Edino mi sami lahko ustvarimo premike v sebi

Naj vas povabim na tapkalsko masažo. Vsak dan je lahko odličen dan za povečanje psihofizičnih moči in prižig notranjega ognja. Dobro bi bilo obnoviti odnose in razmerja in jih spraviti v ravnotežje. Zato je danes dober dan, da se vrne tisto, kar je bilo izgubljeno, zamolčano ali pozabljeno. Lahko smo ustvarjalec svojega notranjega zemljevida, ki je prisoten v naši rasti. Edino mi sami smo sposobni ustvarjati premike v telesu.

S tapkanjem, masažo, plesom, meditacijo ali drugačnim premikom, prebudimo zavedanje samega sebe in zlijemo čutnost ter razum v svoje telo. Tapkalci to zaznavo spodbudimo z lahkim tapkanjem naših znanih točk. Vse to lahko počnemo v temi,  z zaprtimi očmi, skratka tako kot nam je všeč. Na ta način prebudimo intuicijo, ki nam pomaga prepoznati  in občutiti napetost ali trenutek, ki nam otežuje življenj ter nas popelje k priložnosti, ki vodi k našim resničnim željam. Odprimo se s tapkanjem, da podpremo svoje bogato bistvo ter začutimo skrivnostnost v sebi in svoji okolici. Lepoto lahko začutimo v vsem.  Nič ni narobe, če smo malo spremenjeni, če nam nekaj manjka. Naša energija je bila  v preteklosti omejena ali ovirana. Lepota je vedno na razpolago. Je v vsakem posamezniku.  Ko se med tapkanjem postavimo v vlogo opazovalca in si dovolimo čutiti vse, nas v vsej prizadetosti, v vseh krivicah, ki so se nam  zgodile, naš lasten občutek pripelje v odpuščanje,  ljubezen in do lepote v nas, v vseh stvareh in ljudeh. S tapkanjem vse tisto, čemur namenimo svojo pozornost, postane prijaznejše, zbledi pa negativen naboj. Če smo pozorni,  med tapkanjem lahko začutimo misel, informacijo, idejo, željo, hrepenenje kot tudi strah. Zavestno si bomo začeli želeti, misliti, čutiti, hrepeneti in postati še boljši ljudje z vso lastno zgodovino.

Karate točka:

Čeprav se moram naučiti ljubezni do sebe, ker se drugače v nas lahko razvije marsikaj med tem, ko se nimam rada in ko dajem prednost vsemu drugemu, samo sebi ne, se sprejemam skupaj s tem dejstvom in sem ok.

Čeprav je moje telo nekoliko spremenjeno, imam izbiro, da se v tem telesu in v tej podobi počutim dobro in se imam dovolj rada, da se lahko kljub odporom spremenim.

Čeprav mi je žal za vse grde poglede, grde besede, za vse užaljene ure, vem da bi sedaj ravnala drugače, se sprejemam z vsemi izkušnjami in je življenje pač moja učiteljica.

Po točkah:

Včasih se počutim negotova,

potrebujem veliko podpore in razumevanje,

potrebno bi se bilo prilagodit na drugačne razmere,

potrebujem kakovostnejše in polnejše življenje,

to je moja izbira in s tem ni nič narobe,

sama se moram odločit, kdaj bom začela s spremembami,

vem, da vsebujem in držim v sebi nekaj boljšega,

cel proces gre skozi zdravljenje duševnosti,

ki je doživela globoke pretrese,

in sedaj je moja naloga,

da se spravim v dobro ravnovesje,

da se naučim ljubezni do sebe,

da poiščem hvaležnost in spoštovanje,

ljubezen in luč.

Pomlad polna simptomov

Če dobro premislim, sem velikokrat ravnala zaletavo (sem šla, da je prej minilo) ali sem neskončno odlašala (nikoli nisem bila pripravljena nekaj naredit), za prenekatere stvari pa sem postala otopela (ko ničesar nisem čutila, ne bolečine, ne strahu). A življenje poskrbi, da nas vedno znova vznemirja, še posebej spomladi, ko se prebudijo boleči želodci, težave v jetrih, z dihali, kožo, alergijami,… Vse to ni slučajno. Želodec ne more požreti vseh zaletavosti, odlašanj in otopelosti. Jetra so zastrupljena z požrtimi, gorečimi besedami. Dušimo se v svojih zamerah, koža nas pa grize navzven in navznoter.

In spet imamo tapkalci orodje, da odvalimo bremena, da spustimo vase goreče besede in prepoznamo, kaj nas ovira in kaj vznemirja. Na ta način odslovimo svoja nezaupanja in prepoznamo prijateljske misli in gremo nad lastne dvome in podcenjevanje.

Prej pomlad polna simptomov in teže, sedaj s tapkanjem ozeleni našo notranjost. Na ta način si dovolimo zadihati in začutimo, da imamo vse pogoje, da odženemo nekaj dobrega iz trdoživih korenin. Opazimo, da zmoremo, da je okoli nas veliko ljudi, ki nas podpirajo. Dovolj je že tapkanje, neznaten korak v nas, da se nas polasti volja in peljemo naše pošasti (strah, obup, nemoč) na čist zrak in pašo. Naj se pasejo, poležavajo, prebavljajo kot živina na prostem in ne da je nekje zaprta, sama, rjoveča, sestradana.

Karate točka:

Čeprav sem zamudila pomlad, dovolim svojemu telesu, da nadoknadi zamujeno, naj se začne čiščenje. Čeprav sem zaletava, odlašam in sem morda tudi otopela, dovolim tej pomladi novo vznemirjenje in čiščenje takšno, kot še ni bilo nikoli in se sprejemam z željo po boljšem počutju. Čeprav ne morem čisto globoko zadihat te pomladi, ker je v meni kup zastarelih čustev in prepričanj, se sprejemam in peljem svojo vsebino na eno dobro pašo.

Po točkah:

Vem, da obstaja način za odpravljanje težav, lahko izkoristim pomlad, da zadiham in začutim, da imam vse pogoje, da odženem nekaj dobrega iz svojih korenin, lahko se peljem celo na pašnik, tam spustim iz sebe zaprto živino, ki v meni rjovi in je sestradana, grem na čist zrak, se prepustim pomladi in dovolim svoji zastarelosti zazeleni, naj se razcveti in prepleta med seboj narava v meni in to je način, da vstopim v kvaliteto življenja. 

Dež, dežja, dežju, dežja, z dežjem, o dežju...

Mogoče se nam bliža sprememba. Dež, ki pada, je lahko povezava s prelivanjem solz, morda z zdravljenjem ali čiščenjem zastale energije. Lahko gre za čiščenje vseh preteklih in sedanjih ran telesa, uma, duše in duha. Pomembno nam bo, da v procesu ne razmišljamo o sebi kot o žrtvi, temveč da solze ali kakšen drug odziv, uporabimo z namenom, da premaknemo staro energijo in sprostimo vse, kar ne služi več na našemu podstrešju preteklosti. Tako bomo s tapkanjem služili svojemu najvišjemu namenu. Dež ima zelo veliko moč, ki nas lahko odnese od tu in nas ponese v svoje valovanje. Lahko pa nas pusti tu brez kakršne koli spremembe. Odločim se za spremembo ali pa še ni pravi čas. Če sem za spremembo, moram opusti stare vzorce, napetosti in omejitve. Sprejmimo svoje lekcije kot projekcijo nas samih. Osvobodili bomo svojo energijo in polepšili preobrazbo. Povabljeni ste, da se poklonite s tapkanjem sebi in si izkažete spoštovanje, da bomo lahko lepše ravnali z bližnjimi, ko bomo malo spet poštimali svojo energijo.

