Odnosi

V različnih odnosih (s starši, partnerjem, sodelavci, otroki, prijatelji, neznanci...) lahko pride do nesoglasja, oporekanja, prikrivanja, spora, razhajanja..., ker smo ranljivi. Pojavijo se neprijetne situacije, kjer smo sebični, jezni, obtožujoči, se počutimo nelagodno. Tapkalci vemo, da se takrat v nas dogaja nekaj, kar je potrebno pogledat, občutit, poimenovat. To je v bistvu samo del nas, ki ni prežet z ljubeznijo in svetlobo. Ker si želimo prijetnih odnosov, se odločimo ali izberemo, da svojo ranljivost pogledamo, kot priložnost za dozorevanje in ne poglabljanje v konflikte. V odnosih smo vsi drug drugemu učitelj, ker si pomagamo skozi vse, kar se moramo naučiti, da postanemo bolj ljubeča človeška bitja. Izzivi in težave, ki jih doživljamo, nas naučijo tistega, kar najbolj potrebujemo.

Karate točka:

Čeprav so v meni neprijetni občutki in zahtevajo mojo pozornost, vsaj s tapkanjem, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav vidim vse preveč kritično, se zavedam, da postajam bolj ljubeč človek.

Čeprav obstaja možnost, da mi uspe, ker nekaterim pa uspe in tudi meni lahko, potrebujem samo pravo spodbudo, se imam rada, čeprav še ne naredim vsega.

Po točkah:

delo na občutkih, bi moralo biti št. 1, vse situacije, kjer sem jezna, obtožujem, se mi dogaja krivica, kjer se pojavi nelagodje, sem ranljiva, razočarana nad drugimi in nad seboj, ne da se mi ukvarjat z občutki, ne znam se ukvarjat z občutki, drugi se bi morali spremenit, kaj pa če vseeno pogledam svojo ranljivost, samo malo, saj se menda res vsi učimo drug od drugega, na nek način si pomagamo, skozi vse, kar se moramo še naučit, da bomo postali bolj ljubeča človeška bitja.

Čeprav in kljub temu...

Poletni oddih je za menoj, pred menoj pa novi izzivi. September je pred vrati, ko se bomo zopet nekateri srečevali na skupinskih druženjih, drugim pa bo že moja ponedeljkova beseda prinesla priložnost za razmislek ali podporo pri samostojnem tapkalskem ali premišljevalnem podvigu.

Tapkanje je glavni razlog, da pišem in se izražam na svoj način. Besedica čeprav, je za tapkalce (tako vsaj jaz razmišljam), beseda vseh besed. Govori o skrbi v lastni situaciji, ki jo intenzivno čustveno doživljamo. In čeprav čustvujemo pozitivno ali negativno, dobro ali slabo, prijetno ali neprijetno... nam med tapkanjem čeprav ponuja, obljublja, nas sooča, celo zagotavlja, da bo trenutno stanje po tapkanju boljše. Ta čudoviti veznik, mi je precej spremenil smer potovanja skozi življenje. Občasno veznik čeprav zamenjam z kljub temu  in v naslednjih minutah začutim nasprotje z prej občutenim, še hitreje. To poletje, sem se zavedala in se poigravala, med prebiranjem knjig z besedami, kaj se v meni dogaja, kako se me besede dotikajo, navadno zelo globoko, ko je prebrani del tudi del moje preteklosti. Jasno, začela sem tapkati.

Karate točka:

Čeprav je to del moje preteklosti, ki me spominja na..., se sprejemam z vso to nevidno torbo. Kljub temu, da nisem vedela, da skrivam tudi ta boleči del..., sprejemam sebe skupaj z vsemi preostanki, ki še štrlijo nekje in čakajo, da jih poiščem in jih varno pripeljem ven iz sebe. 

Čeprav sem spet našla (to in to)..., se spoštujem in si dovolim, da s pomočjo tapkanja ustrezno presnavljam vse, kar še čaka v mojih globinah, da se osvobodi.

Po točkah:

Ves strah, ves sram, vse zamere, vse jeze, vsi občutki krivde, vsi porušeni mostovi, vse izrečeno in neizrečeno, vse zastale energije, vse neizjokano, vsa zapuščenost, vse vzkipljivosti, vse neuslišane potrebe, vse nezaceljene rane in vse nove priložnosti, da pozdravimo, zacelimo, odpuščamo in končno brezpogojno ljubimo.

