Čustva

Sodoben človek živi tako, da čustva izraža ali jih zatira. Morda pa je sodoben človek v procesu opuščanja in preoblikovanja svojih čustev. Za tapkalce je pomembno, da se zavedamo tega kar čutimo, da ne zanikamo in potlačimo, ter se zavedamo samo tega kar se dogaja v nas. Npr. če bi se zavedala jeze in nemiru, med tem, ko čakam, da me sploh opazijo v gostilni in me postrežejo, bi mi bilo jasno, da je neprijetno čustvo v meni in da je to moja lekcija. Mi pa se raje ukvarjamo z nesposobnostjo osebja, celo vodstva, ker imajo takšne delavce. Vajeni smo razmišljati o situaciji ne pa o čustvih v nas, ki v danem trenutku nastopijo. Te razmere so lahko samo naša lekcija ali pa spet nekaj, kar lahko zanikamo. Če se zavemo občutkov, nam je takoj jasno, kaj se dogaja v meni in skupaj s tapkanjem situacijo lahko takoj za polovico zmanjšamo. Zame osebno je to najboljša veščina dobrega življenja, da se zavem petih temeljnih čustev; strahu, jeze, zavisti, žalosti in ljubezni. Če jih zanikamo, to ne pomeni, da jih ni. So v nezavednem in nas vodijo tako, da nam zapletejo življenje, ko delujemo agresivno, zamrznemo, ali pa nenadzorovano. V resnici pa bi bili radi mirni. Vsako od teh čustev ima pozitivno in negativno lastnost. 

Strah nam zavaruje življenje in telo, da se ne poškodujemo, lahko pa ga ustvarimo v glavi in nas onemogoča v običajnem življenju (strah teme, javnega nastopa, postaviti se zase...).

Jeza tudi ni nujno sodbe vredno čustvo, saj je obrambno čustvo, ki nam da moč, da se upremo in se postavimo v bran, da ustavimo nekoga, ki nam dela krivico. Jeza je slabo čustvo, ko pričakujemo, da bo nekaj narejeno tako, kot mi pričakujemo in bi nam ugajalo ter smo prepričani v svoj prav. Zato oddajamo sence, ne spoštujemo druge in njihov prav, mi nismo sodniki, zato moramo preoblikovati svoje misli. Še en vir jeze obstaja, ko pričakujemo, da nas bodo cenili, spoštovali, videli, prepoznali, sprejeli,... V partnerstvu drug drugemu ne namenjamo pozornosti in priznanja, tudi na delovnem mestu ne cenijo našega dela. Ko sami začnemo ceniti sebe, ko nimamo potrebe, da bi nas vrednotili drugi, jeza odpade. Mi sami poskrbimo za to, da si postavljamo cilje in ceno sami. 

Čustvo zavisti nastopi, ko bi mi radi napredovali na katerem koli življenjskem področju pa nam ne gre in hočemo s svojim obnašanjem potegniti dol še druge. Navadno se v glavi takrat rodijo obsodbe. Nad zavist moramo z občudovanjem, da si dvignemo energijo v napredek, rast in lasten razvoj. Ne primerjajmo se, raje opazujmo in občudujmo ter privoščimo dobro. To je pozitivna stran zavisti. 

Žalost je čustvo slovesa. Z žalostjo zdravimo izgube, ker se neprestano vse spreminja, preoblikuje, poslavlja in umira. Ko nas zapusti človek, to čutimo intenzivneje. Pozitivno v žalosti je, da je njen namen, da se odpre nova priložnost za naprej. Ko pa smo žalostni, ker ne dobimo tega kar hočemo, celo stremimo k temu, da bi drugi naredili namesto nas, igramo vlogo žrtve. V glavi si rišemo izgubo in trpimo, žalujemo ter tako živimo. Od tu gremo samo še v depresijo in nemoč.

Ljubezen je lepa, ko je brezpogojna. Žal pa vsi preveč živimo v pogojni ljubezni, ko izražamo neresnične (nepristne) izjave. 

Zato so vsa čustva prijetna in neprijetna.

Karate točka:

Čeprav se ne znam jasno zavedat svojih čustev, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav so morda moja čustva nasičena, in jih potlačim na različne načine, se sprejemam.

Čeprav se ne zavedam svojih čustev in jih hočem utišati z delom, hrano, (cigareti, alkoholom, zdravili), se sprejemam z vso preteklostjo in si odpuščam, ker ne znam drugače.

Po točkah:

Zanikala sem velik del čustev, tako so nas naučili živet, nisem smela čutit, za moje telo je bilo tako najbolje, moram pridobit nazaj to sposobnost razumevanja, ni pomembno, če ne znam opredelit čustvo, pomembno je da se vprašam, kaj čutim, kje čutim, kaj mi dela občutek, lahko sem jezna, žalostna, zavistna, lahko me je strah, lahko pa ljubim cel svet okoli sebe.

KT

Čeprav hrepenim po dobrem, miru, ker je to najboljši način za dobro počutje in s tem ni nič narobe, sem OK.

PT

Čutim živost, zanesljivost, gotovost, pogum, optimizem, hvaležnost, pripadnost, sočutje, igrivost, izpolnjenost, umirjenost, brezmejnost, zaljubljenost, veselje, nasmejanost, spočitost, razigranost, občutke varnosti, zadovoljstvo, ravnotežje,  svobodo, umirjenost, brezmejnost, brezpogojnost.