Karate točka:

Čeprav se zavedam zastarelih energij, se gibljem v smeri sprememb. Čeprav je morda tudi dež odziv na zastale energije, sprejemam oba v procesu življenja. Čeprav je ukvarjanje s starimi energijami za marsikoga nesmiselno početje, jaz čutim velike spremembe na sebi odkar tapkam in zato se sprejemam z vsemi spremembami.

Po točkah:

Dež, ki pada, me spominja na prelivanje solz, s čiščenjem zastarele energije v telesu, umu, duši, vem, da nisem žrtev, vse je z namenom, vse kar ne služi več je prijetno sproščat s tapkanjem, ko pada dež, me lahko ponese v spremembe, ki so koristne, zdravilne, ja, odločam se za spremembo in dež mi lahko pomaga na moj način, da za seboj puščam stare vzorce, napetosti in omejitve... 

Vsi smo samo ljudje, drug ob drugemm

Vsi se kdaj jezimo, vsi se prestrašimo in  vsi smo kdaj žalostni. S tem ni nič narobe, če vemo kaj s tem narediti. Že priznanje tega je velik korak.

Pred tem priznanjem, da je ta neprijetnost v nas, pa tavamo brez da bi čutili. Že zgodaj so nas naučili zanikati, potlačiti, prikriti, skratka ne izražati na pravi način. Da nas ne bi kdo prizadel, raje ne tvegamo razkritja tega, kar morda v sebi čutimo. Vsa ta energija čustev pa čaka, vztrajno, se upira spremembi (čista fizika). Redki so trenutki radosti v življenju, skratka več je slabega kot dobrega. Ker so čustva resnična, niso samo zamisel, izmišljotina, ampak so energija, ki v danem trenutku nastane. Zato jo je potrebno na primeren način izrazit, ne da bi poškodovali koga v svoji bližini. Neizražena, potlačena, zavrta energija, postane na tak način strupena. brez ustrezne sprostitve se odraža v obliki oteklin, krčev, migren in drugih bolezenskih znakov.

Edina pravilna odločitev je, da čustva sprejmemo, se jih naučimo občutiti in jih tudi ustrezno izraziti, ko se pojavijo.

Tapkalci imamo izredno orodje za spoznavanje samih seboj. Nekomu ustreza lahko kaj tretjega. Najpomembneje pa je, da si poiščemo z ljudmi, ki nas podpirajo, ob njih pa se odločamo sami. Če me pri moji potrebi ne podpirajo, ne pomeni, da moram opustit željo, idejo, cilj. Vsak od nas bi moral živeti svoje življenje, drug ob drugem, kot samostojna oseba, brez poniževanja, obsojanja, žaljenja.

Karate točka.

Čeprav so nekoč v meni nehote povzročili, da je potrebno nekatera čustva zanikat, prikrit, potlačit in jih ne izražat teko kot sem čutila, se sprejemam s to svojo vsebino. Čeprav sem to razumela po svoje in sem se naučila čustvovat tako, da nisem tvegala in razkrivala, kar v resnici čutim, se sprejemam z vsem kar je v meni pometeno pod preprogo. Kljub temu, da včasih še ne vem, kaj sem jaz skupaj s tem tapkanjem, koliko koristi mi lahko prinese ukvarjanje s čustvi, se sprejemam točno takšna kot sem in vem, da me ljudje podpirajo.

Po točkah:

Z resnico o čustvih ni nič narobe, vsa energija čustev čaka, da jo osvobodim, da jo sharmoniziram, da jo uravnovesim, da tudi čustveni sistem pretočim, pošljem v svoj pretok energije, moč radosti in ljubezni lahko doživim skozi pretočna čustva, čustva morajo teči tako, kot po telesu teče kri, čustvene žile moramo odmašiti, moramo odpreti srce, šele tako lahko ljubim sebe, postanem samostojna oseba, ki ne obsoja ampak ustvarjalno živi.

