Kaj mi dela ego ali kaj tapkanje?

Ego se na vsak način hoče izogniti temu, da bi videl in prepoznal. Zato se ščiti, potrebuje maske, ščite, drame in tako se počuti varno. Potrebuje poznane vzorce, ljudi, partnerja, znan prostor, znano službo, znane prijatelje, saj ga je groza neznanega. V neznanem nima nadzora in ne kontrole. Tapkalci pa si upamo in nam ego ne koristi več, upamo si utišat razum in se predajati občutkom, ker želimo videti in prepoznati. Dovolim si plahost, zmedenost, žalost, jezo, strah, nemir, nenaklonjenost, zaskrbljenost,... Karkoli že čutim in me vodi v lastno senco, v moj osebni proces, me s pomočjo tapkanja pripelje tudi ven. Najprej me potisne v kot in se mi zdi nemogoče, da karkoli lahko naredim. Ja, med tapkanjem se bojujem z egom.

Karate točka:

Čeprav sem zaskrbljena (žalostna, jezna, zmedena, kritična,...) in potisnjena v kot, se sprejemam. Čeprav se mi je težko soočat z menoj, s svojimi procesi in si v bistvu sploh nisem všeč takšna, lahko sprejemam ta del sebe, ki je grd, težaven in ne služi ničemur več. Čeprav se mi upira tapkat, ker potrebujem več časa za vse te moja sence in sprejemam priznam, da mi je ego bolj domač in sploh ne vem, če se bom kdaj poslovila od njega.

Po točkah:

Plaha sem,    nepredvidljiva,    zmedena,    raztresena,    žalostna,    jezna,    nemirna, nenaklonjena,   živčna negotova,   pesimistična,    preobčutljiva,   kritična,    bojazljiva,     zaskrbljena,     vsa ta senca v meni,     kar kampira,     tabori in ne odide,    ves egoizem, vse ne soočanje,   vse izbire, ki jih imam,      ali se soočim,     ali se ne soočim,   če me je strah, sem ogrožena,   ogrožene so moje vrednote,    imam pa izbiro in pogum za soočanje,    zagotovo občutek ne ve, kaj sem jaz skupaj s tapkanjem,      ker tapkam občutim,    in tapkanje je zame modrost za spremembo,    vsi strahovi,   vsi občutki v preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti,     vse ima svojo pot,     hvaležna sem za ego in tapkanje,    hvaležno dovolim sebi možnost in sposobnost,    da ko se srečam s strahom,   začnem vsaj tapkati,    s hvaležnostjo dovolim sprehod svojim mislim v meni,    tako lahko poiščem vse možnosti,    ki me lahko osvobodijo strahu,    mojega ega,     odločam se za navdušenje,   optimizem,    iznajdljivost,    moč,    samozaupanje,     prilagodljivost,    odločam se za zavedanje neprijetnega, da bo postalo prijetno,  ali ko pride bolečina,    da jo prelije udobje in potem bom razumela, da obvladujem ego ker ljubim tapkanje.

Čas žalosti = čas preobrazbe

Če greš dovolj globoko, je lahko čas žalosti tudi čas velike preobrazbe. Za to, se je treba spustiti globoko in žalost doživeti takšno kot je, z obsojanjem in z pomilovanjem. Bolečina žalosti ni prisotna zato, da bi nas naredila žalostne, to tapkalci lahko vemo. Bolečina je zato, da nas naredi bolj pozorne, budne, da postanemo večji opazovalci, zasledovalci. se mi zdi, da kadar je življenje lahko, udobno, prijetno, umirjeno, se ne menimo pretirano za vso prijetnost. Ko pa smo v bolečini ranjeni, ko nam nekdo umre, ko nas nekdo zapusti, ko v osamljenosti jočemo, takrat je priložnost, da se zavemo. In kaj bi brez te čudovite tehnike, ko lahko prepoznaš, da bolečina ni za to, da me onesreči ampak zato, da se zavem, da stopim v stik s seboj, da si naklonim več časa, da se pojavi rešilna rutina...

Karate točka:

Čeprav sem žalostna in ranjena sem zadovoljna, da imam tapkanje. Čeprav je potrebno veliko časa, da si upam ogledati bolečino, se sprejemam s svojimi bolečinami. Čeprav potrebujem veliko poguma in veliko časa lahko sprejemam vse to, ker kljub vsemu čas uporabim koristno in sem takšna kot sem popolna.

Po točkah:

Čas žalosti,  čas žalovanja, za izgubljeno ljubeznijo,  svojcem,   prijateljem,    ko boli,   ko se joče,   ko čutim,  ko lahko z besedami povem,   ko sem pozorna,   ko se lahko opazujem z vso intenzivnostjo,   ko zasledujem odzivnost,   jakost,   ko si namenim čas, pozornost, se lahko odločim, da se zavedam, da sem v stiku  s seboj in da imam rešilno rutino,   da imam vso tapkalsko družino,   da smem čutiti in ko se zavem,  vsa intenzivnost žalosti izgine.

Ko krizo uporabim za izgovor

Pozdravljeni!

Kriza je dober izgovor, zdaj to že vem, ko se želim odvrniti od dela na sebi oziroma od samoprenove. Takrat moja stara osebnost slavi zmago. Dokazi so tu, saj trud spet ni imel smisla in položaj nikoli ne bo mogoče spremeniti.Včasih obupajo tudi tapkalci. In zakaj je ta udarec morda tako močen? Verjetno zato, ker pride kriza po pozitivnem obdobju. V tem odličnem obdobju smo bili dovolj hrabri in bili prepričani, da za nas obstaja upanje. In med tem, ko smo si prizadevali za spremembo, se od nekod prikrade in preden se zavemo, da bi lahko zaustavili plaz krize ugotovimo, da smo spet poraženi.

Karate točka:

Čeprav je kriza dober izgovor, saj si postavim sama diagnozo, se sprejemam s to rutino in sem ok. Čeprav mi v samoprenovi ne uspeva in so in krive in zvezde in lune in vsi, ker se mi ne da prizadevati, se sprejemam in si odpuščam, ker sem posvojila ta vzorec in mi je bolj udobno, da ne napredujem. Čeprav moja stara osebnost slavi zmago, ko je ujeta v krizo, sprejemam sebe s krizami, ki so že bile in ki še pridejo.

Po točkah:

Kriza,   to mi je poznano,   ko ne želim delat na sebi,    se odločim, da sem v krizi,    karkoli se trudim,    nima smisla,      položaj je nemogoče spremenit,      ta glasek v meni,        ki mu verjamem,     ne morem niti tapkati,    težko delam,     karkoli počnem, nimam uspeha, izčrpavam se že v naprej,    ker je vedno isto,     ta močna zavest o lastni krhkosti,     kot po navadi pa imam izbiro,     ja, lahko se odločam drugače,     privzgojiti si moram reakcijo na krizne situacije,     lahko prevrednotim in razrešim,     časovno se ne bom omejevala,     lahko se odločim, da na nov način preprečujem krizne situacije,    ne dvomim v smisel svojega prizadevanja,      ozavestiti je potrebno moč preteklosti,     ki bdi nad menoj in izbira reakcije na krizo,     izbiram, da se ne izčrpavam,    izbiram, da prepoznam svoja kritična mesta osebnosti,     izbiram svoj pogum, notranjo moč in zaupanje vase,    izbiram, da mi ne vlada prestano trpljenje,    odločam se za prepoznavanje prihajajoče krize,    odločam se kako bom reagirala na prepoznano,     kako bom razvila nagon po ohranjanju,     kako bom razvila svoj alarmni sistem,     kako bom izurila svojo osebnost,   ojačala svojo odpornost      in kako bom sprejela svojo ranljivost...

Provokacija

Danes se bom potapkala s provokacijo. Provokacija je sama po sebi neprijetna, ker njena aktivnost izziva naša čustva. Navadno v nas prebudijo ta neprijetna čustva zunanji dogodki in ljudje. Ob provokaciji nam pade najprej na pamet,"a me ta zafrkava ali kaj?" Morda se nam celo zazdi, da to kar prihaja do nas, diši po verbalnem nasilju, "kaj si pa misli, da tako govori in dela?" In za tapkalce je toliko lažje, ker s tem lahko nekaj naredimo. Pogledamo lahko, kaj je v meni, da se to dogaja in misli premaknemo od povzročitelja provokacije k glavnemu problemu, ki je v meni.

Morda je za vas provokacija že to, ko vsak ponedeljek pišem ta provocirajoča sranja.

Karate točka:

Čeprav me res moti to branje, kaj pa misli da je, kar naj si nekam zatakne, a tapkanje bo vse rešilo, a nima kaj bolj pametnega za počet, prav zasovražim lahko to tapkanje. Čeprav eni nimajo nič bolj pametnega za počet, sem prav zgrožena s čim se ukvarjajo in kako delijo nasvete. Čeprav eni pa res obvladajo pokvarit v ponedeljek moj cel teden, tudi slučajno ne priznam, da je to za karkoli dobro.

