Koliko prispevamo sami?

Ko nastopijo težave, velikokrat krivimo druge in redko pomislimo kaj in koliko smo prispevali sami. Vidimo, kaj bi morali spremeniti drugi a težko govorimo o sebi, kaj potrebujem, kaj čutim, vedno pa imam mnenje o drugih. 
Svoje oči imam, da se prepoznam a vidim pa  samo zunanjost. Kaj pa notranjost - osebnost, ki je naš skriti vidik. Zato potrebujemo ogledalo, ki pa je lahko nekdo, ki je z nami v kakršnem koli odnosu. Odsev v ogledalu je odvisen od razdalje (odnosa) iz katere gledamo in tudi kakovosti ogledala (odnosa). Bolj ko se približam, bolj jasno lahko zaznam. Najbolj natančno ogledalo je naš partnerski odnos. Odraža naše najboljše in najslabše lastnosti.

Zato pa imam izbiro, da postanem poslušalec, da zaslišim kaj potrebuje naš bližnji. Na ta način prevzamemo odgovornost, saj zaznam kako se to in to pri njemu tiče mene. Npr. moti me partnerjeva sebičnost. Morda, ker se v sebi spopadam s svojo egoistično platjo in si je ne upam priznat. Kaj je z mojo sebičnostjo?
Stresanje obtožb, zmerljivk, zlivanje besa, po možnosti kazanje s prstom ti si ta in ko kažemo prst v nekoga, na sebe kažemo s tremi. V bistvu smo nasilni do sebe? To kar me moti pri drugem, me zagotovo moti na nek način pri sebi še bolj. Zakaj me moti in kako je povezano z menoj? To je raziskovanje sebe, vsega notranjega, podzavestnega, pospravljenega iz preteklosti. Tukaj pa nam pomaga tapkanje, ko se zaletimo v ovire, ki so se skozi leta naselile v našem telesu. Zato se moramo ljubeče umivati tudi s spomini na lepe trenutke, da se osvežimo.

Karate točka:

Čeprav ne znam govorit o svojih težavah, potrebah, svoji bolečini, se sprejemam.

Čeprav se mi je morda zgodilo tudi kaj nevarnega, moram prešolat moje možganske poti.

Čeprav je tapkanje zanimivo potovanje k sebi, sem ok in se sprejemam z vsemi pomanjkljivostmi. 

Po točkah:

Čas je za spremembo vzorcev in prepričanj,   zanikanje slabega, neprijetnega ne pomeni, da tega ni,    če tapkam si vzamem čas in priznam, da obstaja,   ko tapkam, posvetim z lučko,    in opazim, da vznemirjenja sploh niso nevarna,   imam izbiro, da preoblikujem vso mojo vsebino,   pa čeprav bo veliko dela, na ta način bodo na površje skalile pozitivne izkušnje, ki so tudi v meni.

MIKA - Happy Ending (Long Version) (+ seznam predvajanja)

Edino mi sami lahko ustvarimo premike v sebi

Naj vas povabim na tapkalsko masažo. Vsak dan je lahko odličen dan za povečanje psihofizičnih moči in prižig notranjega ognja. Dobro bi bilo obnoviti odnose in razmerja in jih spraviti v ravnotežje. Zato je danes dober dan, da se vrne tisto, kar je bilo izgubljeno, zamolčano ali pozabljeno. Lahko smo ustvarjalec svojega notranjega zemljevida, ki je prisoten v naši rasti. Edino mi sami smo sposobni ustvarjati premike v telesu.

S tapkanjem, masažo, plesom, meditacijo ali drugačnim premikom, prebudimo zavedanje samega sebe in zlijemo čutnost ter razum v svoje telo. Tapkalci to zaznavo spodbudimo z lahkim tapkanjem naših znanih točk. Vse to lahko počnemo v temi,  z zaprtimi očmi, skratka tako kot nam je všeč. Na ta način prebudimo intuicijo, ki nam pomaga prepoznati  in občutiti napetost ali trenutek, ki nam otežuje življenj ter nas popelje k priložnosti, ki vodi k našim resničnim željam. Odprimo se s tapkanjem, da podpremo svoje bogato bistvo ter začutimo skrivnostnost v sebi in svoji okolici. Lepoto lahko začutimo v vsem.  Nič ni narobe, če smo malo spremenjeni, če nam nekaj manjka. Naša energija je bila  v preteklosti omejena ali ovirana. Lepota je vedno na razpolago. Je v vsakem posamezniku.  Ko se med tapkanjem postavimo v vlogo opazovalca in si dovolimo čutiti vse, nas v vsej prizadetosti, v vseh krivicah, ki so se nam  zgodile, naš lasten občutek pripelje v odpuščanje,  ljubezen in do lepote v nas, v vseh stvareh in ljudeh. S tapkanjem vse tisto, čemur namenimo svojo pozornost, postane prijaznejše, zbledi pa negativen naboj. Če smo pozorni,  med tapkanjem lahko začutimo misel, informacijo, idejo, željo, hrepenenje kot tudi strah. Zavestno si bomo začeli želeti, misliti, čutiti, hrepeneti in postati še boljši ljudje z vso lastno zgodovino.

Karate točka:

Čeprav se moram naučiti ljubezni do sebe, ker se drugače v nas lahko razvije marsikaj med tem, ko se nimam rada in ko dajem prednost vsemu drugemu, samo sebi ne, se sprejemam skupaj s tem dejstvom in sem ok.

Čeprav je moje telo nekoliko spremenjeno, imam izbiro, da se v tem telesu in v tej podobi počutim dobro in se imam dovolj rada, da se lahko kljub odporom spremenim.

Čeprav mi je žal za vse grde poglede, grde besede, za vse užaljene ure, vem da bi sedaj ravnala drugače, se sprejemam z vsemi izkušnjami in je življenje pač moja učiteljica.

Po točkah:

Včasih se počutim negotova,

potrebujem veliko podpore in razumevanje,

potrebno bi se bilo prilagodit na drugačne razmere,

potrebujem kakovostnejše in polnejše življenje,

to je moja izbira in s tem ni nič narobe,

sama se moram odločit, kdaj bom začela s spremembami,

vem, da vsebujem in držim v sebi nekaj boljšega,

cel proces gre skozi zdravljenje duševnosti,

ki je doživela globoke pretrese,

in sedaj je moja naloga,

da se spravim v dobro ravnovesje,

da se naučim ljubezni do sebe,

da poiščem hvaležnost in spoštovanje,

ljubezen in luč.

Pomlad polna simptomov

Če dobro premislim, sem velikokrat ravnala zaletavo (sem šla, da je prej minilo) ali sem neskončno odlašala (nikoli nisem bila pripravljena nekaj naredit), za prenekatere stvari pa sem postala otopela (ko ničesar nisem čutila, ne bolečine, ne strahu). A življenje poskrbi, da nas vedno znova vznemirja, še posebej spomladi, ko se prebudijo boleči želodci, težave v jetrih, z dihali, kožo, alergijami,… Vse to ni slučajno. Želodec ne more požreti vseh zaletavosti, odlašanj in otopelosti. Jetra so zastrupljena z požrtimi, gorečimi besedami. Dušimo se v svojih zamerah, koža nas pa grize navzven in navznoter.

In spet imamo tapkalci orodje, da odvalimo bremena, da spustimo vase goreče besede in prepoznamo, kaj nas ovira in kaj vznemirja. Na ta način odslovimo svoja nezaupanja in prepoznamo prijateljske misli in gremo nad lastne dvome in podcenjevanje.

Prej pomlad polna simptomov in teže, sedaj s tapkanjem ozeleni našo notranjost. Na ta način si dovolimo zadihati in začutimo, da imamo vse pogoje, da odženemo nekaj dobrega iz trdoživih korenin. Opazimo, da zmoremo, da je okoli nas veliko ljudi, ki nas podpirajo. Dovolj je že tapkanje, neznaten korak v nas, da se nas polasti volja in peljemo naše pošasti (strah, obup, nemoč) na čist zrak in pašo. Naj se pasejo, poležavajo, prebavljajo kot živina na prostem in ne da je nekje zaprta, sama, rjoveča, sestradana.