Čustvena geografija

Vsi se bojimo, vsi se jezimo, vsi smo žalostni in priznavanje tega je prvi korak. Naša naloga ni, da presežemo ta čustva, ampak moramo spremeniti odnos do njih, se z njimi spoprijateljiti in jih izraziti, ko nastopijo v nekem trenutku.

In kje se je zalomilo, kje smo se zgubili?

Kot dveletni otroci, smo bili sveži vrelci čustvovanja. A prezgodnje družbene norme so nas naučile zanikati, potlačiti, izenačiti ali prikriti. Čustva se pojavijo z našim privoljenjem ali brez njega. Lahko se pretvarjamo, da jih ne občutimo. Na ta način pa postanemo skladišče neuporabnih in zastarelih čustev. Skladiščimo nerazrešene stvari, ki ne ustrezajo v svežih dogodkih, ko nekaj počnemo. Nikoli ne uspemo primerno izraziti to kar občutimo.

Tapkalci pa počasi čistimo police v skladišču in iščemo osnovno čustveno opremo. Preteklost lahko zbrišemo šele, ko jo spoznamo. Če želimo zaživet polno, moramo bit pripravljeni, da bomo kdaj prizadeti in da bomo kdaj prizadeli druge.Če tapkamo, imamo veliko možnosti, da lažje prebrodimo navale čustev in jih celo razumemo kaj se nam dogaja.

Karate točka:

Kljub temu, da ima vsak izmed nas svoj zemljevid občutkov in je čustvena pokrajina vsakega posameznika drugačna, sprejemam sebe in druge ljudi ljubeče.

Kljub temu, da moram sama raziskovat svoje gore in doline, reke in jezove, svoje pritoke in odlagališča odpadkov, sprejemam to čustveno geografijo, kot mojo lastnino.

Kljub temu, da nosim v sebi čustveni zemljevid, včasih stopim iz začrtane poti in se zgubim, a se sprejemam in imam rada.

Po točkah:

Na nek način moram izraziti svojo vsebino, lahko pojem, lahko plešem, lahko pišem, lahko rišem, lahko igram, tako sprostim čustva, da tečejo, odmašim čustvene žile, odprem srce, tako po telesu zakroži nova energija, to je moj čustveni zemljevid, prehoditi moram svoje gore in doline, preiskati reke in jezove, pritoke in odlagališča odpadkov, vse to sem jaz z mojo čustveno opremo in čustveno geografijo.

Razlike med nami

Res je, da se oblačimo drugače, govorimo različne jezike in imamo različne navade. Bistveno pa je, da smo vsi prišli na ta svet po ljubezen. Vsi si želimo biti srečni in uspešni, želimo si nekoga, ki bi nas objel, vsi si želimo, da so strahovi do nas milostni, vsi si želimo biti privlačni, prijetni in zanimivi za druge.

Kje smo se zgubili? Zakaj je pomembno, če nosimo obleko, sari ali slamnato krilce?

A spet vsi jočemo, ko se udarimo, vsi se smejimo, kadar smo veseli, vsem kruli v želodcu, kadar smo lačni.

Zgubili smo se, ker sodimo. Nekoč davno smo bili vsi sorodniki. Med nami ni razlik, vsi skupaj smo iz istega talilnega lonca. Obdali smo se z navidezno zunanjo plastjo, plaščem. Sprejemati moramo druge skupnosti in kulture, ki se nam zdijo zelo različne od nas. Če pa pogledamo iz srca, opazimo, da so razlike zelo majhne, da nam ni treba bit vzvišen nad nikomer in ničemer. Vsi skupaj smo si bližje, kot mislimo.

Karate točka:

Čeprav dvomim v to, da sem tako zelo povezana z ljudmi, sprejemam sebe takšno kot sem.

