Poletni oddih je za menoj, pred menoj pa novi izzivi. September je pred vrati, ko se bomo zopet nekateri srečevali na skupinskih druženjih, drugim pa bo že moja ponedeljkova beseda prinesla priložnost za razmislek ali podporo pri samostojnem tapkalskem ali premišljevalnem podvigu.
Tapkanje je glavni razlog, da pišem in se izražam na svoj način. Besedica čeprav, je za tapkalce (tako vsaj jaz razmišljam), beseda vseh besed. Govori o skrbi v lastni situaciji, ki jo intenzivno čustveno doživljamo. In čeprav čustvujemo pozitivno ali negativno, dobro ali slabo, prijetno ali neprijetno... nam med tapkanjem čeprav ponuja, obljublja, nas sooča, celo zagotavlja, da bo trenutno stanje po tapkanju boljše. Ta čudoviti veznik, mi je precej spremenil smer potovanja skozi življenje. Občasno veznik čeprav zamenjam z kljub temu in v naslednjih minutah začutim nasprotje z prej občutenim, še hitreje. To poletje, sem se zavedala in se poigravala, med prebiranjem knjig z besedami, kaj se v meni dogaja, kako se me besede dotikajo, navadno zelo globoko, ko je prebrani del tudi del moje preteklosti. Jasno, začela sem tapkati.
Karate točka:
Čeprav je to del moje preteklosti, ki me spominja na..., se sprejemam z vso to nevidno torbo. Kljub temu, da nisem vedela, da skrivam tudi ta boleči del..., sprejemam sebe skupaj z vsemi preostanki, ki še štrlijo nekje in čakajo, da jih poiščem in jih varno pripeljem ven iz sebe.
Čeprav sem spet našla (to in to)..., se spoštujem in si dovolim, da s pomočjo tapkanja ustrezno presnavljam vse, kar še čaka v mojih globinah, da se osvobodi.
Po točkah:
Ves strah, ves sram, vse zamere, vse jeze, vsi občutki krivde, vsi porušeni mostovi, vse izrečeno in neizrečeno, vse zastale energije, vse neizjokano, vsa zapuščenost, vse vzkipljivosti, vse neuslišane potrebe, vse nezaceljene rane in vse nove priložnosti, da pozdravimo, zacelimo, odpuščamo in končno brezpogojno ljubimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar