Ko pripomba zbudi nemir in bolečino

Se lahko zavedamo, kaj povzročamo mi in kaj nam povzročajo drugi? Lažje je pogledati, kaj nam delajo drugi. Enostavneje je, da svojih hrepenenj sploh ne pogledamo. Tapkalci prebujamo svoje otopele občutke in poiščemo lastno vrednost, zaupanje, spoštovanje.

Brez tapkanja ni zavedanja in ko smo ranjeni in nam pripombe povzročajo nemir ali bolečino, je nujno poiskati to novo pot. S tapanjem lahko sami najdemo, opazimo, zasledimo,... kaj navadno počnemo in kaj si želimo, kaj je nova pot, da ne želimo kritiziranja, obtoževanja, sojenja. Posamezniki smo dovolj močni in gremo skozi fazo ranjenosti povedat svojo resnico:

Karate točka:

Čeprav sem v bolečini, svet to lahko vidi, se sprejemam točno takšna kot sem, vsa ranjena od besed. Čeprav me je sram in sem izigrana, ni vredno zlivat teh občutkov na druge ljudi, to lahko sprejemam in pogledam vase. Čeprav je to moja bolečina in so pod njo vse ranjenosti, spomini izdaje, nesprejetosti, zapuščenosti,... čutim željo, da bi se ločila od vsega tega na svoj varen način.

Po točkah:

Pripomba mi povzroča nemir in bolečino, rada bi šla v boj, rada bi napadla, ranila nazaj, rada bi se zaščitila in bruhala jezo nazaj, ranila nazaj, se maščevala, rada bi, res bi rada to napetost vrnila, kdo pa sploh je lastnik te neprijaznosti, oseba, ki je v odnosu z menoj, je to res pravi lastnik, imam izbiro, lahko poiščem pravega lastnika in s to bolečino nekaj naredim, s tem lastnim svincem, ustvarjam lastno alkimijo, pot, ki gre na račun drugega, skozi mene in moj notranji ogenj, v moj najnovejši del možganov, grem in se pogledam zelo globoko, obnovim svoje samozaupanje, samospoštovanje in se na novo sam ovrednotim, izbiram prijaznost, radost, imama izbiro, da delam zase in z vsem spoštovanjem sprejemam tudi senčno stran sebe.

Čutim občutke

Današnje razmišljanje se sestavlja na podlagi zvočnega posnetka Alenke Rebula o veri vase.

Občutek je nekaj, kar je vezano na naše telo. Če so občutki jasni, lažje vztrajamo pri svojih željah. Predvsem pa se nam dogaja, da občutki niso jasni, ne moremo čutit svojih občutkov, ker se podrejamo ljudem, ki se nam zdijo bolj gotovi. Celo rečejo nam ,,Čutim, da je to dobro zate!,, Nihče ne more vedeti, kaj je dobro zame ali za drugega in kaj drugi čuti. Odrasli ljudje zabrisano kažemo to kar čutimo, le redko spontano zavibriramo v pristnem veselju. Za našo družbo je pač sprejemljivejše, da smo zadržani in da ne izražamo čustev na poglobljen način. Takšna čustvena plitvina nam daje občutek, da se nam nič ne dogaja, postanemo zdolgočaseni, ne znamo se čuditi sončnemu zahodu, ker se ga ne da globoko zavedati, ne zmoremo hodit po gozdu kot očarani otroci, ki so vzhičeni nad lepoto mravljišča. Če hočemo kaj občutit, moramo na Havaje in še marsikaj se mora tam dogajat, najbolje je da gremo kar na križarke, ker tam se pa res dogaja. Takšni ljudje domov vedno pridejo prazni v sebi in v denarnici.

S tapkanjem raziskujemo svoje občutke. Raziskujemo, kaj nas je kultura in vzgoja naučila, da je bilo prav in ni bilo važno kaj čutimo, pomembno pa je bilo, kaj je prav, da se naredi in se ne tiče mojega občutka, da je celo moja dolžnost, kar so mi rekli, in sem obljubila, ker so pričakovali od mene. In so nas naučili da moramo to, moramo ono. 

