Sodelovati

Sodelovati pomeni, da greste ven in postanete del sveta, ga spoznate in ga razumete.

Ljudje se vedno pritožujejo, da življenje mineva vse hitreje. Še posebno hitro mineva, če sedimo pred TV-jem ali smo v virtualnem svetu. Moramo začeti sodelovati in prispevati sebe, da postanemo del skupnosti tako, da se pridružimo, se javimo, ponudimo pomoč, se pogovarjamo z ljudmi,...

Na ta način drugim ljudem pomagamo ceniti in uživati življenje bolj, kot bi ga brez sodelovanja. Mi tapkalci to že vemo, saj poskušamo karkoli spremeniti na bolje in poskrbeti za lastne in skupne interese. Zato zavihajmo rokave in si umažimo roke, ker bo tako dan polen resničnih in pristnih doživetij.

Naj bo vsak dan izziv. Če imate posebna znanja in veščine, jih posredujte drugim. Ne domišljajte si, da imate prednost, če znate nekaj, česar drugi ne znajo. Znanje ni moč, ki bi jo morali zadržati. Na ta način sodelujemo, ker smo pripravljeni posredovat znanje drugim in jih popeljat naprej. Seveda to ne pomeni, da moramo vse proste večere zapravljati in sodelovati z drugimi. Pomembno je, da ne zadržujemo podatkov in da ne varčujemo pretirano s časom ampak delamo nekaj koristnega.

KT

Čeprav ne vem, če je moje znanje nekaj posebnega in bi ga morala deliti, se sprejemam.

Čeprav se ne upam izpostavljati in širiti svoje znanje, se sprejemam skupaj s tem občutkom.

Čeprav ne vem, če bi lahko to moje znanje komu služilo, se sprejemam točno takšna kot sem.

PT

Ne upam se izpostavljat, ne vem če bi koga zanimalo, 

Čustva

Sodoben človek živi tako, da čustva izraža ali jih zatira. Morda pa je sodoben človek v procesu opuščanja in preoblikovanja svojih čustev. Za tapkalce je pomembno, da se zavedamo tega kar čutimo, da ne zanikamo in potlačimo, ter se zavedamo samo tega kar se dogaja v nas. Npr. če bi se zavedala jeze in nemiru, med tem, ko čakam, da me sploh opazijo v gostilni in me postrežejo, bi mi bilo jasno, da je neprijetno čustvo v meni in da je to moja lekcija. Mi pa se raje ukvarjamo z nesposobnostjo osebja, celo vodstva, ker imajo takšne delavce. Vajeni smo razmišljati o situaciji ne pa o čustvih v nas, ki v danem trenutku nastopijo. Te razmere so lahko samo naša lekcija ali pa spet nekaj, kar lahko zanikamo. Če se zavemo občutkov, nam je takoj jasno, kaj se dogaja v meni in skupaj s tapkanjem situacijo lahko takoj za polovico zmanjšamo. Zame osebno je to najboljša veščina dobrega življenja, da se zavem petih temeljnih čustev; strahu, jeze, zavisti, žalosti in ljubezni. Če jih zanikamo, to ne pomeni, da jih ni. So v nezavednem in nas vodijo tako, da nam zapletejo življenje, ko delujemo agresivno, zamrznemo, ali pa nenadzorovano. V resnici pa bi bili radi mirni. Vsako od teh čustev ima pozitivno in negativno lastnost. 

Strah nam zavaruje življenje in telo, da se ne poškodujemo, lahko pa ga ustvarimo v glavi in nas onemogoča v običajnem življenju (strah teme, javnega nastopa, postaviti se zase...).

Jeza tudi ni nujno sodbe vredno čustvo, saj je obrambno čustvo, ki nam da moč, da se upremo in se postavimo v bran, da ustavimo nekoga, ki nam dela krivico. Jeza je slabo čustvo, ko pričakujemo, da bo nekaj narejeno tako, kot mi pričakujemo in bi nam ugajalo ter smo prepričani v svoj prav. Zato oddajamo sence, ne spoštujemo druge in njihov prav, mi nismo sodniki, zato moramo preoblikovati svoje misli. Še en vir jeze obstaja, ko pričakujemo, da nas bodo cenili, spoštovali, videli, prepoznali, sprejeli,... V partnerstvu drug drugemu ne namenjamo pozornosti in priznanja, tudi na delovnem mestu ne cenijo našega dela. Ko sami začnemo ceniti sebe, ko nimamo potrebe, da bi nas vrednotili drugi, jeza odpade. Mi sami poskrbimo za to, da si postavljamo cilje in ceno sami. 

Čustvo zavisti nastopi, ko bi mi radi napredovali na katerem koli življenjskem področju pa nam ne gre in hočemo s svojim obnašanjem potegniti dol še druge. Navadno se v glavi takrat rodijo obsodbe. Nad zavist moramo z občudovanjem, da si dvignemo energijo v napredek, rast in lasten razvoj. Ne primerjajmo se, raje opazujmo in občudujmo ter privoščimo dobro. To je pozitivna stran zavisti. 

Žalost je čustvo slovesa. Z žalostjo zdravimo izgube, ker se neprestano vse spreminja, preoblikuje, poslavlja in umira. Ko nas zapusti človek, to čutimo intenzivneje. Pozitivno v žalosti je, da je njen namen, da se odpre nova priložnost za naprej. Ko pa smo žalostni, ker ne dobimo tega kar hočemo, celo stremimo k temu, da bi drugi naredili namesto nas, igramo vlogo žrtve. V glavi si rišemo izgubo in trpimo, žalujemo ter tako živimo. Od tu gremo samo še v depresijo in nemoč.

Ljubezen je lepa, ko je brezpogojna. Žal pa vsi preveč živimo v pogojni ljubezni, ko izražamo neresnične (nepristne) izjave. 

Zato so vsa čustva prijetna in neprijetna.

Karate točka:

Čeprav se ne znam jasno zavedat svojih čustev, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav so morda moja čustva nasičena, in jih potlačim na različne načine, se sprejemam.

Čeprav se ne zavedam svojih čustev in jih hočem utišati z delom, hrano, (cigareti, alkoholom, zdravili), se sprejemam z vso preteklostjo in si odpuščam, ker ne znam drugače.

Po točkah:

Zanikala sem velik del čustev, tako so nas naučili živet, nisem smela čutit, za moje telo je bilo tako najbolje, moram pridobit nazaj to sposobnost razumevanja, ni pomembno, če ne znam opredelit čustvo, pomembno je da se vprašam, kaj čutim, kje čutim, kaj mi dela občutek, lahko sem jezna, žalostna, zavistna, lahko me je strah, lahko pa ljubim cel svet okoli sebe.

KT

Čeprav hrepenim po dobrem, miru, ker je to najboljši način za dobro počutje in s tem ni nič narobe, sem OK.

PT

Čutim živost, zanesljivost, gotovost, pogum, optimizem, hvaležnost, pripadnost, sočutje, igrivost, izpolnjenost, umirjenost, brezmejnost, zaljubljenost, veselje, nasmejanost, spočitost, razigranost, občutke varnosti, zadovoljstvo, ravnotežje,  svobodo, umirjenost, brezmejnost, brezpogojnost. 

S tokom plavajo le mrtve ribe

Ne glede na to kako vam gre sedaj, bo nekoč drugače. Se bojite ali mirujete? Se učite ali uživate? Ste v veselju ali žalosti?...

To je življenje, kakršno pač mora bit, je zaporedje bojev in zatišij. Navadno se nam zdi naporno in hrepenimo po lahkotnosti in zatišju. Velika večina ljudi misli, da je življenje ena sama borba. Gotovo ste tudi že slišali, da vsak dobi breme, kakršnega lahko nosi. A nam se zdi, da je veliko težje in smo na preizkušnji vedno znova. Ker imam tapkanje, se lažje v neprijetnih situacijah kalim, učim, poskusim znova in se znajdem. Iz tega razloga čutim to družbeno odgovornost, da pomagam ljudem lajšati težave in grem celo med vas.

Veliko ljudi že plava s tokom, veliko pa se nas upira in vemo, da če bi bilo vse preprosto, ne bi mogli postat močnejši. Tapkalci vemo, da je življenje včasih bitka, ker s tokom plavajo le mrtve ribe. S tapkanje lažje napenjamo moči, gremo proti toku, preživimo slapove in jezove ter grozeče vrtince.

Karate točka:

Čeprav me včasih odnese s tokom naprej, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav se včasih znajdem v mirnem tolmunu in si za nekaj časa lahko oddahnem, se sprejemam z vso nemočjo v naslednji brzici, ki pride in neglede na to, kako mi je sedaj, bo nekoč drugače.

