Pomlad polna simptomov

Če dobro premislim, sem velikokrat ravnala zaletavo (sem šla, da je prej minilo) ali sem neskončno odlašala (nikoli nisem bila pripravljena nekaj naredit), za prenekatere stvari pa sem postala otopela (ko ničesar nisem čutila, ne bolečine, ne strahu). A življenje poskrbi, da nas vedno znova vznemirja, še posebej spomladi, ko se prebudijo boleči želodci, težave v jetrih, z dihali, kožo, alergijami,… Vse to ni slučajno. Želodec ne more požreti vseh zaletavosti, odlašanj in otopelosti. Jetra so zastrupljena z požrtimi, gorečimi besedami. Dušimo se v svojih zamerah, koža nas pa grize navzven in navznoter.

In spet imamo tapkalci orodje, da odvalimo bremena, da spustimo vase goreče besede in prepoznamo, kaj nas ovira in kaj vznemirja. Na ta način odslovimo svoja nezaupanja in prepoznamo prijateljske misli in gremo nad lastne dvome in podcenjevanje.

Prej pomlad polna simptomov in teže, sedaj s tapkanjem ozeleni našo notranjost. Na ta način si dovolimo zadihati in začutimo, da imamo vse pogoje, da odženemo nekaj dobrega iz trdoživih korenin. Opazimo, da zmoremo, da je okoli nas veliko ljudi, ki nas podpirajo. Dovolj je že tapkanje, neznaten korak v nas, da se nas polasti volja in peljemo naše pošasti (strah, obup, nemoč) na čist zrak in pašo. Naj se pasejo, poležavajo, prebavljajo kot živina na prostem in ne da je nekje zaprta, sama, rjoveča, sestradana.

Karate točka:

Čeprav sem zamudila pomlad, dovolim svojemu telesu, da nadoknadi zamujeno, naj se začne čiščenje. Čeprav sem zaletava, odlašam in sem morda tudi otopela, dovolim tej pomladi novo vznemirjenje in čiščenje takšno, kot še ni bilo nikoli in se sprejemam z željo po boljšem počutju. Čeprav ne morem čisto globoko zadihat te pomladi, ker je v meni kup zastarelih čustev in prepričanj, se sprejemam in peljem svojo vsebino na eno dobro pašo.

Po točkah:

Vem, da obstaja način za odpravljanje težav, lahko izkoristim pomlad, da zadiham in začutim, da imam vse pogoje, da odženem nekaj dobrega iz svojih korenin, lahko se peljem celo na pašnik, tam spustim iz sebe zaprto živino, ki v meni rjovi in je sestradana, grem na čist zrak, se prepustim pomladi in dovolim svoji zastarelosti zazeleni, naj se razcveti in prepleta med seboj narava v meni in to je način, da vstopim v kvaliteto življenja.