S tapkanjem je lažje

Ustvarimo novo resničnost, čas in prostor. Če se odločimo, so lahko odlični dnevi za čiščenje miselnih vzorcev, prepričanj in resnic, ki nam več ne služijo. Z  zavestnim delovanjem, gibanjem in valovanjem, brez čustvenih navezanosti ali sodb, si lahko pričaramo čist, umirjen in zadovoljen um. Hoditi bi morali svoje besede ali delovati tako kot govorimo, slediti svojemu srcu in svojim nogam, kamor koli nas vodijo, da bomo hodili v korak z drugimi, lahkotno in z radostjo. Odprimo svoje bistvo globoki podpori in obilju vesolja ter začutimo svetost življenja v sebi in svoji okolici. S tapkanjem je pa vse lažje.

 

• čeprav še tega ne znam,
• sploh ne vem če upam,
• bojim se tega kar ne poznam,
• preveč sem si naložila,
• ne vem kaj so moje prioritete,
• velikokrat se počutim da zgubljam moč in pogum,
• na osnovi dosedanjih spoznanj bi že mogla naredit en premik,
• kdaj se bo poznal napredek,
• kljub vsemu verjamem da je možno in se bom trudila iskat naprej svojo luč.

Primerjanje

Primerjava nam prinaša manjvrednost ali večvrednost.Kdo pravi, da je bambus lepši od hrasta ali da je hrast bolj dragocen od bambusa? Pa si hrast želi imeti votlo deblo kakor bambus? Ali bambus zavida hrastu, ker je ta večji in njegovi listi jeseni porumenijo? Že sama misel, da bi se drevesi med seboj primerjali je smešna.

Mi ljudje pa smo to navado ponotranjili, sprejeli in se težko odrečemo temu, da je nekdo lepši, bolj nadarjen, bolj močan, pametnejši in navidez celo srečnejši od nas. 

Kdo smo ne odkrivamo tako, da se primerjamo z drugimi, temveč  tako, da pogledamo, če izpolnjujemo svoje lastne zmožnosti kakor najbolje vemo in znamo. Tapkalcem je lažje, ko pogledajo svoje občutke. Če se ne primerjamo, manjvrednost izgine in takrat končno smo to kar smo. Potrebni smo takšni kot smo. 

Vse in vsakdo je neprimerljivo edinstven in vreden.

Obstaja veliko razlogov za to, da smo hvaležni...

Ali veste, da se kamena doba ni končala, ko je zmanjkalo kamenja. Tudi materializem se ne bo končal, ko bo zmanjkalo materije.

Čisto potiho je prišlo obdobje energije, zato nekateri še niso dobro opazili, koliko ljudi je že sestopilo iz vlaka krize, laži in pohlepa. Naša moč je v naši lastni energiji, ki je ne dovolimo več ropati. Potrebno se je ukvarjati z  rešitvami in ne s težavami. Mi tapkalci, redni in občasni vemo, da je za to potrebno delati z zelo subtilno energijo v naših telesih, ki vodi v boljše odnose in optimizem. Seveda politika o tem ne razpravlja in banke tudi ne financirajo takšnih idej. Zunanji svet želi, da obtičimo v strahu in skrbeh in to počnejo iz dneva v dan, da se slučajno ne bi ukvarjali sami s seboj. Nam pa to kakšen dan uspe, zato iščemo nove možnosti in nas politične zgodbice ne zanimajo. Potrebno je umirit strahove in stalno potrebo po nadzoru vsega okoli nas v naprej, ker izgubljamo priložnost, da bi živeli sedaj in ne več zgubljali zdravja in energije za nesmiselne karierne igrice.

Naj bo hvaležnost zdravilo za posameznika in ne viharne zahteve, ki zakrijejo brezplačne dragocenosti okoli nas in v nas. Kljub vsem težavam imamo vzrok, da smo hvaležni.

Moj predlog je izbira

Počasi bi bil že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi na običajen način, ko vse skupaj potlačimo. Svojo pozornost bi morali usmeriti v to kar imamo in ceniti to kar imamo. Morda je kriza celo naša rešiteljica, ki nas s svojo lekcijo uči, da se je treba preobraziti. Pomembno je, da pogledamo kaj podpiramo, koliko kritiziramo, kaj obtožujemo, kako prelagamo krivdo na drugega. Torej začeti moramo pri sebi, saj smo mi tisti, ki kreiramo usodo. Če si privoščimo strah, je to tisto česar bomo imeli še več. Vendar pa ni dovolj samo osredotočanje na pozitivne stvari. Potrebna so tudi čustva z zavedanjem  občutkov, s prisotnostjo.. Na ta način usmerjamo svojo življenjsko energijo. 