Po točkah:

A tapkanje al kaj, a to mi lahko pomaga, šele to me spravi v slabo voljo, saj sploh ne berem tega sranja, kar brišem, kar naj piše, gotovo je zelo poškodovana, pa more vsak ponedeljek izražat, najedat, razpredat, morit, jaz nič ne rabim, meni je dobro tako kot je, ne potrebujem nobenih nasvetov, potem sem samo še dodatno zmedena, jaz sem itak najpametnejša, najpopolnejša, men drugi že ne bodo govorili kaj moram in ne se zafrkavat, a tapkanje, še dobro da imam izbiro in se lahko odločim po svoje in je v redu, da mi ni nič treba, ne vadit, ne bolj zdravo jest, ne imet dobre odnose, ne bit odgovorna, ne rabim pit vodo, jaz potrebujem samo kakšen šoping in sem potem ok, men se mora dogajat...

Tapkalska provokacija je za velike ljudi. O tveganju in stranskih učinkih se posvetujete z bližnjim tapkalcem!

Ko nemo kričim...

Ko nihče ne zaznava potreb drugega človeka, le svoje, se zgodi tapkalcu nemo kričanje. To, da ljudje okoli nas komunicirajo tako, da v stavke vpletajo nestrpnost, sovraštvo, tekmovanje, boj z nečem navideznim, željo po nadzoru in moči, povzroči človeku, ki dela na sebi z občutki ali čustvi, nemi krik. Kdo naj poskrbi za čiščenje bolečih energij? A narava? Kdaj bomo spoznali, da je nasilno že, če razmišljamo jezno, nemirno in strupeno? Vse to potem lahko shranjujemo samo v sebi, na zunaj pa kažemo miren in uglajen obraz.

Karate točka:

Čeprav živimo v časih, ko od nas zahtevajo, da smo vedno boljši, hitrejši, pametnejši, sposobnejši, produktivnejši, težko sprejemam to, a rada imam sebe in si hočem izpovedat te besede. Čeprav se premalo ali nič ne ukvarjamo z vrednotami življenja, s tem kakšne vrste človek sem, kaj lahko ponudim, sprejemam ta krik v sebi in mu dovolim, da mi lajša življenje. Čeprav nas vse potiskajo v isti koš uspeha in zahtevajo enolično produktivnost in ni važno, na kakšen način bodo to od nas dobili, se sprejemam in se imam rada.

Po točkah:

Če ne morem ponuditi želene produktivnosti, nisem dovolj dobra, strah me je, da mi ne bo uspelo, zato klonim in se prilagajam, takšna postajam nestrpna, nasilna v besedah, segam v besedo, ne poslušam, ko mi želi kdo kaj povedati, pripovedovanja me celo dolgočasijo, vse je nepomembno, to se dogaja meni, to mi ponujajo drugi, besede postanejo orožje, res je nasilno že to, da razmišljajmo jezno, nemirno, strupeno, lahko pa se odločim drugače, in prepoznam vse to kar se mi dogaja, da me je samo strah, da ne bom ljubljena, sprejeta, da ne bom prepoznana in bom zavržena, propadla, bom slabša, bom morda celo kaj izgubila, ja samo strah me je tega, kar sodobna družba zahteva od nas, odločam se da pogledam to plat, to gnezdo, kjer se rojevajo nasilne misli in si dovolim ljubezen, svetlobo, mir, prepoznavam hrepenenja drugih, poiščem besede v sebi in ravnanje drugih me ne moti več, me ne jezi več, mi ne gre na živce več, ne pričakujem preveč, celo vsi okoli mene ravnajo tako kot pričakujem, v skladu z mojim značajem, navadami in željami.

Ko pripomba zbudi nemir in bolečino

Se lahko zavedamo, kaj povzročamo mi in kaj nam povzročajo drugi? Lažje je pogledati, kaj nam delajo drugi. Enostavneje je, da svojih hrepenenj sploh ne pogledamo. Tapkalci prebujamo svoje otopele občutke in poiščemo lastno vrednost, zaupanje, spoštovanje.

Brez tapkanja ni zavedanja in ko smo ranjeni in nam pripombe povzročajo nemir ali bolečino, je nujno poiskati to novo pot. S tapanjem lahko sami najdemo, opazimo, zasledimo,... kaj navadno počnemo in kaj si želimo, kaj je nova pot, da ne želimo kritiziranja, obtoževanja, sojenja. Posamezniki smo dovolj močni in gremo skozi fazo ranjenosti povedat svojo resnico:

Karate točka:

Čeprav sem v bolečini, svet to lahko vidi, se sprejemam točno takšna kot sem, vsa ranjena od besed. Čeprav me je sram in sem izigrana, ni vredno zlivat teh občutkov na druge ljudi, to lahko sprejemam in pogledam vase. Čeprav je to moja bolečina in so pod njo vse ranjenosti, spomini izdaje, nesprejetosti, zapuščenosti,... čutim željo, da bi se ločila od vsega tega na svoj varen način.

Po točkah:

Pripomba mi povzroča nemir in bolečino, rada bi šla v boj, rada bi napadla, ranila nazaj, rada bi se zaščitila in bruhala jezo nazaj, ranila nazaj, se maščevala, rada bi, res bi rada to napetost vrnila, kdo pa sploh je lastnik te neprijaznosti, oseba, ki je v odnosu z menoj, je to res pravi lastnik, imam izbiro, lahko poiščem pravega lastnika in s to bolečino nekaj naredim, s tem lastnim svincem, ustvarjam lastno alkimijo, pot, ki gre na račun drugega, skozi mene in moj notranji ogenj, v moj najnovejši del možganov, grem in se pogledam zelo globoko, obnovim svoje samozaupanje, samospoštovanje in se na novo sam ovrednotim, izbiram prijaznost, radost, imama izbiro, da delam zase in z vsem spoštovanjem sprejemam tudi senčno stran sebe.

Čutim občutke

Današnje razmišljanje se sestavlja na podlagi zvočnega posnetka Alenke Rebula o veri vase.

Občutek je nekaj, kar je vezano na naše telo. Če so občutki jasni, lažje vztrajamo pri svojih željah. Predvsem pa se nam dogaja, da občutki niso jasni, ne moremo čutit svojih občutkov, ker se podrejamo ljudem, ki se nam zdijo bolj gotovi. Celo rečejo nam ,,Čutim, da je to dobro zate!,, Nihče ne more vedeti, kaj je dobro zame ali za drugega in kaj drugi čuti. Odrasli ljudje zabrisano kažemo to kar čutimo, le redko spontano zavibriramo v pristnem veselju. Za našo družbo je pač sprejemljivejše, da smo zadržani in da ne izražamo čustev na poglobljen način. Takšna čustvena plitvina nam daje občutek, da se nam nič ne dogaja, postanemo zdolgočaseni, ne znamo se čuditi sončnemu zahodu, ker se ga ne da globoko zavedati, ne zmoremo hodit po gozdu kot očarani otroci, ki so vzhičeni nad lepoto mravljišča. Če hočemo kaj občutit, moramo na Havaje in še marsikaj se mora tam dogajat, najbolje je da gremo kar na križarke, ker tam se pa res dogaja. Takšni ljudje domov vedno pridejo prazni v sebi in v denarnici.

S tapkanjem raziskujemo svoje občutke. Raziskujemo, kaj nas je kultura in vzgoja naučila, da je bilo prav in ni bilo važno kaj čutimo, pomembno pa je bilo, kaj je prav, da se naredi in se ne tiče mojega občutka, da je celo moja dolžnost, kar so mi rekli, in sem obljubila, ker so pričakovali od mene. In so nas naučili da moramo to, moramo ono. 

Potrebujemo nov program, ko bomo rekli ,, V tem trenutku, ob tej uri, na tem prostoru se mi zdi, da glede na stvari, ki mi sledijo, jih čutim in so pomembne meni, želim naredit to in prav čutim, kaj je moja želja.,, Kot mama sprejemam odločitev, da otroke naučim, da se vrnejo vase, poslušajo svoje občutke in dojamejo resnico posameznega trenutka. Vsi skupaj se bomo začeli dojemati v tem trenutku, na poseben način in občutek ne bo tisti, ki je bil včeraj in ni tisti, ki bo jutri, je samo ta trenutek sedaj.

Karate točka:

Čeprav ne znam poslušat telesa, ne znam prisluhnit občutkov, ki prihajajo iz krvnega obtoka in iz vseh organov, sprejemam ta pogled na sebe. Čeprav nisem vajena zaznavat gozda, Indijanec je to zaznaval drugače, kot človek današnje civilizacije, sprejemam tudi to, kot del moje resnice. Čeprav mi poslušamo radio, TV, mp3, priznam, da je poslušati svoje telo veliko težje in zahtevno, zato se sprejemam in odločam, da ponovno spoznam, da je občutek ki ga imam, vreden poslušanja.

Po točkah:

Prav je da čutim, da se nekaj dogaja, prav je da občutkov ne zanikam, jaz sem edini verodostojen informator za občutke, lahko verjamem sebi, lahko se naslonim edino nase, jaz občutim kaj potrebujem, kaj bi rada počela s seboj, a naj druge sprašujem, kaj naj naredim, ne, poslušati moram sebe, da grem lahko v dogovarjanje z drugimi, ki so avtoritete samo sebi, če znajo, na ta način smo vsi enakopravni, jaz izhajam iz tega kar čutim, vem kaj se v meni dogaja, vem kaj sem, vem kdo sem, in šele sedaj grem lahko v kompromis z drugimi, dokler ne delujem tako, je kot, da so drugi gospodarji na mojem domu in odločajo, določajo ter ukazujejo kako naj delam, ne želim tako, začetek poti je, ko začutim, da se nekaj dogaja, ja, jaz čutim občutke,...