Misel je energija

Pozdravljeni!

Če energijo trošimo oz. porabljamo, jo je treba tudi obnavljati. V nasprotnem primeru se bomo soočili s pomanjkanjem in drugimi neprijetnimi fizičnimi posledicami. 

Zakaj prihaja do negativnih stanj našega fizičnega telesa? Ker je preveč prisoten ego s svojimi kompromisi, strahovi in dvomi iz zavestnega stanja. Preveč smo v visokih frekvencah in predolgo uničujemo naše energetsko telo. Načne se naše fizično telo in ne zadostuje enourno tapkanje ali kakšna druga tehnika. Potrebno je vlagati več dela. Potrebno se je globlje spoznati. Najprej moramo pozdraviti energetsko telo nato še fizični del. Pri delu na sebi zelo pomaga odprtost, zaupanje, notranja umirjenost in predanost. Ker pa je v naši ogromni, veliki, skrivnostni podzavesti shranjeno preveč pozabljenega, potlačenega, naše in podedovano, pretekle zaobljube, navezanosti, prepričanja, programi, vzroki, spomini na občutke, pozabimo živeti v sedanjosti. Na osnovi preteklosti, ki ne obstaja več a je polna obžalovanja in celo pretresljivih dogodkov, delamo predstave o prihodnosti, ki je zaradi preteklosti negotova in polna strahov. To nam dela občutek nevarnosti ali nam jemlje varnost.  Tukaj se skrivajo vsa prepričanja, vsi vzorci, ki smo se jih naučili kot otroci  in jih vsrkali vase v osnovni družini. In tukaj se vprašamo, kaj so ti vzorci in prepričanja, ki so nas izoblikovala, so nas naučili naši starši, skrbniki, stari starš, učitelji, sorodniki,... Mi smo se učili ali sem varnai ali nisem, sem ljubljena ali nisem, kot otrok sem opazovala in gledala kako naši skrbniki to rešujejo, ali jim je življenje enostavno ali je vedno borba, ali jim je služba nujno zlo ali užitek, ali je služenje denarja nekaj groznega, celo breme ali denar priteka kot energija in ni treba, da so tukaj  kakšne blokade. Kaj  nas je naša osnovna družina naučila in nosimo v sebi še sedaj? Nezavedni del našega uma je skrivnosten a s tapkanjem lahko varno sežemo v njegove globine in poskrbimo, da je sedanjost lepša. 

Karate točka: 

Kljub vsemu, da podzavest pozna vse odgovore na vsa moja vprašanja, se sprejemam kot človeško bitje, ki živi med ljudmi in sem takšna kot sem čisto ok.

Čeprav je velik del mene zgrajen iz podzavesti in gradi moje telo in ga lahko zdravi in krepi, se sprejemam zato ker sem pripravljena pogledati nase z druge strani.

Čeprav o vsem kar govorim, podzavest že ve in ukrepa, se jaz sprejemam s tem bogatim bistvom mene in sem takšna kot sem ok. 

Po točkah: 

Lahko se poskusim zavedati svoje podzavesti,izbiram to možnost, ker bo na ta način lažje stekla skozi mene življenjska sila, tako bom prepoznala svoje negativne vzorce, ki mi povzročajo tudi vsa bolezenska stanja, na ta način bom lažje verjela v svoj napredek, popolno zdravje, notranji mir, bogastvo, ker v nasprotnem doživljam samo napor, strah in napetost, rad bi verjela, da lahko delam z lahkoto,     brezpogojno in brez razumevanja nadnaravnega, brez prisile in navezanosti na rezultat,… 

Razmišljam s svojo glavo,  občutek zdravja, rodi zdravje, občutek bolezni, prinese bolezen, domišljija in vizualizacija so najmočnejše orodje, podzavest mi lahko tudi služi,  jaz sem lahko to, kar si zamišljam, da sem, če verujem in zaupam, je lahko še boljše, nimam sovražnikov,  vsak in vse  je le moj učitelj,   tapkanje je moj načrt,    z njim izražam svojo namero,     ki jo občutim s srcem,    lahko si izdelam svoj lastni načrt,    svoj edinstveni načrt,…

Čutiti se živega

Ali smo opazovalci svojega življenja ali kovači svojega življenja? Ali smo nagnjeni k malodušju in nam peša volja do česarkoli? Zagotovo se nam lahko zgodi kaj podobnega, če preživimo čas za štirimi stenami, kot pa na prostem, med zelenjem. Tudi če pada dež, se nam izboljša razpoloženje, okrepi volja in se počutimo živo, če preživimo nekaj časa na prostem. Takšni ljudje smo bolj srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Za dobrodejnost duha poskrbi narava, ki je kurivo in netivo hkrati. Že po nekaj minutnem sprehodu, se nam povrne volja in moč, da svoje misli, želje in načrte spremenimo v dejanja.