Kljub vsemu, da je moje življenje takšno kot mora bit in je zaporedje bojev in zatišij, se sprejemam z vso močjo in nemočjo ter si dovolim, da mi pridejo na proti ljudje, ki mi pomagajo proti toku, kjer je v življenju več živosti, obilja, ljubezni, odpuščanje...

Po točkah:

To življenje je kakršno mora bit,

je zaporedje bojev, padcev, bolečin,

in je obdobje zatišja, miru in oddiha,

vsekakor ne želim plavati samo s tokom,

čeprav je naporno,

lahko opazim, kaj vse mi ponuja,

so priložnosti, da se česa naučim,

zaradi zapletov postajam močnejša in ne šibkejša,

in boj proti toku se še ne končuje,

včasih samo potihne in to so mirni tolmuni, kjer se spočijem,

kjer si oddahnem preden se soočim z novo brzico.

Si lahko vzamete čas in ne počnete ničesar?

Pozdravljeni!

Kako preživljate trenutke, ko ste sami? Bi rekla, da jih večinoma preživite v razmišljanju o drugih, družini, prijateljih, za nas pa jih zmanjka. Saj to bi bilo zelo sebično, imeti 10 minut čas zase, vendar upravičeno. Jaz sem kapitan svoje ladje, sem motor, pogonska sila, spodbujevalec in potrebujem ta čas, da si obnovim moč sredi belega dne, se osvežim in odpočijem ter napolnim baterije in se spet postavim v polni tek. V nasprotnem pa zmanjka goriva, motor se pokvari in se sesujemo. Tapkalci to še posebej vemo. Mi si zapolnjujemo misli, da odpravljamo motnje. Ampak tokrat predlagam, da ne počnemo nič, samo dihamo in uživamo sami s seboj, ker smo živi.

Če se spomnimo, ko smo bili otroci in je mama rekla, kaj počneš in smo odgovorili, da nič, smo takoj dobili zaposlitev. In to počnemo še danes, ker nič se ne dela. Če v odmoru spijem kavico, je to odmor za kavo in ne odmor v katerem ne počnem nič. Če poslušam glasbo, je to glasbeni predah. Če imam družbo in klepet, je to druženje. Čas, ki si ga vzamem zase, naj bi bil res le to in takrat ne počnem ničesar.

In če to še ne zmoremo, lahko poskusimo tako:

KT:

Čeprav bi rada počela 10 minut nič, sprejemam to željo kot nekaj človeškega in sem vseeno OK.

Čeprav se nič ne da počet in zdržat v dihanju sam s seboj, se sprejemam in vem, da moram zboljšat svoje življenje.

Čeprav bi bilo čisto preveč sebično si vzet 10 minut zase, sprejemam svojo občutljivost in je ta ideja morda koristna.

Po točkah:

Početi nič je sebično, treba je nekaj delat, jaz se spočijem, ko pijem kavo, ko poslušam glasbo, ko  se družim s prijatelji, nič počet je neumno početje, lahko pa je človeško početje, da končno opazujemo svoj vdih, kako se polnim in praznim, sprejemam in dajem, samo moj vdih in jaz, morda je pa to edino človeško, da ostajam v sebi in sem tako najbolj odgovorna, odrasla in bom svoje življenje uredila po svoje.

Kaj je vaše oporišče?

Pozdravljeni!

Naša življenja so načeloma zelo napeta, živahna, naporna... saj nas neprestano nekaj zaposluje, da ne vemo več kam gremo, kaj smo načrtovali ali kaj bi radi dosegli. Vsi bi morali živeti nekaj časa tako, da se nam ne bi bilo treba pretvarjati, da nam ne bi bilo treba pojasnjevati, upravičevati ali delati dobrega vtisa. Zato potrebujemo oporišče, ker smo tam močni in upoštevani, ker si tam lahko sezujemo čevlje in si oddahnemo, ker bo tam poskrbljeno za nas. 

Oporišče je tam, kjer smo bili prej preden smo se zgubili. Ne glede na okoliščine, ima vsak človek kraj, kjer je pognal korenine, to ni nujno, da je kraj kjer se je rodil in odraščal. To je kraj, kjer se je počutil varno.

Oporišče je lahko naš dom, družina, kjer se počutim dobro, varno, ljubljeno, kjer vlada zaupanje in kjer si napolnimo baterije. 