Karate točka:

Čeprav sem zamudila pomlad, dovolim svojemu telesu, da nadoknadi zamujeno, naj se začne čiščenje. Čeprav sem zaletava, odlašam in sem morda tudi otopela, dovolim tej pomladi novo vznemirjenje in čiščenje takšno, kot še ni bilo nikoli in se sprejemam z željo po boljšem počutju. Čeprav ne morem čisto globoko zadihat te pomladi, ker je v meni kup zastarelih čustev in prepričanj, se sprejemam in peljem svojo vsebino na eno dobro pašo.

Po točkah:

Vem, da obstaja način za odpravljanje težav, lahko izkoristim pomlad, da zadiham in začutim, da imam vse pogoje, da odženem nekaj dobrega iz svojih korenin, lahko se peljem celo na pašnik, tam spustim iz sebe zaprto živino, ki v meni rjovi in je sestradana, grem na čist zrak, se prepustim pomladi in dovolim svoji zastarelosti zazeleni, naj se razcveti in prepleta med seboj narava v meni in to je način, da vstopim v kvaliteto življenja. 

Dež, dežja, dežju, dežja, z dežjem, o dežju...

Mogoče se nam bliža sprememba. Dež, ki pada, je lahko povezava s prelivanjem solz, morda z zdravljenjem ali čiščenjem zastale energije. Lahko gre za čiščenje vseh preteklih in sedanjih ran telesa, uma, duše in duha. Pomembno nam bo, da v procesu ne razmišljamo o sebi kot o žrtvi, temveč da solze ali kakšen drug odziv, uporabimo z namenom, da premaknemo staro energijo in sprostimo vse, kar ne služi več na našemu podstrešju preteklosti. Tako bomo s tapkanjem služili svojemu najvišjemu namenu. Dež ima zelo veliko moč, ki nas lahko odnese od tu in nas ponese v svoje valovanje. Lahko pa nas pusti tu brez kakršne koli spremembe. Odločim se za spremembo ali pa še ni pravi čas. Če sem za spremembo, moram opusti stare vzorce, napetosti in omejitve. Sprejmimo svoje lekcije kot projekcijo nas samih. Osvobodili bomo svojo energijo in polepšili preobrazbo. Povabljeni ste, da se poklonite s tapkanjem sebi in si izkažete spoštovanje, da bomo lahko lepše ravnali z bližnjimi, ko bomo malo spet poštimali svojo energijo.

Karate točka:

Čeprav se zavedam zastarelih energij, se gibljem v smeri sprememb. Čeprav je morda tudi dež odziv na zastale energije, sprejemam oba v procesu življenja. Čeprav je ukvarjanje s starimi energijami za marsikoga nesmiselno početje, jaz čutim velike spremembe na sebi odkar tapkam in zato se sprejemam z vsemi spremembami.

Po točkah:

Dež, ki pada, me spominja na prelivanje solz, s čiščenjem zastarele energije v telesu, umu, duši, vem, da nisem žrtev, vse je z namenom, vse kar ne služi več je prijetno sproščat s tapkanjem, ko pada dež, me lahko ponese v spremembe, ki so koristne, zdravilne, ja, odločam se za spremembo in dež mi lahko pomaga na moj način, da za seboj puščam stare vzorce, napetosti in omejitve... 

Vsi smo samo ljudje, drug ob drugemm

Vsi se kdaj jezimo, vsi se prestrašimo in  vsi smo kdaj žalostni. S tem ni nič narobe, če vemo kaj s tem narediti. Že priznanje tega je velik korak.

Pred tem priznanjem, da je ta neprijetnost v nas, pa tavamo brez da bi čutili. Že zgodaj so nas naučili zanikati, potlačiti, prikriti, skratka ne izražati na pravi način. Da nas ne bi kdo prizadel, raje ne tvegamo razkritja tega, kar morda v sebi čutimo. Vsa ta energija čustev pa čaka, vztrajno, se upira spremembi (čista fizika). Redki so trenutki radosti v življenju, skratka več je slabega kot dobrega. Ker so čustva resnična, niso samo zamisel, izmišljotina, ampak so energija, ki v danem trenutku nastane. Zato jo je potrebno na primeren način izrazit, ne da bi poškodovali koga v svoji bližini. Neizražena, potlačena, zavrta energija, postane na tak način strupena. brez ustrezne sprostitve se odraža v obliki oteklin, krčev, migren in drugih bolezenskih znakov.