Čeprav sem jaz edinstvena in čisto drugačna, s tisoč pomanjkljivostmi, si dam možnost, da so te pomanjkljivosti zunanji plašč sodb in kritik, ki jih želim s tapkanjem prerasti in se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav verjamem, da smo prišli vsi na ta svet po ljubezen in sprejetost, se sprejemam z vso negotovostjo, ker sem bila na nek način ranjena in se sprejemam ter dovolim več gotovosti, saj so razlike med nami res majhne.

Po točkah:

Verjamem, da smo prišli na ta svet po ljubezen, bila sem ranjena, to mi je povzročilo težave, obdala sem se v zunanji plašč, da bi se zaščitila, začela sem ustrezati drugim, ne sebi, okrepiti moram odnos do sebe, videti, kako sem človeška, kako sem podobna sočloveku, opuščam sojenja in vzvišenost, čeprav sem marsikoga prizadela, sem se trudila po svojih najboljših močeh, vem, da delam napake in lahko jih začnem počasi opuščat.

Sprejemam se točno takšna, kakršna sem.

Tapkalci dobro vemo, da ni nič lažjega, saj gre samo za sprejemanje, da nismo popolni. Na ta način sprejemamo napake, čustvene vzpone in padce, slabosti, šibke točke in vse ostalo. Ni se vredno dajati v nič zaradi nekaj napak. Smo rezultat vsega, kar se nam je zgodilo. Mi vsi smo samo ljudje, kar pomeni, da smo precej zapletena bitja. Smo polni življenja, strahov, grehov, občasnih muh, napak, slabe volje, nesramnosti, odklonov, negotovosti, ponavljanj,...

Nihče od nas ne bo nikoli popoln. Kot rečeno izhajamo iz tega, kar imamo in kar smo, nato pa se lahko vsak dan odločimo, da si prizadevamo za nekaj boljšega. In to je največ, kar lahko zahtevamo od sebe, da se odločimo. Da smo budni in se zavedamo, da smo pripravljeni narediti, kar je prav in se celo sprijazniti, da nam kakšen dan ne bo uspelo. Prišli bodo dnevi, ko bomo strašno daleč od svojega cilja. A s tem ni nič narobe. Imamo izbiro, da se poberemo in začnemo znova. Moramo se sprijazniti, da nam tu in tam ne bo uspelo, ker sem samo človek. Za tapkalce je vedno priložnost, da postanejo drugačni, da gredo v lastno želeno smer. Sprejemamo, da smo, kar smo. Trudimo se po svojih najboljših močeh in za to si lahko celo čestitamo.

Karate točka:

Čeprav si močno želim bit popolna vem, da to ni v skladu z mojimi potrebami, se sprejemam točno takšna kot sem.

Čeprav ima ta popolnost čisto nekje drugje svoje korenine, jo sprejemam kot del družbenega prepričanja, ki mi  narekuje, kaj je dobro zame, sprejemam to, da sem del družbe in mi ni treba sprejemati njihovih norm, ker edino jaz vem, kaj je dobro zame.

Čeprav samo družbi koristi, da sem popolno vitka, izobražena, pod nadzorom in je to merilo s katerim ocenjujejo kako mi gre, kaj počnem in kam grem, sprejemam sebe kot pomanjkljivo bitje, ki mu paše, da ostane zvesto sebi in ne drugim.

Po točkah:

Iskreno se imam rada, takšna kot sem, sem najboljša in neponovljiva verzija človeka, ki ve kaj potrebuje, kaj čuti, ki ve kaj mi je lepo in kaj mi paše, sem res dragocena zase, ni mi nujno obdržat zainteresiranost drugih ljudi, ni mi treba, da sem seksi in atraktivna za druge osebe, ni mi treba podpirati ljudi, ki so nezainteresirani, lahko se odločim in sprejmem, da sem kar sem, da imam kar imam in da to lahko izboljšam, da se poglabljam vase in osrečujem sama sebe, ker na ta način bo imel tudi svet veliko od mene.