Osamljenost

Misel je kot kopanje vodnjaka - voda je najprej kalna,

nato pa se počasi zbistri.

(Kitajska modrost)

Smo lahko sami sebi najboljša družba? Ali neuspešno, hrepeneče ali celo panično to iščemo pri drugih? Ali smo v zvezi in neprimernih odnosih samo zato, ker nočemo biti sami? O osamljenosti in samoti sem že enkrat pisala. Gre lahko za veliko razliko v očeh tapkalca. Sam človek uživa v svoji družbi, v samoti, ker se lahko pogrezne v notranji svet in ga odkriva. To počnemo strastni tapkalci. Osamljenost pa boli, ker ni pravega stika s samim seboj. Osamljeni se počutimo, ko smo neljubljeni, zavrnjeni, sami, nas je strah.

Karate točka:

Čeprav se počutim osamljeno, ker ne obvladam veščin povezovanja z drugimi ljudmi, sprejemam osamljenost in sebe, kot izhodišče, da se povežem s seboj. Čeprav se ne znam povezat sama s seboj, ker se osredotočam na svet okoli sebe in vidim, kako mu ne ustrezam, se sprejemam takšna kot sem in se skupaj s tapkanjem učim odkrivati svoj notranji svet. Čeprav še nimam globljega stika s seboj, ker mi morda manjka ustvarjalnost, se sprejemam takšna kot sem in se imam rada.

Po točkah:

Osamljenost,     osamljenost me sili v slabe odnose,      v povprečne odnose,      v odnosih sem samo zato, da nisem sama,        se mi zdi, da je to slaba odločitev,     ti občutki so z menoj že od malih nog,       strah me je, da bi ostala sama in neljubljena,         živim v odnosih, ki me ne izpolnjujejo,         nezadovoljna sem z drugimi in s seboj,        nesrečni občutki,      osredotočena sem na pripadnost v drugem,       na mnenje v drugem,        na ljubezen v drugem,     pričakujem sprejetost, priljubljenost in ljubljenost,      imam pa izbiro, da se osredotočim nase,      koliko tega si dam sama,       koliko se dejansko sprejemam,       koliko v resnici ljubim sebe in si dajem to kar pričakujem od drugih,        lahko se odločim, da najprej poskrbim končno zame,         poiščem globlji stik s seboj,        lahko najprej tapkam, da se nimam dovolj rada,        in prinesem novo odločitev,        lahko se odločim, da živim najprej zase,     izberem lahko, da se ne primerjam z drugimi,     da sem dovolj dobra na mnogih področjih,        dovolim si jezo in tapkam,        lahko se naučim uživati sama s seboj,     odločam se, da si podarim to,      podarim si to, kar hrepeneče iščem pri drugih,       v trenutku mi bo bolje, če si to podarim,      odločam se, da sem v spremembi do sebe,         sama sebi sem najboljša družba,      cenim se in spoštujem,       ko se zgubim ali zaidem s poti, lahko tapkam,       odločam se, da ne potrebujem soglasja drugih,     hvaležna sem, ker imam nov, drugačen pristop do življenja       in premišljeno lahko začnem nadzorovat misli,                   ter imam svobodnejši in varnejši občutek o odnosih.

Ko se mi zdi vse odvisno od tega kar nimam...

Ko mi nekaj manjka, se mi zdi vse odvisno od tega. Pomanjkanje česarkoli ima lahko silno moč. Postanem navezana na to česar ni. Jeza, nemir, zamera, zavist,... se nalagajo v neobvladljiv plaz šibkosti. In dobro je, da imam tapkanje, ker z njim lahko, če se seveda odločim, naredim nekaj novega, si ustvarim nove pogoje za razmišljanje. Uporabim novo kreacijo misli, ki pa gre danes takole:

Karate točka:

Čeprav mi manjka (karkoli) in se počutim odvisna od tega, sprejemam sebe in si odpuščam, ker se tako navezujem na to, kar nimam. Čeprav so moje misli usmerjene v to pomanjkanje (karkoli ni), sprejemam sebe s temi neprijetnimi občutki in sem ok. Kljub temu, da se počutim odvisna in je to po čemur hrepenim tako zelo privlačno, sprejemam te občutke in svojo veliko željo in se imam rada.

Po točkah:

Vse manjkajoče dobrine,     ta odvisnost po manjkajočem,       vidim samo to kar mi manjka,      to kar ni, je sedaj edina resnica,       obsedena sem s tem, kar mi  sedaj manjka,        trenutno čutim samo neprijetne posledice pomanjkanja,      ker nimam to kar bi potrebovala,       to ima mojo moč,     to pomanjkanje ima veliko moč nad menoj,        in to je za moj razum slaba novica,       imam pa tudi izbiro,      kot že tolikokrat imam izbiro in se lahko odločim,        sprejmem to, da nimam (karkoli),        pogledam lahko svojo stabilnost,      ugotavljam, da sem zahtevna do sebe,      to kar potrebujem, je oddaljeno od mene,          ne uporabljam svoje moči,      ne opiram se na vse, ki mi lahko pomagajo,       ne jemljem v roke to kar imam,     kaj pa, če bi uporabila to kar imam v izobilju,         izbiram, da si ogledam  to kar imam,        tako se učim gledati, da sem tista, ki ima,        vem, kaj zmorem tukaj in zdaj,       lahko opazujem vse kar je dosegljivo,     vse s čemur razpolagam,         lahko si ogledam, kaj vse imam ta trenutek,        vsa moč je v tem tukaj in zdaj,         edino to je resnično in za uporabo,       na ta način manjkajoč del zbledi,     manjkajoči del postane vizija v mojem srcu,        vem kaj izbiram in se odločam naredit,     uporabit to kar je tukaj in zdaj,       vem, da imam ljubljeni cilj, željo in potrebo,       ne vem kdaj bom tam,      ne vem katera pot vodi do tam,     vem pa kaj mi je storiti sedaj,        vem kje je edina razpoložljiva moč,       lahko tapkam in si zmanjšam napetost,       lahko grem na sprehod,      lahko narišem mandalo,      lahko pokličem še kakšno tapkalko,       lahko,...

Denar

Nekaterim ljudem manjka samo denar,

da bi bili pošteni. (Carlo Dossi)

Pozdravljeni!

Danes želim uvesti, ker imam izbiro in se lahko odločim drugače, post na pritoževanje, da nimam dovolj denarja, da sem dolžna in da sem v pomanjkanju. Glede na to, da že toliko vem o moči svojih misli, lahko tudi v denarnem dotoku spremenim mišljenja, ki upravljajo z mojimi pričakovanji, saj imam to kar pričakujem in ne to kar želim in si zaslužim. Menda nam sploh ni treba vedet od kod bo prišel. No pa poglejmo kako to zgleda, če tapkaš in pričakuješ denar.

Karate točka:

Čeprav vlada v družbi prepričanje o pomanjkanju, vsi živijo težko in je recesija ni treba, da tudi jaz to doživljam tako, sprejemam pa del sebe, ki ne zmore zaslužiti več denarja. Čeprav želim imeti več denarja, sprejemam to svojo željo in razumem, da nisem zato pohlepna. Kljub temu, da ne čutim tekoče energije denarja med menoj in svetom, sprejemam to oviro kot proces učenja.

Po točkah:

Denar,     pričakujem denar,        čakam denar,        skozi denar se učim dajati in sprejemati,       odgovornost med menoj in denarjem,    odgovornost ni škrtost in krutost,      odgovornost je spoštovanje do česarkoli,     denar je nekaj intimnega,      med seboj težko govorimo o denarju v superlativih,     denar kontrolira moje življenje,      ker hodim v službo zaradi denarja,        odločam se, da filtriram misli,       v službo bi morala zato ker me veseli,       na ta način bi jaz kontrolirala denar,      nič na tem svetu mi ni treba zaslužiti,      imam pravico, da živim na planetu obilja,     kljub temu, da nisem od staršev prejela samospoštovanja,     niti samozaupanja,     očitki so me naredili bolj nesposobno,     potrebovala sem podporo in zaupanje,      danes imam dovolj podpore za rast in razvoj,       rada imam ljudi, ki me podpirajo in mi zaupajo,    hvaležna sem in rada imam,       to kar imam rada ima rado mene,       če hočem nekaj imet, lahko to postanem,    če želim vodo, sem voda,      če želim ljubezen, sem ljubezen,     želim imet denar, zato sem denar,     razmišljam in obnašam se kot bogataš,     vstopam v to stanje,      obnašam se, kot da je že,      jaz sem dober človek,       dobri ljudje morajo imeti veliko denarja,      da z njim lahko delamo dobre stvari,     da z viškom pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo,      ni mi samo za moje potrebe,    denar je potreben, da živim svoje najboljše življenje,     denar prinese svobodo in zmanjša stres,    denar omogoča, da lepo skrbim za tiste, ki jih imam rada.

Zakaj izražam jezo?

