosežejo več. In mi tapkalci se s tem spoprijemamo na tapkalski način, ki zna bit včasih zelo globok. Ko ozavestimo svoja neprijetna doživetja, na koncu izrazimo pozitivna stališča. Mi in otroci bomo tako začeli verjeti vase in dosegli več. V nasprotnem pa bomo zrasli v ljudi s šibko samopodobo in pomanjkljivo samozavestjo. 

Ker smo odrasli, že zdavnaj smo postali polnoletni, je naša naloga, da otroke usmerjamo, podpiramo, spodbujamo in poskrbimo za vire in priložnosti. Dosežki načeloma niso tako zelo pomembni. Na enak način damo prek tapkanja tudi sebi nove priložnosti.

Karate točka:

Čeprav me moji starši niso znali prav spodbujat in je zato trpela moja samopodoba in živim v pomanjkanju samozavesti, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav sem prevečkrat v življenju slišala NE in bila zato prizadeta, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav tudi sama prevečkrat uporabim NE zase in za druge, sprejmem to kot izziv in si želim namestiti nov program, ki spodbuja in dovoljuje celo neuspehe.

Po točkah:

ne je naporno slišat, to je omejujoče, prepovedujoče, ne maram ne, spominja me na otroštvo, ko nič nisem smela, stalno prepovedovanje, jaz sem gotovo več kot samo ne, imam izbiro, imam več možnosti kot samo ne, obstaja tudi ja, morda, da, bom počakala, bi premislila, toliko več možnosti od ne in ne smeš ali moraš, jaz sem gotovo več kot ne, moja samopodoba je odvisna od te izbire, enako moram ravnat do drugih, to je moja odločitev, jaz sem odrasla in odgovorna, preteklost je lakcija, JA je spodbuda, je priložnost za boljše vrednote, za kvalitetnejše življenje, za to, da potisnemo naprej sebe, otroke in druge ljudi.

Sodelovati

Sodelovati pomeni, da greste ven in postanete del sveta, ga spoznate in ga razumete.

Ljudje se vedno pritožujejo, da življenje mineva vse hitreje. Še posebno hitro mineva, če sedimo pred TV-jem ali smo v virtualnem svetu. Moramo začeti sodelovati in prispevati sebe, da postanemo del skupnosti tako, da se pridružimo, se javimo, ponudimo pomoč, se pogovarjamo z ljudmi,...

Na ta način drugim ljudem pomagamo ceniti in uživati življenje bolj, kot bi ga brez sodelovanja. Mi tapkalci to že vemo, saj poskušamo karkoli spremeniti na bolje in poskrbeti za lastne in skupne interese. Zato zavihajmo rokave in si umažimo roke, ker bo tako dan polen resničnih in pristnih doživetij.

Naj bo vsak dan izziv. Če imate posebna znanja in veščine, jih posredujte drugim. Ne domišljajte si, da imate prednost, če znate nekaj, česar drugi ne znajo. Znanje ni moč, ki bi jo morali zadržati. Na ta način sodelujemo, ker smo pripravljeni posredovat znanje drugim in jih popeljat naprej. Seveda to ne pomeni, da moramo vse proste večere zapravljati in sodelovati z drugimi. Pomembno je, da ne zadržujemo podatkov in da ne varčujemo pretirano s časom ampak delamo nekaj koristnega.

KT

Čeprav ne vem, če je moje znanje nekaj posebnega in bi ga morala deliti, se sprejemam.

Čeprav se ne upam izpostavljati in širiti svoje znanje, se sprejemam skupaj s tem občutkom.

Čeprav ne vem, če bi lahko to moje znanje komu služilo, se sprejemam točno takšna kot sem.

PT

Ne upam se izpostavljat, ne vem če bi koga zanimalo, 

Čustva

Sodoben človek živi tako, da čustva izraža ali jih zatira. Morda pa je sodoben človek v procesu opuščanja in preoblikovanja svojih čustev. Za tapkalce je pomembno, da se zavedamo tega kar čutimo, da ne zanikamo in potlačimo, ter se zavedamo samo tega kar se dogaja v nas. Npr. če bi se zavedala jeze in nemiru, med tem, ko čakam, da me sploh opazijo v gostilni in me postrežejo, bi mi bilo jasno, da je neprijetno čustvo v meni in da je to moja lekcija. Mi pa se raje ukvarjamo z nesposobnostjo osebja, celo vodstva, ker imajo takšne delavce. Vajeni smo razmišljati o situaciji ne pa o čustvih v nas, ki v danem trenutku nastopijo. Te razmere so lahko samo naša lekcija ali pa spet nekaj, kar lahko zanikamo. Če se zavemo občutkov, nam je takoj jasno, kaj se dogaja v meni in skupaj s tapkanjem situacijo lahko takoj za polovico zmanjšamo. Zame osebno je to najboljša veščina dobrega življenja, da se zavem petih temeljnih čustev; strahu, jeze, zavisti, žalosti in ljubezni. Če jih zanikamo, to ne pomeni, da jih ni. So v nezavednem in nas vodijo tako, da nam zapletejo življenje, ko delujemo agresivno, zamrznemo, ali pa nenadzorovano. V resnici pa bi bili radi mirni. Vsako od teh čustev ima pozitivno in negativno lastnost. 

Strah nam zavaruje življenje in telo, da se ne poškodujemo, lahko pa ga ustvarimo v glavi in nas onemogoča v običajnem življenju (strah teme, javnega nastopa, postaviti se zase...).