Edina pravilna odločitev je, da čustva sprejmemo, se jih naučimo občutiti in jih tudi ustrezno izraziti, ko se pojavijo.

Tapkalci imamo izredno orodje za spoznavanje samih seboj. Nekomu ustreza lahko kaj tretjega. Najpomembneje pa je, da si poiščemo z ljudmi, ki nas podpirajo, ob njih pa se odločamo sami. Če me pri moji potrebi ne podpirajo, ne pomeni, da moram opustit željo, idejo, cilj. Vsak od nas bi moral živeti svoje življenje, drug ob drugem, kot samostojna oseba, brez poniževanja, obsojanja, žaljenja.

Karate točka.

Čeprav so nekoč v meni nehote povzročili, da je potrebno nekatera čustva zanikat, prikrit, potlačit in jih ne izražat teko kot sem čutila, se sprejemam s to svojo vsebino. Čeprav sem to razumela po svoje in sem se naučila čustvovat tako, da nisem tvegala in razkrivala, kar v resnici čutim, se sprejemam z vsem kar je v meni pometeno pod preprogo. Kljub temu, da včasih še ne vem, kaj sem jaz skupaj s tem tapkanjem, koliko koristi mi lahko prinese ukvarjanje s čustvi, se sprejemam točno takšna kot sem in vem, da me ljudje podpirajo.

Po točkah:

Z resnico o čustvih ni nič narobe, vsa energija čustev čaka, da jo osvobodim, da jo sharmoniziram, da jo uravnovesim, da tudi čustveni sistem pretočim, pošljem v svoj pretok energije, moč radosti in ljubezni lahko doživim skozi pretočna čustva, čustva morajo teči tako, kot po telesu teče kri, čustvene žile moramo odmašiti, moramo odpreti srce, šele tako lahko ljubim sebe, postanem samostojna oseba, ki ne obsoja ampak ustvarjalno živi.

Čustvena geografija

Vsi se bojimo, vsi se jezimo, vsi smo žalostni in priznavanje tega je prvi korak. Naša naloga ni, da presežemo ta čustva, ampak moramo spremeniti odnos do njih, se z njimi spoprijateljiti in jih izraziti, ko nastopijo v nekem trenutku.

In kje se je zalomilo, kje smo se zgubili?

Kot dveletni otroci, smo bili sveži vrelci čustvovanja. A prezgodnje družbene norme so nas naučile zanikati, potlačiti, izenačiti ali prikriti. Čustva se pojavijo z našim privoljenjem ali brez njega. Lahko se pretvarjamo, da jih ne občutimo. Na ta način pa postanemo skladišče neuporabnih in zastarelih čustev. Skladiščimo nerazrešene stvari, ki ne ustrezajo v svežih dogodkih, ko nekaj počnemo. Nikoli ne uspemo primerno izraziti to kar občutimo.

Tapkalci pa počasi čistimo police v skladišču in iščemo osnovno čustveno opremo. Preteklost lahko zbrišemo šele, ko jo spoznamo. Če želimo zaživet polno, moramo bit pripravljeni, da bomo kdaj prizadeti in da bomo kdaj prizadeli druge.Če tapkamo, imamo veliko možnosti, da lažje prebrodimo navale čustev in jih celo razumemo kaj se nam dogaja.

Karate točka:

Kljub temu, da ima vsak izmed nas svoj zemljevid občutkov in je čustvena pokrajina vsakega posameznika drugačna, sprejemam sebe in druge ljudi ljubeče.

Kljub temu, da moram sama raziskovat svoje gore in doline, reke in jezove, svoje pritoke in odlagališča odpadkov, sprejemam to čustveno geografijo, kot mojo lastnino.

Kljub temu, da nosim v sebi čustveni zemljevid, včasih stopim iz začrtane poti in se zgubim, a se sprejemam in imam rada.

Po točkah:

Na nek način moram izraziti svojo vsebino, lahko pojem, lahko plešem, lahko pišem, lahko rišem, lahko igram, tako sprostim čustva, da tečejo, odmašim čustvene žile, odprem srce, tako po telesu zakroži nova energija, to je moj čustveni zemljevid, prehoditi moram svoje gore in doline, preiskati reke in jezove, pritoke in odlagališča odpadkov, vse to sem jaz z mojo čustveno opremo in čustveno geografijo.