Potrebujemo nov program, ko bomo rekli ,, V tem trenutku, ob tej uri, na tem prostoru se mi zdi, da glede na stvari, ki mi sledijo, jih čutim in so pomembne meni, želim naredit to in prav čutim, kaj je moja želja.,, Kot mama sprejemam odločitev, da otroke naučim, da se vrnejo vase, poslušajo svoje občutke in dojamejo resnico posameznega trenutka. Vsi skupaj se bomo začeli dojemati v tem trenutku, na poseben način in občutek ne bo tisti, ki je bil včeraj in ni tisti, ki bo jutri, je samo ta trenutek sedaj.

Karate točka:

Čeprav ne znam poslušat telesa, ne znam prisluhnit občutkov, ki prihajajo iz krvnega obtoka in iz vseh organov, sprejemam ta pogled na sebe. Čeprav nisem vajena zaznavat gozda, Indijanec je to zaznaval drugače, kot človek današnje civilizacije, sprejemam tudi to, kot del moje resnice. Čeprav mi poslušamo radio, TV, mp3, priznam, da je poslušati svoje telo veliko težje in zahtevno, zato se sprejemam in odločam, da ponovno spoznam, da je občutek ki ga imam, vreden poslušanja.

Po točkah:

Prav je da čutim, da se nekaj dogaja, prav je da občutkov ne zanikam, jaz sem edini verodostojen informator za občutke, lahko verjamem sebi, lahko se naslonim edino nase, jaz občutim kaj potrebujem, kaj bi rada počela s seboj, a naj druge sprašujem, kaj naj naredim, ne, poslušati moram sebe, da grem lahko v dogovarjanje z drugimi, ki so avtoritete samo sebi, če znajo, na ta način smo vsi enakopravni, jaz izhajam iz tega kar čutim, vem kaj se v meni dogaja, vem kaj sem, vem kdo sem, in šele sedaj grem lahko v kompromis z drugimi, dokler ne delujem tako, je kot, da so drugi gospodarji na mojem domu in odločajo, določajo ter ukazujejo kako naj delam, ne želim tako, začetek poti je, ko začutim, da se nekaj dogaja, ja, jaz čutim občutke,...

Boš že vidla, ko....

Kako močen naboj ima, BOŠ ŽE VIDLA, ko...? Pred kratkim smo načeli to frazo, ki je vsakemu od prisotnih zbudila nadzor in manipulacija z občutkom krivde. Avtoritete v življenju so nam ob tej frazi ustvarile nezavedno anksioznost, strah in pomanjkanje poguma, da bi naredili iz sebe bolj ustvarjalne in srečne prebivalce planeta. Raje smo se odločili, da potrebujemo nekoga, ki nas bo ščitil, vodil in skrbel za nas. Na ta način se upiramo, da bi odrasli. Ta fraza boš že videl/a, ko boš odrasla, ko  boš šla v šolo, ko boš imela svoje otroke, ko se boš poročil/a, ko me več ne bo, ko boš sama svoj gospodar,

A zveni znano? Vse celice imamo pobarvane z občutkom neznane prihodnosti, ker se lahko zgodi kaj slabega. Ustrašili so nas in smo se pri tej grožnji na nezaveden način ustavili in nismo zaupali sebi ampak vsem, ki pa so na nek način prišli na tisto stran, ko smejo videt in ocenjevat naš položaj in vedo o nas več kot mi sami.

Res je, da so nas na nepravilen način želeli zaščititi in nam prihraniti neprijetne izkušnje. Na ta način ni bilo zaupanja in spodbude za varno raziskovanje lastnega sveta. Od te omejenosti, pa se s tapkanjem lahko poslovimo in končno odrastemo.