Jeza tudi ni nujno sodbe vredno čustvo, saj je obrambno čustvo, ki nam da moč, da se upremo in se postavimo v bran, da ustavimo nekoga, ki nam dela krivico. Jeza je slabo čustvo, ko pričakujemo, da bo nekaj narejeno tako, kot mi pričakujemo in bi nam ugajalo ter smo prepričani v svoj prav. Zato oddajamo sence, ne spoštujemo druge in njihov prav, mi nismo sodniki, zato moramo preoblikovati svoje misli. Še en vir jeze obstaja, ko pričakujemo, da nas bodo cenili, spoštovali, videli, prepoznali, sprejeli,... V partnerstvu drug drugemu ne namenjamo pozornosti in priznanja, tudi na delovnem mestu ne cenijo našega dela. Ko sami začnemo ceniti sebe, ko nimamo potrebe, da bi nas vrednotili drugi, jeza odpade. Mi sami poskrbimo za to, da si postavljamo cilje in ceno sami. 

Čustvo zavisti nastopi, ko bi mi radi napredovali na katerem koli življenjskem področju pa nam ne gre in hočemo s svojim obnašanjem potegniti dol še druge. Navadno se v glavi takrat rodijo obsodbe. Nad zavist moramo z občudovanjem, da si dvignemo energijo v napredek, rast in lasten razvoj. Ne primerjajmo se, raje opazujmo in občudujmo ter privoščimo dobro. To je pozitivna stran zavisti. 

Žalost je čustvo slovesa. Z žalostjo zdravimo izgube, ker se neprestano vse spreminja, preoblikuje, poslavlja in umira. Ko nas zapusti človek, to čutimo intenzivneje. Pozitivno v žalosti je, da je njen namen, da se odpre nova priložnost za naprej. Ko pa smo žalostni, ker ne dobimo tega kar hočemo, celo stremimo k temu, da bi drugi naredili namesto nas, igramo vlogo žrtve. V glavi si rišemo izgubo in trpimo, žalujemo ter tako živimo. Od tu gremo samo še v depresijo in nemoč.

Ljubezen je lepa, ko je brezpogojna. Žal pa vsi preveč živimo v pogojni ljubezni, ko izražamo neresnične (nepristne) izjave. 

Zato so vsa čustva prijetna in neprijetna.

Karate točka:

Čeprav se ne znam jasno zavedat svojih čustev, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav so morda moja čustva nasičena, in jih potlačim na različne načine, se sprejemam.

Čeprav se ne zavedam svojih čustev in jih hočem utišati z delom, hrano, (cigareti, alkoholom, zdravili), se sprejemam z vso preteklostjo in si odpuščam, ker ne znam drugače.

Po točkah:

Zanikala sem velik del čustev, tako so nas naučili živet, nisem smela čutit, za moje telo je bilo tako najbolje, moram pridobit nazaj to sposobnost razumevanja, ni pomembno, če ne znam opredelit čustvo, pomembno je da se vprašam, kaj čutim, kje čutim, kaj mi dela občutek, lahko sem jezna, žalostna, zavistna, lahko me je strah, lahko pa ljubim cel svet okoli sebe.

KT

Čeprav hrepenim po dobrem, miru, ker je to najboljši način za dobro počutje in s tem ni nič narobe, sem OK.

PT

Čutim živost, zanesljivost, gotovost, pogum, optimizem, hvaležnost, pripadnost, sočutje, igrivost, izpolnjenost, umirjenost, brezmejnost, zaljubljenost, veselje, nasmejanost, spočitost, razigranost, občutke varnosti, zadovoljstvo, ravnotežje,  svobodo, umirjenost, brezmejnost, brezpogojnost. 

S tokom plavajo le mrtve ribe

Ne glede na to kako vam gre sedaj, bo nekoč drugače. Se bojite ali mirujete? Se učite ali uživate? Ste v veselju ali žalosti?...

To je življenje, kakršno pač mora bit, je zaporedje bojev in zatišij. Navadno se nam zdi naporno in hrepenimo po lahkotnosti in zatišju. Velika večina ljudi misli, da je življenje ena sama borba. Gotovo ste tudi že slišali, da vsak dobi breme, kakršnega lahko nosi. A nam se zdi, da je veliko težje in smo na preizkušnji vedno znova. Ker imam tapkanje, se lažje v neprijetnih situacijah kalim, učim, poskusim znova in se znajdem. Iz tega razloga čutim to družbeno odgovornost, da pomagam ljudem lajšati težave in grem celo med vas.

Veliko ljudi že plava s tokom, veliko pa se nas upira in vemo, da če bi bilo vse preprosto, ne bi mogli postat močnejši. Tapkalci vemo, da je življenje včasih bitka, ker s tokom plavajo le mrtve ribe. S tapkanje lažje napenjamo moči, gremo proti toku, preživimo slapove in jezove ter grozeče vrtince.

Karate točka:

Čeprav me včasih odnese s tokom naprej, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav se včasih znajdem v mirnem tolmunu in si za nekaj časa lahko oddahnem, se sprejemam z vso nemočjo v naslednji brzici, ki pride in neglede na to, kako mi je sedaj, bo nekoč drugače.

Kljub vsemu, da je moje življenje takšno kot mora bit in je zaporedje bojev in zatišij, se sprejemam z vso močjo in nemočjo ter si dovolim, da mi pridejo na proti ljudje, ki mi pomagajo proti toku, kjer je v življenju več živosti, obilja, ljubezni, odpuščanje...

Po točkah:

To življenje je kakršno mora bit,

je zaporedje bojev, padcev, bolečin,

in je obdobje zatišja, miru in oddiha,

vsekakor ne želim plavati samo s tokom,

čeprav je naporno,

lahko opazim, kaj vse mi ponuja,

so priložnosti, da se česa naučim,

zaradi zapletov postajam močnejša in ne šibkejša,

in boj proti toku se še ne končuje,

včasih samo potihne in to so mirni tolmuni, kjer se spočijem,

kjer si oddahnem preden se soočim z novo brzico.