Seveda je prav, da imamo cilje in da se oddaljujemo od domačega ognjišča, a pomembno je, da vemo kdo smo in kdo so bili naši predniki. Zato je za tapkalce oporišče kraj, kjer smo odraščali in nas spominja na to kaj smo doživljali med odraščanjem. Tukaj se skrivajo vsi upi, ljubezen, ves smeh, igra in strahovi, skratka naša mlajša leta. 

Oporišče je lahko tudi oseba, ob kateri se lahko spomnite, kakšni smo bili, preden je naše življenje postalo ena sama zmeda. In tapkalci še posebej vemo, ker lažje v dvoje ali skupini spuščamo spomine, strahove, jeze skratka vse neprijetnosti, ki so v nas a jih ne potrebujemo.

Naše oporišče je predvsem naše telo, ki mu moramo dovoliti prenovo in mi smo receptorji, ki najbolje vemo, kdaj se je izteklo bivanje neprijetnim občutkom. Prijazno jim odpuščamo, jih pospremimo in naj poiščejo nov kraj bivanja.

Zelo pomembno je, kako vzgajamo svoje bližnje

Edina resnica je ta, da je treba svoje bližnje seznaniti s svojimi potrebami. Večina žensk živi tako, da vse daje, je dobra žena, naredi vse za otroke in pričakuje, da se ji bo na starost to vrnilo in bo živela v zavetju vseh teh ljudi, ki se jim je predajala in jih je ljubila. Svojih bližnjih pa ne vzgajamo v spoštovanju do svojih potreb in zrastejo v občutku, da njihova mama, žena, hči,... ne potrebuje nič, da pač samo daje in ji je to tudi všeč. Tapkalci pa vemo, kako močno smo velikokrat razočarani in moramo uravnovesiti to neprestano razdajanje.

Zato je zelo pomembno kako vzgajamo svoje bližnje. Prevzgoja je lažja, če tapkaš in si poveš, kaj želiš, česa ne preneseš, kaj potrebuješ,...

Opozarjati je treba na svoje potrebe in zase osrečujoče živeti. Imeti moramo prijateljstva, kjer ni osebnih uslug in tega, da delaš za druge. To neodvisnost moramo gojiti, kot svoj vrtiček. Na ta način bomo srečnejši, močnejši in pristnejši ter bolj dragoceni za druge. Ko gremo s to močjo naprej vidimo, da se ne rabimo bati življenja, ker vemo kdo smo, kaj potrebujemo in se lahko naslonimo nase. In temu rečemo notranja moč.

Med osamljenostjo in samoto

Med osamljenostjo in samoto je velika razlika.V osamljenosti smo v neprijetnem stanju. Če smo osamljeni, mislimo na drugega in ga tudi pogrešamo. Potrebujemo drugega posebnega človeka. To je lahko prijatelj, žena, mož, mati, sestra, otrok, ljubica,... Vendar drugega ni, na kakršen koli način je odsoten. Samota je zelo pozitivna za tapkalsko razmišljanje, saj gre za prisotnost sebe. Med tapkanjem smo lahko tako zelo v sebi, da ni nobene potrebe po komerkoli. Tapkalec lahko celo uživa v takšni samoti, ker prinaša toliko svobode. Pri drugih ljudeh, ki niso drugi posebni, navadno ne naletimo na podporo za svoje globoko doživljanje sebe in svoje resnice. Ob drugih se počutimo izločene, nesprejete, kritizirane, vedno pod nadzorom, skratka v neprijetnem občutku in v pričakovanju na pohvalo družine, prijateljev in kolegov. Ko samoto začutimo, lažje razumemo osamljenost.

Karate točka:

Čeprav se že celo življenje trudim, da bi se z nekom res pogovorila, moram prevzet odgovornost za osamljenost in samoto ter se sprejeti z vsemi občutki.

Čeprav ne znam bit vedno luč sama sebi in težko razvijam nove sposobnosti, se sprejemam z vsem, kar že znam in zmorem.

Čeprav se morda celo bojim razvit to sposobnost, da si sama utiram pot skozi temo, se sprejemam z vso težo strahu in sem v bistvu sposobna velikih podvigov.

Po točkah:

Osamljenost, odsotnost drugega ali samota in prisotnost sebe, imam možnost izbire, lahko sem luč sama sebi, imam možnost, da sem luč sama sebi, med tem, ko ni poleg mene nekoga posebnega, sem luč sebi skupaj s tapkanjem, v meni je ogromen svetilnik, ki potrebuje mojo svetlobo, mojo prisotnost in moja prisotnost zasveti in lahko napolni celo vesolje.