Karate točka:

Čeprav ne vem natančno od kdaj izvira ta grozen naboj tega da bom že vidla, se mi pa zdi, da je zelo močno razdrobljeno po meni in bo treba generalno  čiščenje, se sprejemam skupaj z vsemi ljudmi, ki so mi predali to popotnico. Čeprav mi ta fraza povzroča veliko težo in jo tudi slučajno ni za pustit za drugič, se sprejemam in sem jo pripravljena osvobodit, ker se tudi ona v meni ne počuti dobro. Kljub temu, da je to v meni in sem zablokirana, se odločam in to spustim v turkiznem balonu, da si poišče svojo pot.

Po točkah: 

Boš že vidla, ti kar počakaj, ko boš šla v šolo, ko boš šla v službo, ko odrasteš, ko se boš poročila, ko boš imela svoje otroke, ena neskončna grožnja pred prihodnostjo, eno samo neprijetno presenečenje, nezaupanje, da smo vredni spodbude,  in se odločam za pogum in pogledam kaj se mi dogaja, vidim del mene, ki je zvest tem napotkom in čakam, vidim pa del mene, ki mora naprej in si lahko zaupa, to kar pogledaš, lahko pozdraviš in uporabiš tehniko, ki zmanjšuje ta nadzor, pred pogledom na prihodnost, in postanem lahko oseba, ki predvideva lepa presenečenja...

Kaj se mi lahko zgodi najhujšega, če mi rečejo ne?

Če smo po naravi bolj plašna oseba, bodo tisti, ki jih prosimo za pomoč to tudi zaznali in se odzvali z nelagodjem ali neprijetnimi odgovori. V našem vedenju ali prošnji odsevajo naša čustva. S tapkanjem lahko postanemo bolj trdni in prepričljivi. Vprašajmo se, kaj se mi lahko zgodi najhujšega? Negativen odgovor? Če je odgovor negativen, ne izgubim prav ničesar. Seveda, če se povežem s seboj in s svojimi občutki, ki imajo nalogo, da me ščitijo. V bistvu pričakujemo odgovor, ki mi navadno ne ustreza. Na ta način smo samo zahtevni do sebe in do drugih. S svojim vedenjem in prošnjami lahko ravnam tudi drugače in si lahko priskrbim več informacij. Neprijetnih odzivov bo vedno manj.

Karate točka:

Čeprav ne znam odkrito, pošteno in odprto komunicirat s svetom, ker se bojim neprijetnih reakcij, že v mojem vedenju odsevajo moja čustva, se sprejemam takšna kot sem z vsem nezavednim delom mene, ki je nežen in ranljiv. Čeprav se bojim negativnih in neprijetnih odgovorov se lahko odločim za spremembo, vzravnam hrbtenico in negativen odziv spremenim v priložnost in sem v bistvu čisto ok. Kljub vsemu, da so vsi negativni odzivi posledica pomanjkanja informacij s katerimi bi se rešili odpora pred neprijetnim, se sprejemam takšna kot sem in si odpuščam pretirano plašnost.

Po točkah:

Vsi negativni odzivi, vse kar sporočam s svojim obnašanjem, skušam odkriti drug način, brez teže občutkov, vem da bi rada jasno izražala svojo strast, spoštovanje in skrb do drugih, med tapkanjem se prebijam skozi svoje občutke, morda gre samo za pomanjkanje informacij, če nekdo reče ne, je to priložnost za spremembo, ker se odločam za to možnost, tudi če mi rečejo ne, nič ne izgubim, lahko se povežem s seboj, negativen odziv je samo pomanjkanje informacij, odločam se, da lahko zahtevam tisto kar želim, nežno in s spoštovanjem, lahko dodam kužkasti pogled in nihče se mi ne bo mogel upreti.

Misel je energija

Pozdravljeni!

Če energijo trošimo oz. porabljamo, jo je treba tudi obnavljati. V nasprotnem primeru se bomo soočili s pomanjkanjem in drugimi neprijetnimi fizičnimi posledicami. 

Zakaj prihaja do negativnih stanj našega fizičnega telesa? Ker je preveč prisoten ego s svojimi kompromisi, strahovi in dvomi iz zavestnega stanja. Preveč smo v visokih frekvencah in predolgo uničujemo naše energetsko telo. Načne se naše fizično telo in ne zadostuje enourno tapkanje ali kakšna druga tehnika. Potrebno je vlagati več dela. Potrebno se je globlje spoznati. Najprej moramo pozdraviti energetsko telo nato še fizični del. Pri delu na sebi zelo pomaga odprtost, zaupanje, notranja umirjenost in predanost. Ker pa je v naši ogromni, veliki, skrivnostni podzavesti shranjeno preveč pozabljenega, potlačenega, naše in podedovano, pretekle zaobljube, navezanosti, prepričanja, programi, vzroki, spomini na občutke, pozabimo živeti v sedanjosti. Na osnovi preteklosti, ki ne obstaja več a je polna obžalovanja in celo pretresljivih dogodkov, delamo predstave o prihodnosti, ki je zaradi preteklosti negotova in polna strahov. To nam dela občutek nevarnosti ali nam jemlje varnost.  Tukaj se skrivajo vsa prepričanja, vsi vzorci, ki smo se jih naučili kot otroci  in jih vsrkali vase v osnovni družini. In tukaj se vprašamo, kaj so ti vzorci in prepričanja, ki so nas izoblikovala, so nas naučili naši starši, skrbniki, stari starš, učitelji, sorodniki,... Mi smo se učili ali sem varnai ali nisem, sem ljubljena ali nisem, kot otrok sem opazovala in gledala kako naši skrbniki to rešujejo, ali jim je življenje enostavno ali je vedno borba, ali jim je služba nujno zlo ali užitek, ali je služenje denarja nekaj groznega, celo breme ali denar priteka kot energija in ni treba, da so tukaj  kakšne blokade. Kaj  nas je naša osnovna družina naučila in nosimo v sebi še sedaj? Nezavedni del našega uma je skrivnosten a s tapkanjem lahko varno sežemo v njegove globine in poskrbimo, da je sedanjost lepša. 

Karate točka: 

Kljub vsemu, da podzavest pozna vse odgovore na vsa moja vprašanja, se sprejemam kot človeško bitje, ki živi med ljudmi in sem takšna kot sem čisto ok.

Čeprav je velik del mene zgrajen iz podzavesti in gradi moje telo in ga lahko zdravi in krepi, se sprejemam zato ker sem pripravljena pogledati nase z druge strani.

Čeprav o vsem kar govorim, podzavest že ve in ukrepa, se jaz sprejemam s tem bogatim bistvom mene in sem takšna kot sem ok. 

Po točkah: 

Lahko se poskusim zavedati svoje podzavesti,izbiram to možnost, ker bo na ta način lažje stekla skozi mene življenjska sila, tako bom prepoznala svoje negativne vzorce, ki mi povzročajo tudi vsa bolezenska stanja, na ta način bom lažje verjela v svoj napredek, popolno zdravje, notranji mir, bogastvo, ker v nasprotnem doživljam samo napor, strah in napetost, rad bi verjela, da lahko delam z lahkoto,     brezpogojno in brez razumevanja nadnaravnega, brez prisile in navezanosti na rezultat,… 

Razmišljam s svojo glavo,  občutek zdravja, rodi zdravje, občutek bolezni, prinese bolezen, domišljija in vizualizacija so najmočnejše orodje, podzavest mi lahko tudi služi,  jaz sem lahko to, kar si zamišljam, da sem, če verujem in zaupam, je lahko še boljše, nimam sovražnikov,  vsak in vse  je le moj učitelj,   tapkanje je moj načrt,    z njim izražam svojo namero,     ki jo občutim s srcem,    lahko si izdelam svoj lastni načrt,    svoj edinstveni načrt,…

Čutiti se živega

Ali smo opazovalci svojega življenja ali kovači svojega življenja? Ali smo nagnjeni k malodušju in nam peša volja do česarkoli? Zagotovo se nam lahko zgodi kaj podobnega, če preživimo čas za štirimi stenami, kot pa na prostem, med zelenjem. Tudi če pada dež, se nam izboljša razpoloženje, okrepi volja in se počutimo živo, če preživimo nekaj časa na prostem. Takšni ljudje smo bolj srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Za dobrodejnost duha poskrbi narava, ki je kurivo in netivo hkrati. Že po nekaj minutnem sprehodu, se nam povrne volja in moč, da svoje misli, želje in načrte spremenimo v dejanja.

Če nam ustvarjalnost pri delu pada, se ne zaganjajmo še bolj vneto z glavo skozi zid. Odklopimo se od motečih dražljajev, ki pritegnejo našo pozornost (telefon, TV,...). Privoščimo si odmor v naravi, gozdno kopel, pripadnost naravi in spoštujmo njeno moč. Tako bomo iz sebe izcedili največ.

Karate točka:

Čeprav nenehno spremljam z enim očesom svojo elektronsko pošto, z enim ušesom sledim zavijanju sirene, pišem seznam, kaj moram kupiti v trgovini, hkrati že odgovarjam ne telefonski klic, skratka sem stalno v stanju vznemirjenosti, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav sem razpeta med obilico dražljajev in se težko posvečam eni stvari in je zato ne opravim dobro, se sprejemam z vsemi pomanjkljivostmi in sem ok.

Čeprav se zavedam,  da bi morala umirit svoje možgane in jim omogočit, da se bolj zberejo in dejavno vključit naravo v svoje življenje, da se začnem čutit živo, se sprejemam...

Po točkah:

Kdo si, opazovalec ali kovač življenja, mi peša volja do česarkoli, se počutim varno v zaprtem prostoru, se počutim živo, pada mi ustvarjalnost pri delu, zaznavam pa vse moteče dražljaje, stalno sem v stanju vznemirjenosti, lahko pa se odločim, da stopim v naravo, tudi če pada dež, ja lahko grem v naravo po boljše razpoloženje, v naravi je kurivo in netivo za mojo življenjsko energijo, odločam se za povratek moči in volje, da svoje misli, želje in načrte, spremenim v dejanja...

Odnosi

V različnih odnosih (s starši, partnerjem, sodelavci, otroki, prijatelji, neznanci...) lahko pride do nesoglasja, oporekanja, prikrivanja, spora, razhajanja..., ker smo ranljivi. Pojavijo se neprijetne situacije, kjer smo sebični, jezni, obtožujoči, se počutimo nelagodno. Tapkalci vemo, da se takrat v nas dogaja nekaj, kar je potrebno pogledat, občutit, poimenovat. To je v bistvu samo del nas, ki ni prežet z ljubeznijo in svetlobo. Ker si želimo prijetnih odnosov, se odločimo ali izberemo, da svojo ranljivost pogledamo, kot priložnost za dozorevanje in ne poglabljanje v konflikte. V odnosih smo vsi drug drugemu učitelj, ker si pomagamo skozi vse, kar se moramo naučiti, da postanemo bolj ljubeča človeška bitja. Izzivi in težave, ki jih doživljamo, nas naučijo tistega, kar najbolj potrebujemo.

Karate točka:

Čeprav so v meni neprijetni občutki in zahtevajo mojo pozornost, vsaj s tapkanjem, se sprejemam takšna kot sem.

Čeprav vidim vse preveč kritično, se zavedam, da postajam bolj ljubeč človek.

Čeprav obstaja možnost, da mi uspe, ker nekaterim pa uspe in tudi meni lahko, potrebujem samo pravo spodbudo, se imam rada, čeprav še ne naredim vsega.

Po točkah:

delo na občutkih, bi moralo biti št. 1, vse situacije, kjer sem jezna, obtožujem, se mi dogaja krivica, kjer se pojavi nelagodje, sem ranljiva, razočarana nad drugimi in nad seboj, ne da se mi ukvarjat z občutki, ne znam se ukvarjat z občutki, drugi se bi morali spremenit, kaj pa če vseeno pogledam svojo ranljivost, samo malo, saj se menda res vsi učimo drug od drugega, na nek način si pomagamo, skozi vse, kar se moramo še naučit, da bomo postali bolj ljubeča človeška bitja.