Od kar tapkam, hočem rešitev. Ne potrebujem sočutja, spodbude ali potrpežljivosti, ampak pomoč pri iskanju rešitve. Torej tapkalci potrebujemo ustrezno orodje (točke, besede, vodo,...) in vsaj še dodaten par rok (odvisno od težave).
Ko je imel kdo težave, sem vedno hotela nekaj narediti in želela biti junak. Vedno razmišljam o rešitvi. Zelo pomembno pa je, to sem se naučila, da niso vedno potrebne konkretne rešitve in ukrepanje. Včasih je potrebno samo poslušanje. In že na ta način postanemo del procesa. Tako pokažemo svojo pozornost in privrženost tudi takrat, ko se ne veselimo.
Na ljudi okoli sebe je dobro gledati z odprtimi očmi in se zavedati kaj počnemo in kako vplivamo na počutje. Z zanimivimi stališči ponudimo sveže predloge, ki med tapkanjem kar pridejo iz naših globin. Torej, ko imam težavo izbiram in se odločim za rešitev.
Karate točka:
Čeprav ne verjamem, da mi bo vedno uspelo najti za težavo rešitev, se sprejemam.
Čeprav nočem verjet, ker mi že tolikokrat ni uspelo, zakaj bi mi sedaj, se sprjemam točno z vsemi pomisleki.
Čeprav mi še ni uspelo, imam tokrat izbiro, da mi tokrat uspe vedno najti reitev za težavo, se...
Po točkah:
tolikokrat mi ni uspelo, bilo je boleče, razočarana sem bila, posmehovali so se mi, točno vem, kako sem se počutila, bolje je, da sploh ne poskusim, nočem poskusit, nočem doživet sramote, ker če bom iskala rešitev, bom gotovo nekaj zamočila, naredila narobe, spet me bodo kritizirali, točno vem kako je to...
Moj strah pred neuspehom, moji zadržki pred tem, da lahko poskusim, morda pa mi bo tokrat uspelo, vredno je poskusiti še enkrat, to je edino kar mam, da še poskušam in poskušam in se ne vdajam v usodo, če tapkam, lahko spreminjam energijo svojih misli in čustev, imam orodje s katerim mi lahko celo uspe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar