Kaj dela zavist?

Zavist ne občuduje. Zavist raje sovraži. Zavist je želja po nečem, kar ima drugi. Zavidamo lahko materialne dobrine, otroke, partnerja, nagrade, napredovanja, zmage, sposobnosti ali lastnosti kot je znanje, spretnost, lepota, moč, inteligenca. Ko zavidamo menimo, da drugi nima pravice do tega, ker bi moralo pripadati nam. In tudi takšno obnašanje rodi občutke (cmok v grlu, krivdo, manjvrednost, slabost), čustva (jezo, sram, razočaranje, ljubosumje, strah, žalost, sovraštvo, prezir) in tapkalci vemo kaj in kako s tem.

Karate točka:

Čeprav ne zmorem sama višje, ne gre mi in bi najraje še okolico potegnila dol za seboj s svojim obnašanjem, jemljem to kot del procesa in vseživljenjskega učenja. Čeprav se mi v glavi rojevajo obsodbe, ko gre nekomu gladko kot po maslu, sprejemam to kot del tapkalske izkušnje in sem v bistvu čisto ok. takšna kot sem. Kljub vsemu, da je moja zavist podobna jezi, zlahka jo zamenjujem in bi raje rekla, da nikoli nisem zavistna, sprejemam vsa svoja čustva, ki nastopijo, ko drugemu gre, meni pa ne.

Po točkah:

V moji glavi se rojevajo obsodbe,     zavistna sem,    jaz bi tudi hotela _(uspeh, spretnost, več denarja)__,     jaz si tudi zaslužim,       meni bolj pripada,     ona nima te pravice,   saj ima že vsega dovolj,     želim si bit vsaj izenačena,       včasih kar pobledim od zavisti,     če jaz ne morem imet, tudi ti ne moreš imet,    zavistna sem,    ne morem občudovat tega kar ima drugi,      grozno mi je, ko drugi lahko uresničuje cilje in gre v napredek,      takrat sebe štejem za popoln neuspeh,     jaz sem izguba,    v svoji zavisti sem žalostna in jezna,     jaz sem neuspešna,      lahko pa se odločim tudi drugače,     lahko začnem občudovati,    lahko dvignem svojo energijo višje,     k napredku,    v osebno rast,     v spremembe,     v nove kvalitete življenja,      lahko si dam skupaj s tapkanjem podporo,     ko vidim, da nekomu uspeva dobro živet,      ga jaz lahko občudujem,     lahko celo sledim njegovemu zgledu,     ni mi potrebno, da se primerjam,        lahko samo opazujem,     lahko se čudim z občudovanjem,     tuj uspeh ni  pogoj za moj neuspeh,     definiram lahko lastno željo,      na ta način se ponovno poskusim angažirati v svojem življenju,      na ta način bom lahko pridobila enake dobrine,     ljudi,     sposobnosti,    znanja,     moči,     vredna sem toliko kot ti,    zato sem hvaležna,    ker sem prepoznala svojo željo    in sem na novo motivirana k uresničitvi ciljev.

Najhujša stvar na svetu je, ko narediš napako.

Ko naredimo napako, je zapisano v nas, da nismo dovolj dobri in posledično me ne marajo. Nekoč smo že skusili ob napakah, da so se nam posmehovali, smo bili zavrnjeni in celo zapuščeni. Na ta način smo razvili nezdravo krivdo. In tapkalci imamo spet orodje s katerim, če smo pripravljeni, lahko pogledamo kaj je z napakami, posmehovanjem, zavrnjenostjo, zapuščenostjo in kaj je z vsemi krivdami.

Karate točka:

Čeprav sploh nimam časa za te občutke, niti za svoje napake in raje gledam kaj drugi delajo narobe, se sprejemam, da nisem dovolj dobra, ker delam napake in sem površna. Čeprav nisem dovolj dobra, ker delam napake že vse dni svojega življenja, včasih večkrat na dan in posledično me posamezni ljudje ne marajo, lahko sprejemam tudi te odnose do mene in moje nepopolnosti, ker imam izbiro kaj bom s tem, samo čas si moram vzet in pogledat kaj je z mojimi napakami. Čeprav ne vem kako daleč seže moj spomin, kdaj sem začela delat napake, da potem nisem bila ustrezno sprejeta in sem čutila zavrnjenost, kritike, občutek sramu, posmehovanje in občutek krivde, sprejemam napake kot teren za učenje in opuščanje slabih občutkov, ki mi povzročajo napetost.

Po točkah:

Najhujša stvar na svetu je,    ko naredim napako,    to pomeni, da nisem dovolj dobra,     napake se ne sme delati,    ker me ljudje potem ne marajo,    ker se mi posmehujejo,    me odvračajo,      me zapustijo,    ko naredim napako,      pozabim na vse dobre stvari in lastnosti, ki sem jih kdajkoli naredila,     samo napaka je pomembna,    ta spodrsljaj,     ki se je ravno zgodil,     samo to je pomembno,   jaz postanem napaka,    na stežaj odprem vrata kritiziranju sebe,    čutim tesnobo,   grabi me panika,     povsod prisoten strah pred spodrsljaji,    karkoli naredim,    bi lahko opravila bolje,    moram bit popolna,    zato ne tvegam rada,    ker bi naredila preveč napak,    raje dušim svojo ustvarjalnost,    sem zelo resna,    v pripravljenosti,     primerjam se  z drugimi,    občutljiva sem za kritiko,   postajam neprijetna,    veliko sem jezna,     sem ujetnica občutka krivde,   ker delam narobe,    vse prikrivam s smehljajem,    dokler me ne izda telo v obliki bolezni,      vendar se odločam,    da kljub silnemu prizadevanju,      in ranjenemu ponosu,    nisem ničvredno bitje nižje vrste,    sem pač zaradi napak doživela občutke krivde in sramu,    bila sem ranljiva in sem še,     premalo so mi zaupali,   kot premalo zaupam tudi jaz,    zato ni bilo sprejemanja med menoj in drugimi,   razumem majhnost in osamljenost,      razumem negotovo razmišljanje,    razumem, da je moje telo prizadeto,   razumem, da se želim obvarovati pred situacijami, ki so mi grozile v preteklosti,      med tem, ko je moje telo in razum odraslo,     jaz še vedno negujem čustvene duhove iz otroštva,    ko ni bilo dobro narediti napako,    svojo preplašenost in negotovost spuščam na počitek izven sebe,    podarjam si vso ljubezen,    mir,     moč,    sočutje,    modrost in hvaležnost, da imam tapkanje.

Meni

Pozdravljeni!

Naj si dovolim nepopolnost? Seveda si lahko, še posebno tapkalsko srce, ki ve, da je vse ok. Lahko dopuščamo drugim, da so kar so in zadržimo svoje obsodbe, ostre besede in zamere. Na ta način se učim potrpežljivosti, ker tudi drugi odpuščajo in počakajo. Dopustimo si pravico do nepopolnosti, ki je del ravnovesja.

Karate točka:

Čeprav pogosto želim odklonit karkoli  (prošnjo, zahtevo, ker je vsega preveč), pa potem vseeno ustrežem, sprejemam to svoje ne sprejemanje svojih potreb in želja. Čeprav v meni nekaj kar pobesni, ko ustrežem in si ne upam reči ne sprejemam, da ne zmorem še reči ne. Čeprav predvidevam, kaj drugi pričakuje od mene, je to v nasprotju s tem kar želim jaz in kot tapkalka se lahko izprašam in ustvarim pogoje, kjer se sliši moj glas.

Po točkah:

Kaj sem pripravljena dati,   ali si lahko zadovoljen s tem,   ali lahko zdržiš mojo nepopolnost,     ali lahko ohraniš ljubezen do mene,     ali potrebuješ pogoj, da sem popolna,    ustrežljiva,   čudovita,     na razpolago,    ali lahko ostaneš nerazočaran, ko odrečem to kar bi ti ustrezalo,   ali ni morda res,    da si tudi ti želiš enako,     enako reči ne v korist sebe,     ali se ne dogaja tudi tebi,    da ne zmorete dati to kar potrebujem sama,    ne znamo in ne zmoremo dati kar drugi želijo,     odločam se, da sprejema tebe ko nisi čudovit,     ustrežljivi,    na razpolago,    popoln,   odločam se, da počakam ko si odbijajoč,    tako kot moraš ti počakati z menoj,    lahko razumem, da še ne zmoreš,    lahko prenesem, da še nočeš,    lahko ti pustim čas, da najdeš željo po prijaznosti,    odprtosti,    velikodušnosti,     ker ko boš potrebni dobre besede,     jo lahko najdeš v meni, če si jo položili kdaj vame,    ko nisem bila dobro,    ko sem bila hladna in prazna,     nemočna v šibkih trenutkih,   odločam se za opazovanje,     opazovanje z ljubeznijo,   brez trdosrčnosti,    brez napadalnosti bom počakala in se učila,     kako brezpogojno ljubiti.

Dobro se zazri vase.Tam boš našel vir, iz katerega boš lahko črpal, le potrudi se in poišči ga.

Mark Avrelij

Kaj mi dela ego ali kaj tapkanje?

Ego se na vsak način hoče izogniti temu, da bi videl in prepoznal. Zato se ščiti, potrebuje maske, ščite, drame in tako se počuti varno. Potrebuje poznane vzorce, ljudi, partnerja, znan prostor, znano službo, znane prijatelje, saj ga je groza neznanega. V neznanem nima nadzora in ne kontrole. Tapkalci pa si upamo in nam ego ne koristi več, upamo si utišat razum in se predajati občutkom, ker želimo videti in prepoznati. Dovolim si plahost, zmedenost, žalost, jezo, strah, nemir, nenaklonjenost, zaskrbljenost,... Karkoli že čutim in me vodi v lastno senco, v moj osebni proces, me s pomočjo tapkanja pripelje tudi ven. Najprej me potisne v kot in se mi zdi nemogoče, da karkoli lahko naredim. Ja, med tapkanjem se bojujem z egom.

Karate točka:

Čeprav sem zaskrbljena (žalostna, jezna, zmedena, kritična,...) in potisnjena v kot, se sprejemam. Čeprav se mi je težko soočat z menoj, s svojimi procesi in si v bistvu sploh nisem všeč takšna, lahko sprejemam ta del sebe, ki je grd, težaven in ne služi ničemur več. Čeprav se mi upira tapkat, ker potrebujem več časa za vse te moja sence in sprejemam priznam, da mi je ego bolj domač in sploh ne vem, če se bom kdaj poslovila od njega.

Po točkah:

Plaha sem,    nepredvidljiva,    zmedena,    raztresena,    žalostna,    jezna,    nemirna, nenaklonjena,   živčna negotova,   pesimistična,    preobčutljiva,   kritična,    bojazljiva,     zaskrbljena,     vsa ta senca v meni,     kar kampira,     tabori in ne odide,    ves egoizem, vse ne soočanje,   vse izbire, ki jih imam,      ali se soočim,     ali se ne soočim,   če me je strah, sem ogrožena,   ogrožene so moje vrednote,    imam pa izbiro in pogum za soočanje,    zagotovo občutek ne ve, kaj sem jaz skupaj s tapkanjem,      ker tapkam občutim,    in tapkanje je zame modrost za spremembo,    vsi strahovi,   vsi občutki v preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti,     vse ima svojo pot,     hvaležna sem za ego in tapkanje,    hvaležno dovolim sebi možnost in sposobnost,    da ko se srečam s strahom,   začnem vsaj tapkati,    s hvaležnostjo dovolim sprehod svojim mislim v meni,    tako lahko poiščem vse možnosti,    ki me lahko osvobodijo strahu,    mojega ega,     odločam se za navdušenje,   optimizem,    iznajdljivost,    moč,    samozaupanje,     prilagodljivost,    odločam se za zavedanje neprijetnega, da bo postalo prijetno,  ali ko pride bolečina,    da jo prelije udobje in potem bom razumela, da obvladujem ego ker ljubim tapkanje.

Čas žalosti = čas preobrazbe

Če greš dovolj globoko, je lahko čas žalosti tudi čas velike preobrazbe. Za to, se je treba spustiti globoko in žalost doživeti takšno kot je, z obsojanjem in z pomilovanjem. Bolečina žalosti ni prisotna zato, da bi nas naredila žalostne, to tapkalci lahko vemo. Bolečina je zato, da nas naredi bolj pozorne, budne, da postanemo večji opazovalci, zasledovalci. se mi zdi, da kadar je življenje lahko, udobno, prijetno, umirjeno, se ne menimo pretirano za vso prijetnost. Ko pa smo v bolečini ranjeni, ko nam nekdo umre, ko nas nekdo zapusti, ko v osamljenosti jočemo, takrat je priložnost, da se zavemo. In kaj bi brez te čudovite tehnike, ko lahko prepoznaš, da bolečina ni za to, da me onesreči ampak zato, da se zavem, da stopim v stik s seboj, da si naklonim več časa, da se pojavi rešilna rutina...

Karate točka:

Čeprav sem žalostna in ranjena sem zadovoljna, da imam tapkanje. Čeprav je potrebno veliko časa, da si upam ogledati bolečino, se sprejemam s svojimi bolečinami. Čeprav potrebujem veliko poguma in veliko časa lahko sprejemam vse to, ker kljub vsemu čas uporabim koristno in sem takšna kot sem popolna.

Po točkah:

Čas žalosti,  čas žalovanja, za izgubljeno ljubeznijo,  svojcem,   prijateljem,    ko boli,   ko se joče,   ko čutim,  ko lahko z besedami povem,   ko sem pozorna,   ko se lahko opazujem z vso intenzivnostjo,   ko zasledujem odzivnost,   jakost,   ko si namenim čas, pozornost, se lahko odločim, da se zavedam, da sem v stiku  s seboj in da imam rešilno rutino,   da imam vso tapkalsko družino,   da smem čutiti in ko se zavem,  vsa intenzivnost žalosti izgine.

Ko krizo uporabim za izgovor

Pozdravljeni!

Kriza je dober izgovor, zdaj to že vem, ko se želim odvrniti od dela na sebi oziroma od samoprenove. Takrat moja stara osebnost slavi zmago. Dokazi so tu, saj trud spet ni imel smisla in položaj nikoli ne bo mogoče spremeniti.Včasih obupajo tudi tapkalci. In zakaj je ta udarec morda tako močen? Verjetno zato, ker pride kriza po pozitivnem obdobju. V tem odličnem obdobju smo bili dovolj hrabri in bili prepričani, da za nas obstaja upanje. In med tem, ko smo si prizadevali za spremembo, se od nekod prikrade in preden se zavemo, da bi lahko zaustavili plaz krize ugotovimo, da smo spet poraženi.

Karate točka:

Čeprav je kriza dober izgovor, saj si postavim sama diagnozo, se sprejemam s to rutino in sem ok. Čeprav mi v samoprenovi ne uspeva in so in krive in zvezde in lune in vsi, ker se mi ne da prizadevati, se sprejemam in si odpuščam, ker sem posvojila ta vzorec in mi je bolj udobno, da ne napredujem. Čeprav moja stara osebnost slavi zmago, ko je ujeta v krizo, sprejemam sebe s krizami, ki so že bile in ki še pridejo.

Po točkah:

Kriza,   to mi je poznano,   ko ne želim delat na sebi,    se odločim, da sem v krizi,    karkoli se trudim,    nima smisla,      položaj je nemogoče spremenit,      ta glasek v meni,        ki mu verjamem,     ne morem niti tapkati,    težko delam,     karkoli počnem, nimam uspeha, izčrpavam se že v naprej,    ker je vedno isto,     ta močna zavest o lastni krhkosti,     kot po navadi pa imam izbiro,     ja, lahko se odločam drugače,     privzgojiti si moram reakcijo na krizne situacije,     lahko prevrednotim in razrešim,     časovno se ne bom omejevala,     lahko se odločim, da na nov način preprečujem krizne situacije,    ne dvomim v smisel svojega prizadevanja,      ozavestiti je potrebno moč preteklosti,     ki bdi nad menoj in izbira reakcije na krizo,     izbiram, da se ne izčrpavam,    izbiram, da prepoznam svoja kritična mesta osebnosti,     izbiram svoj pogum, notranjo moč in zaupanje vase,    izbiram, da mi ne vlada prestano trpljenje,    odločam se za prepoznavanje prihajajoče krize,    odločam se kako bom reagirala na prepoznano,     kako bom razvila nagon po ohranjanju,     kako bom razvila svoj alarmni sistem,     kako bom izurila svojo osebnost,   ojačala svojo odpornost      in kako bom sprejela svojo ranljivost...

Provokacija

Danes se bom potapkala s provokacijo. Provokacija je sama po sebi neprijetna, ker njena aktivnost izziva naša čustva. Navadno v nas prebudijo ta neprijetna čustva zunanji dogodki in ljudje. Ob provokaciji nam pade najprej na pamet,"a me ta zafrkava ali kaj?" Morda se nam celo zazdi, da to kar prihaja do nas, diši po verbalnem nasilju, "kaj si pa misli, da tako govori in dela?" In za tapkalce je toliko lažje, ker s tem lahko nekaj naredimo. Pogledamo lahko, kaj je v meni, da se to dogaja in misli premaknemo od povzročitelja provokacije k glavnemu problemu, ki je v meni.

Morda je za vas provokacija že to, ko vsak ponedeljek pišem ta provocirajoča sranja.

Karate točka:

Čeprav me res moti to branje, kaj pa misli da je, kar naj si nekam zatakne, a tapkanje bo vse rešilo, a nima kaj bolj pametnega za počet, prav zasovražim lahko to tapkanje. Čeprav eni nimajo nič bolj pametnega za počet, sem prav zgrožena s čim se ukvarjajo in kako delijo nasvete. Čeprav eni pa res obvladajo pokvarit v ponedeljek moj cel teden, tudi slučajno ne priznam, da je to za karkoli dobro.

Po točkah:

A tapkanje al kaj, a to mi lahko pomaga, šele to me spravi v slabo voljo, saj sploh ne berem tega sranja, kar brišem, kar naj piše, gotovo je zelo poškodovana, pa more vsak ponedeljek izražat, najedat, razpredat, morit, jaz nič ne rabim, meni je dobro tako kot je, ne potrebujem nobenih nasvetov, potem sem samo še dodatno zmedena, jaz sem itak najpametnejša, najpopolnejša, men drugi že ne bodo govorili kaj moram in ne se zafrkavat, a tapkanje, še dobro da imam izbiro in se lahko odločim po svoje in je v redu, da mi ni nič treba, ne vadit, ne bolj zdravo jest, ne imet dobre odnose, ne bit odgovorna, ne rabim pit vodo, jaz potrebujem samo kakšen šoping in sem potem ok, men se mora dogajat...

Tapkalska provokacija je za velike ljudi. O tveganju in stranskih učinkih se posvetujete z bližnjim tapkalcem!