Če nam ustvarjalnost pri delu pada, se ne zaganjajmo še bolj vneto z glavo skozi zid. Odklopimo se od motečih dražljajev, ki pritegnejo našo pozornost (telefon, TV,...). Privoščimo si odmor v naravi, gozdno kopel, pripadnost naravi in spoštujmo njeno moč. Tako bomo iz sebe izcedili največ.

Karate točka:

Čeprav nenehno spremljam z enim očesom svojo elektronsko pošto, z enim ušesom sledim zavijanju sirene, pišem seznam, kaj moram kupiti v trgovini, hkrati že odgovarjam ne telefonski klic, skratka sem stalno v stanju vznemirjenosti, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav sem razpeta med obilico dražljajev in se težko posvečam eni stvari in je zato ne opravim dobro, se sprejemam z vsemi pomanjkljivostmi in sem ok.

Čeprav se zavedam,  da bi morala umirit svoje možgane in jim omogočit, da se bolj zberejo in dejavno vključit naravo v svoje življenje, da se začnem čutit živo, se sprejemam...

Po točkah:

Kdo si, opazovalec ali kovač življenja, mi peša volja do česarkoli, se počutim varno v zaprtem prostoru, se počutim živo, pada mi ustvarjalnost pri delu, zaznavam pa vse moteče dražljaje, stalno sem v stanju vznemirjenosti, lahko pa se odločim, da stopim v naravo, tudi če pada dež, ja lahko grem v naravo po boljše razpoloženje, v naravi je kurivo in netivo za mojo življenjsko energijo, odločam se za povratek moči in volje, da svoje misli, želje in načrte, spremenim v dejanja...

Odnosi

V različnih odnosih (s starši, partnerjem, sodelavci, otroki, prijatelji, neznanci...) lahko pride do nesoglasja, oporekanja, prikrivanja, spora, razhajanja..., ker smo ranljivi. Pojavijo se neprijetne situacije, kjer smo sebični, jezni, obtožujoči, se počutimo nelagodno. Tapkalci vemo, da se takrat v nas dogaja nekaj, kar je potrebno pogledat, občutit, poimenovat. To je v bistvu samo del nas, ki ni prežet z ljubeznijo in svetlobo. Ker si želimo prijetnih odnosov, se odločimo ali izberemo, da svojo ranljivost pogledamo, kot priložnost za dozorevanje in ne poglabljanje v konflikte. V odnosih smo vsi drug drugemu učitelj, ker si pomagamo skozi vse, kar se moramo naučiti, da postanemo bolj ljubeča človeška bitja. Izzivi in težave, ki jih doživljamo, nas naučijo tistega, kar najbolj potrebujemo.

Karate točka:

Čeprav so v meni neprijetni občutki in zahtevajo mojo pozornost, vsaj s tapkanjem, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav vidim vse preveč kritično, se zavedam, da postajam bolj ljubeč človek.

Čeprav obstaja možnost, da mi uspe, ker nekaterim pa uspe in tudi meni lahko, potrebujem samo pravo spodbudo, se imam rada, čeprav še ne naredim vsega.

Po točkah:

delo na občutkih, bi moralo biti št. 1, vse situacije, kjer sem jezna, obtožujem, se mi dogaja krivica, kjer se pojavi nelagodje, sem ranljiva, razočarana nad drugimi in nad seboj, ne da se mi ukvarjat z občutki, ne znam se ukvarjat z občutki, drugi se bi morali spremenit, kaj pa če vseeno pogledam svojo ranljivost, samo malo, saj se menda res vsi učimo drug od drugega, na nek način si pomagamo, skozi vse, kar se moramo še naučit, da bomo postali bolj ljubeča človeška bitja.

Čeprav in kljub temu...

Poletni oddih je za menoj, pred menoj pa novi izzivi. September je pred vrati, ko se bomo zopet nekateri srečevali na skupinskih druženjih, drugim pa bo že moja ponedeljkova beseda prinesla priložnost za razmislek ali podporo pri samostojnem tapkalskem ali premišljevalnem podvigu.

Tapkanje je glavni razlog, da pišem in se izražam na svoj način. Besedica čeprav, je za tapkalce (tako vsaj jaz razmišljam), beseda vseh besed. Govori o skrbi v lastni situaciji, ki jo intenzivno čustveno doživljamo. In čeprav čustvujemo pozitivno ali negativno, dobro ali slabo, prijetno ali neprijetno... nam med tapkanjem čeprav ponuja, obljublja, nas sooča, celo zagotavlja, da bo trenutno stanje po tapkanju boljše. Ta čudoviti veznik, mi je precej spremenil smer potovanja skozi življenje. Občasno veznik čeprav zamenjam z kljub temu  in v naslednjih minutah začutim nasprotje z prej občutenim, še hitreje. To poletje, sem se zavedala in se poigravala, med prebiranjem knjig z besedami, kaj se v meni dogaja, kako se me besede dotikajo, navadno zelo globoko, ko je prebrani del tudi del moje preteklosti. Jasno, začela sem tapkati.

Karate točka:

Čeprav je to del moje preteklosti, ki me spominja na..., se sprejemam z vso to nevidno torbo. Kljub temu, da nisem vedela, da skrivam tudi ta boleči del..., sprejemam sebe skupaj z vsemi preostanki, ki še štrlijo nekje in čakajo, da jih poiščem in jih varno pripeljem ven iz sebe. 

Čeprav sem spet našla (to in to)..., se spoštujem in si dovolim, da s pomočjo tapkanja ustrezno presnavljam vse, kar še čaka v mojih globinah, da se osvobodi.

Po točkah:

Ves strah, ves sram, vse zamere, vse jeze, vsi občutki krivde, vsi porušeni mostovi, vse izrečeno in neizrečeno, vse zastale energije, vse neizjokano, vsa zapuščenost, vse vzkipljivosti, vse neuslišane potrebe, vse nezaceljene rane in vse nove priložnosti, da pozdravimo, zacelimo, odpuščamo in končno brezpogojno ljubimo.

S tapkanjem je lažje

Ustvarimo novo resničnost, čas in prostor. Če se odločimo, so lahko odlični dnevi za čiščenje miselnih vzorcev, prepričanj in resnic, ki nam več ne služijo. Z  zavestnim delovanjem, gibanjem in valovanjem, brez čustvenih navezanosti ali sodb, si lahko pričaramo čist, umirjen in zadovoljen um. Hoditi bi morali svoje besede ali delovati tako kot govorimo, slediti svojemu srcu in svojim nogam, kamor koli nas vodijo, da bomo hodili v korak z drugimi, lahkotno in z radostjo. Odprimo svoje bistvo globoki podpori in obilju vesolja ter začutimo svetost življenja v sebi in svoji okolici. S tapkanjem je pa vse lažje.

 

• čeprav še tega ne znam,
• sploh ne vem če upam,
• bojim se tega kar ne poznam,
• preveč sem si naložila,
• ne vem kaj so moje prioritete,
• velikokrat se počutim da zgubljam moč in pogum,
• na osnovi dosedanjih spoznanj bi že mogla naredit en premik,
• kdaj se bo poznal napredek,
• kljub vsemu verjamem da je možno in se bom trudila iskat naprej svojo luč.

Primerjanje

Primerjava nam prinaša manjvrednost ali večvrednost.Kdo pravi, da je bambus lepši od hrasta ali da je hrast bolj dragocen od bambusa? Pa si hrast želi imeti votlo deblo kakor bambus? Ali bambus zavida hrastu, ker je ta večji in njegovi listi jeseni porumenijo? Že sama misel, da bi se drevesi med seboj primerjali je smešna.

Mi ljudje pa smo to navado ponotranjili, sprejeli in se težko odrečemo temu, da je nekdo lepši, bolj nadarjen, bolj močan, pametnejši in navidez celo srečnejši od nas. 

Kdo smo ne odkrivamo tako, da se primerjamo z drugimi, temveč  tako, da pogledamo, če izpolnjujemo svoje lastne zmožnosti kakor najbolje vemo in znamo. Tapkalcem je lažje, ko pogledajo svoje občutke. Če se ne primerjamo, manjvrednost izgine in takrat končno smo to kar smo. Potrebni smo takšni kot smo. 

Vse in vsakdo je neprimerljivo edinstven in vreden.

Obstaja veliko razlogov za to, da smo hvaležni...

Ali veste, da se kamena doba ni končala, ko je zmanjkalo kamenja. Tudi materializem se ne bo končal, ko bo zmanjkalo materije.

Čisto potiho je prišlo obdobje energije, zato nekateri še niso dobro opazili, koliko ljudi je že sestopilo iz vlaka krize, laži in pohlepa. Naša moč je v naši lastni energiji, ki je ne dovolimo več ropati. Potrebno se je ukvarjati z  rešitvami in ne s težavami. Mi tapkalci, redni in občasni vemo, da je za to potrebno delati z zelo subtilno energijo v naših telesih, ki vodi v boljše odnose in optimizem. Seveda politika o tem ne razpravlja in banke tudi ne financirajo takšnih idej. Zunanji svet želi, da obtičimo v strahu in skrbeh in to počnejo iz dneva v dan, da se slučajno ne bi ukvarjali sami s seboj. Nam pa to kakšen dan uspe, zato iščemo nove možnosti in nas politične zgodbice ne zanimajo. Potrebno je umirit strahove in stalno potrebo po nadzoru vsega okoli nas v naprej, ker izgubljamo priložnost, da bi živeli sedaj in ne več zgubljali zdravja in energije za nesmiselne karierne igrice.

Naj bo hvaležnost zdravilo za posameznika in ne viharne zahteve, ki zakrijejo brezplačne dragocenosti okoli nas in v nas. Kljub vsem težavam imamo vzrok, da smo hvaležni.