Kaj te tako zelo boli, da moraš raniti mene,

da bi pozdravil svojo rano?

(Neal Donald Walsh)

Pozdravljeni?

Zakaj izražam jezo? Zaradi občutka ogroženosti, ki izhaja iz preteklosti. Pri tapkalcih je to potrebno. Jeza vsakega človeka se začne v otroštvu. V tistem najobčutljivejšem delu življenja, ko naša potreba biti varen ni bila izpolnjena. Ko sem bila otrok, nisem znala povedati kaj čutim. Moja osnovna potreba je bila občutek ljubezni, varnosti in sprejemanje. Ker tega ni bilo, sem nekje po poti odraščanja postala jezna.

Karate točka:

Čeprav starši niso  znali ravnati niti s svojo jezo, kaj šele, da bi razumeli mene malo deklico, sprejemam sebe in svoje starše. Čeprav moji starši niso znali ravnati z mojo jezo in mi pomagati, sprejemam sebe in svoje starše. Čeprav so me raje obsojali, kritizirali, mi rekli, da sem slaba in me celo silili, da zanikam svojo jezo, sprejemam preteklost kot del izkušnje, ki je minila. A ker so občutki tukaj, lahko s tem nekaj naredim, zato se popolnoma in globoko sprejemam in sem pogumna, ker se osvobajam svoje jeze.

Po točkah:

Vsa jeza v meni,      jeza, ki izvira iz strahu,     jeza, ki me ohranja pri življenju,     jeza, ki je obrambno čustvo,     jeza v meni nabere veliko moč,     jeza, ki mi pomaga, da se uprem,      z jezo želim popraviti krivico,      vsa krivica, ki se mi je zgodila,     jezna sem,      zelo sem jezna,     z jezo se postavim v obrambo,     v obrambo temu, kar mi hoče škoditi,      vendar jaz nisem smela izražati jezo,    jaz nisem smela povečati energijo v telesu, da bi se branila,     nisem smela popravljati nepravičnost,     nisem smela bit jezna,     zanikala sem jezo,    velikokrat sem jo zanikala,    če sem jo izrazila sem bila kaznovana,     potem sem se počutila krivo,     ker sem prizadela ljudi okoli sebe,     raje sem začela zadrževat jezo v sebi,      navzven sem kazala masko,     še danes kažem masko,     pokazala sem, da sem nekdo drug,      zanikala sem,     nadzirala sem jezo,      zatirala sem jezo, ki je bila v meni,     nisem je smela jasno, besedno izraziti,    je bilo neprimerno,     ko sem zrasla v veliko punco,    sem začela izražati jezo na neustrezen način,     oddajala sem senco,     pričakovala sem, da bo nekdo drug ravnal,     ravnal tako kot pričakujem,     da bo naredil, tako kot želim jaz,     tako kot bi ugajalo meni,      sedaj se odločam ker imam izbiro,     da tega sploh ne zanikam več,     izbiram se naučiti izražati jezo na pravilen način,     jo opustit  in preoblikovat tako,      da ne ranim več sebe,     ne sebe, ne druge ljudi,     ni res, da se morajo ONI naučiti kaj je prav in kaj narobe,      jaz nisem sodnik,    jaz nisem ta, ki dela vse prav,     nikogar mi ni treba prepričevati v svoj prav,    spoštujem druge in njihov prav,       spoštujem njihovo mnenje,         ni mi treba sprejeti njihovo resnico,      samo izbiram, da se zavedam, da obstaja tudi njihova resnica,      jeza lahko počasi začne odpadati,    ker se začenjam ceniti sama,      ker nimam potrebe, da bi me drugi vrednotili,    ocenjujem se sama,    ceno si postavljam sama,    imam to kar počnem,    imam cilj,    nočem bit odvisna od drugih,    zato se učim novih načinov komunikacije,     zaslužim si nov odnos do lastne in tuje jeze,     hvaležna sem, da imam tapkanje,     da lahko izrazim svoje misli in  občutke,     tako imamo vsi nekaj od tega.

Otrok hrepeni po ljubezni...

"Rahlo, nežno, kot se svet dotakne cveta, zrak vode, veter skale - se želja dotakne srca ... Rahlo, nežno."

(Neža Maurer)

Pozdravljeni!

Res močno se zavedam, kako nas zaznamuje otroštvo. Med tapkanji se zavem, da sem se popolnoma podredila in pozabila nase, samo zato, da sem bila kao sprejeta, pohvaljena, varna, ljubljena, opažena. Dobila sem starše in situacije, ki so se mi celo zdele normalne. Pomanjkanje zavedanja pa  je zanikalo veliko resnico, kako razočarani smo nad seboj, ker nismo popolni.

Karate točka:

Čeprav sem se takrat šele učila, ko sem opazovala starše, kaj moram naredit, da dobim to kar potrebujem in kje so meje, se sprejemam z vsemi svojimi prepričanji, ki me omejujejo še danes. Čeprav sem bila kot otrok popolnoma odprta, zaupljiva in se od drugih učila, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo, se sprejemam z vso podobo, ki sem si jo ustvarila takrat in potem usmerjala svoje življenje. Čeprav sem se odločila s tapkanjem prepoznat te vzorce in jih preseči, se sprejemam z vsem, kar še ne prepoznam, opazim ali odklanjam, ker sem se tako programirala, ko sem bila mala, zaupljiva, odprta deklica.

Po točkah:

Otrok v meni ni zgradil čustvovanja,     ni zgradil čustvovanja, ki bi mu koristilo,      otrok v meni je še zelo živ in žalosten,      otrok v meni se spominja sporov med staršema,      ta otrok je bil priča,     otrok je čutil vsako besedo,     vsako žaljivko,      vse kričanje,     strah me je bilo,     čeprav se je oče jezil na mamo      in sem jaz samo poslušala,      je bilo hudo, kot bi rezal z nožem,       v grlu čutim, da ni bilo prav takšno ravnaje,      in potem se je obrnil še k meni in sem otrpnila,       takrat sem naredila vse, da nisem dodatno vznemirjala vso to razburjeno energijo,    otrpnila sem,     postala sem nevidna,     postala sem še bolj pridna punčka,       vse sem naredila samo zato,      da ne bi bila kaznovana še jaz,      zavrnjena,     zmerjana,       da bi ostala ljubljena,     da bi me imeli radi    in sedaj imam izbiro,    da potolažim vsaj en takšen dogodek,      da potolažim to hrepeneče dete v sebi,       da si priznam, da to počnem še danes,     da vse naredim, da bi bila sprejeta,      da bi me opazili,     pohvalili     in ne zavrnili      ali celo kaznovali s pogledi,      besedami,      dejanji,      ker bi bila rada ljubljena,       ker hrepenim še danes     in sem si hvaležna,      da sem vztrajala toliko časa,      da si to ljubezen lahko dam sama,     ker jaz vidim svoje vrednote,       in jaz se lahko začnem razdajati sebi,    učinkovito prepoznavam konflikte v sebi,     potolažim čustva in občutke in če je treba rečem k**c gleda!

Igra je resna stvar.

Ljudje pogrešajo svoj košček sreče, 

pa ne zato, ker je nikoli ne bi našli,

ampak zato, ker se niso ustavili,

da bi jo užili. 

(William Feather)

Pozdravljeni v današnjem razmišljanju!

Mati narava je ustvarila ljubke mladiče, človeške in živalske, željne smešnic in vragolij. Danes gledam na tapkanje skozi igro. Ja, tudi med tapkanjem se znajdemo v smešnih situacijah. V bistvu se je lepo znajti v smešni situaciji. Smeh je igra. In koliko igre si dovolimo? 

Karate točka:

Čeprav je igra odvisna od razpoloženja, sedaj občutim, kako rada se še igram, kaj mi pomeni igra, kako zanimiv je ta svet spontanosti in se sprejemam, ker zmorem.

Kljub vsemu, da svet okoli mene govori in deluje prestrašeno, jaz iskreno razmišljam o igri in smehu, kot otroškem dejanju, kjer se prepuščamo domišljiji in se sprejemam z vsemi spomini in sem hvaležna odraslim, ker so mi to omogočili.

Čeprav se vsak po svoje odločamo in v skupnost prinašamo ideje, kako preživeti čas, se sprejemam skupaj s tapkanjem, ki mi postaja kot zelo uporabna igra, ki je ni nikoli dovolj, ki mi jo nihče ne sme vzet in sem OK.

Po točkah:

Kako lepo se je znajti v smešnih situacijah,     tudi to gre s tapkanjem,      čeprav je tapkanje zelo resna stvar,    je tudi igra zelo resna stvar,   v obeh primerih se prepustiš domišljiji,   ko v vsaki situaciji najdeš nekaj zabavnega,      igra je najboljša,     če imaš ob sebi prave soigralce,    prave ljudi,     ko začutiš, da se usta razpotegnejo v nasmeh še z nekom,     lahko postane vse barvito,     misli so lahkotne,      morda jih za trenutek sploh ni,     je samo smeh in želja po igri,     tako zmore otrok,      s tem navdušenjem in to energijo    in zato je igra resna stvar,     ker na ta način dobi svet obliko,      ko otrok teka,    skače,    sanja,    se smeji,   raste,    v družbo solidarnosti, svobode in sreče,   jaz izbiram danes takšno pot,     odločam se za svojo smer,     iščem nove smeri, nove tapkalske ideje,      igram se z deklico v sebi.

Ko se ti zgodi tatvina, je res neprijetno.

Bolečina nikdar ni tako huda, 

da je čas ne bi omehčal in celo zbrisal.

(Annibale Caro)

Ko se zgodi kraja, je res neprijetno. Neprijetno in žal je tistemu, ki mu je bilo storjeno dejanje, neprijetno in žal je ljudem, ki so prisotni. Res dobro, da imamo orodje za neprijetnosti, da s to situacijo nekaj naredimo. In tokrat sem v tapkalskem jeziku razmišljala takole:

Karate točka:

Kljub temu, da se je zgodila tatvina, je bistveno to, da nadaljujem z drobnimi tapkalskimi dejanji naprej in sprejmem tudi to. Čeprav sem jezna, da je nekdo nekaj vzel, sem zadovoljna, da ni bilo veliko in lahko kot tapkalka obdelam svoja čustva. Čeprav sem jezna, ker je nekdo nekaj vzel, tudi nekaj mojega dostojanstva, ta predrznost, kljub vsemu sprejemam vse svoje občutke.

Po točkah:

Bila sem okradena,     men se je zgodilo,    jezna sem,    grozen občutek,     zaupala sem prisotnim,      ne morem živet na enak način, kot sem do sedaj,     zaupala sem    in bila okradena,    a sem bila samo jaz,     a se je zgodilo še komu,     tako lep dan je bil,    dokler nisem ugotovila,      žalostna sem,    da je nekdo izkoristil moje zaupanje,    ravno sem začela zaupat,    imam pa izbiro, da pogledam kako se počutim, če mi nekdo nekaj vzame,       jaz še nikoli nisem nič vzela,    niti koščka papirja v službi,    niti svinčnika,     nikoli niti pomislila nisem, da bi vzela,    kaj se pa to pravi kar vzet,    mene so lepo naučili    in jaz sem to upoštevala ampak, če sem pa čisto iskrena,     sem tudi sama že kdaj hotela kaj vzet,     ja, moje misli so bile tudi že vpletene v to,     in dejanja,     tudi vzela sem že,     materialno sem se že okoristila,     sem vzela,    ker sem mislila, da nihče ne bo pogrešal,    ponudila se je priložnost in sem vzela,    ni bilo moje,    kar vzela sem,   iskreno čutim sram, krivdo,    ja, tudi sama sem že vzela,    ni bil denar, ker to razumem, da se ne krade,    je bilo pa nekaj,   kar sem takrat hotela imet,     sem imela potrebo,    in s tem sem gotovo potešila eno drugo čustvo,    čeprav sem kar vzela,    ker sem vedla, da nihče ne bo pogrešal, sem vzela,    ampak to ni bilo moje,     sedaj razumem, da ni bilo prav,    kje so meje, kaj je prav in kaj ni,    kdaj se vzame in kdaj se ne vzame,     moralnost,      kdaj lahko vzamemo in kdaj ne,   morala,    ta morala v tem svetu, ko vsi počnejo kar hočejo,     kje je morala ljudi,    a obstaja čas in način, ko se lahko vzame,    a lahko, če ohranimo dostojanstvo in nikomur ne škodimo    in vemo,    da bodo sicer stvari, ki si jih želimo uničene,    smem vzet,    ali je tudi treba komu povedat,      a potrebujem priznanje, kako poštena sem od nekoga,     a zmorem bit pravilno kritična,    sebe imet rada,     sprejet svojo moč,     s svojo močjo tapkanja,     se lahko pomikam skozi proces,    in to kar se je zgodilo,      ali lahko obtožim,   sodim   in kritiziram,     imam izbiro, da se poglobim,     in nekaj novega naučim,     svet tapkalcev je zdaj videl to,      vsak lahko v svojem energijskem polju poišče občutke glede tega,    in čeprav vrejo iz mene pozabljene situacije glede tega     in tukaj so pozabljene ranjenosti, sram, krivde,    morje vsega,    čutim željo, da bi se ločila od vsega tega,    žal mi je za prizadeto gospo,     ki pa je lahko prinesla kolektivno korist,    ko sem razmišljala o tem.