Tapkalci vemo, da imamo vsak dan na razpolago 100% paket te energije, od nas pa je sedaj odvisno kako jo bomo prerazporedili. Za to prerazporeditev je potrebna pozornost. Če je pozornost v problemu npr. v tem česa nimamo, bo to raslo in bo tega še več. Ljudje namreč oddajamo občutke (frekvence) in pritegnemo ujemajoče občutke (frekvence). Če čutimo žalost, prestrašenost, bes, grozo, pomanjkanje in prijetno zadovoljstvo, izpolnjenost in radost je to frekvenca, ki deluje. In naša odgovornost in izbira je, kaj bomo dajali iz sebe. Zato smo mi ustvarjalci svojega sveta, nihče ne more narediti tega namesto nas. Ali  se bomo zbudili in se rešili iz slepega sledenja temu, kaj narekuje družba, ki jo ne zanima, kaj je za nas dobro in se celo razglaša, da edino oni vedo kaj je dobro za nas in bomo zavozili ter pokorno šli v smer brez občutkov.

In ja, ne bo enostavno, to ni gumb, da ga vklopiš in potem kar deluje. Gre za vsakodnevno izbiro. Gre za to, da izbereš zadovoljstvo in izpolnjenost.

Čeprav sem žalostna in jezna, ker ni za mene enostavne poti se odločam, da bom šla po poti, ki mene zadovoljuje in izpolnjuje, ki mi ponuja ljubezen, upanja. Ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem potolčene komolce in kolena ter se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj je moje telo izbralo. In tako izbiram z zavedanjem vsak dan.

Kaj je travnik?

Tokrat me je prevzel travnik. Ko sem se resnično povezala z okolico, sem dojela naslednje. Gotovo bi vsak izmed nas opisal travnik drugače. Za mlade fante je travnik najprimernejše nogometno igrišče. Romantični zaljubljenci najdejo tu cvetove ivanjščic in z njihovimi jezičastimi cvetovi ugibajo o izpolnitvi svojih čustev zaljubljenosti. Čebelarji na travniku nahranimo svoje čebele. Kmet na travniku nakosi in posuši seno in otavo. Tudi botaniki in zeliščarji najdejo med travami vedno kaj novega, zanimivega in uporabnega. Nežne travne bilke navdihujejo pesnika, ki opiše zelo doživeto travico. Tudi likovni umetniki zelo tenkočutno narišejo polne travnike. Verjetno ni človeka, ki o travniku ne bi imel povedati vsaj besede. Vsak gleda isti travnik nekoliko drugače. Vse je odvisno, kakšne potrebe imamo, zanimanja in čustvovanja. Jaz sem si dovolila odpreti srce in opazovati travnik kot življenjski prostor. Tapkala sem hvaležnost, ker so običajni gosti na mojem travniku poleg čebel, različnih vrst metuljev, čmrljev, osic, divjih čebel, mravelj, pikapolonic, kobilic, neznanih hroščkov, različne vrste ptic, polži, še komarji so se mi zdeli zanimivi. Na spregled so prišle še srne, zajci in lisice. Seveda to se ni zgodilo sočasno. S pomočjo tapkanja sem bila v globokem zavedanju skozi cel  dan in doživela sem cel žur flore in favne. V tem zadovoljstvu sem si obljubila, da bom imela na kresno noč, drugo leto, v žepu praprotno seme in bom lahko razumela, kaj se pogovarjajo prebivalci našega travnika.

Moji tapkalski prijateljici, se zahvaljujem za pred kratkim poslano čudovito fotografijo poljskega šopka (slika zgoraj).

Vsem tapkalcem in prisotnim na mojem blogu, voščim lepo poletje. Odprite srca, hodite bosi po travi, objemite kakšno drevo, upočasnite korak in si oglejte okolico, nenavadne oblike debel, vej, opazujte mravljišča, naberite kakšno zelišče, skratka poskusite uživati v svoji bližnji okolici. S tapkanjem je lažje ustvariti zanimiv dan.