S tapkanjem je lažje

Ustvarimo novo resničnost, čas in prostor. Če se odločimo, so lahko odlični dnevi za čiščenje miselnih vzorcev, prepričanj in resnic, ki nam več ne služijo. Z  zavestnim delovanjem, gibanjem in valovanjem, brez čustvenih navezanosti ali sodb, si lahko pričaramo čist, umirjen in zadovoljen um. Hoditi bi morali svoje besede ali delovati tako kot govorimo, slediti svojemu srcu in svojim nogam, kamor koli nas vodijo, da bomo hodili v korak z drugimi, lahkotno in z radostjo. Odprimo svoje bistvo globoki podpori in obilju vesolja ter začutimo svetost življenja v sebi in svoji okolici. S tapkanjem je pa vse lažje.

 

• čeprav še tega ne znam,
• sploh ne vem če upam,
• bojim se tega kar ne poznam,
• preveč sem si naložila,
• ne vem kaj so moje prioritete,
• velikokrat se počutim da zgubljam moč in pogum,
• na osnovi dosedanjih spoznanj bi že mogla naredit en premik,
• kdaj se bo poznal napredek,
• kljub vsemu verjamem da je možno in se bom trudila iskat naprej svojo luč.

Primerjanje

Primerjava nam prinaša manjvrednost ali večvrednost.Kdo pravi, da je bambus lepši od hrasta ali da je hrast bolj dragocen od bambusa? Pa si hrast želi imeti votlo deblo kakor bambus? Ali bambus zavida hrastu, ker je ta večji in njegovi listi jeseni porumenijo? Že sama misel, da bi se drevesi med seboj primerjali je smešna.

Mi ljudje pa smo to navado ponotranjili, sprejeli in se težko odrečemo temu, da je nekdo lepši, bolj nadarjen, bolj močan, pametnejši in navidez celo srečnejši od nas. 

Kdo smo ne odkrivamo tako, da se primerjamo z drugimi, temveč  tako, da pogledamo, če izpolnjujemo svoje lastne zmožnosti kakor najbolje vemo in znamo. Tapkalcem je lažje, ko pogledajo svoje občutke. Če se ne primerjamo, manjvrednost izgine in takrat končno smo to kar smo. Potrebni smo takšni kot smo. 

Vse in vsakdo je neprimerljivo edinstven in vreden.

Obstaja veliko razlogov za to, da smo hvaležni...

Ali veste, da se kamena doba ni končala, ko je zmanjkalo kamenja. Tudi materializem se ne bo končal, ko bo zmanjkalo materije.

Čisto potiho je prišlo obdobje energije, zato nekateri še niso dobro opazili, koliko ljudi je že sestopilo iz vlaka krize, laži in pohlepa. Naša moč je v naši lastni energiji, ki je ne dovolimo več ropati. Potrebno se je ukvarjati z  rešitvami in ne s težavami. Mi tapkalci, redni in občasni vemo, da je za to potrebno delati z zelo subtilno energijo v naših telesih, ki vodi v boljše odnose in optimizem. Seveda politika o tem ne razpravlja in banke tudi ne financirajo takšnih idej. Zunanji svet želi, da obtičimo v strahu in skrbeh in to počnejo iz dneva v dan, da se slučajno ne bi ukvarjali sami s seboj. Nam pa to kakšen dan uspe, zato iščemo nove možnosti in nas politične zgodbice ne zanimajo. Potrebno je umirit strahove in stalno potrebo po nadzoru vsega okoli nas v naprej, ker izgubljamo priložnost, da bi živeli sedaj in ne več zgubljali zdravja in energije za nesmiselne karierne igrice.

Naj bo hvaležnost zdravilo za posameznika in ne viharne zahteve, ki zakrijejo brezplačne dragocenosti okoli nas in v nas. Kljub vsem težavam imamo vzrok, da smo hvaležni.

Moj predlog je izbira

Počasi bi bil že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi na običajen način, ko vse skupaj potlačimo. Svojo pozornost bi morali usmeriti v to kar imamo in ceniti to kar imamo. Morda je kriza celo naša rešiteljica, ki nas s svojo lekcijo uči, da se je treba preobraziti. Pomembno je, da pogledamo kaj podpiramo, koliko kritiziramo, kaj obtožujemo, kako prelagamo krivdo na drugega. Torej začeti moramo pri sebi, saj smo mi tisti, ki kreiramo usodo. Če si privoščimo strah, je to tisto česar bomo imeli še več. Vendar pa ni dovolj samo osredotočanje na pozitivne stvari. Potrebna so tudi čustva z zavedanjem  občutkov, s prisotnostjo.. Na ta način usmerjamo svojo življenjsko energijo. 

Tapkalci vemo, da imamo vsak dan na razpolago 100% paket te energije, od nas pa je sedaj odvisno kako jo bomo prerazporedili. Za to prerazporeditev je potrebna pozornost. Če je pozornost v problemu npr. v tem česa nimamo, bo to raslo in bo tega še več. Ljudje namreč oddajamo občutke (frekvence) in pritegnemo ujemajoče občutke (frekvence). Če čutimo žalost, prestrašenost, bes, grozo, pomanjkanje in prijetno zadovoljstvo, izpolnjenost in radost je to frekvenca, ki deluje. In naša odgovornost in izbira je, kaj bomo dajali iz sebe. Zato smo mi ustvarjalci svojega sveta, nihče ne more narediti tega namesto nas. Ali  se bomo zbudili in se rešili iz slepega sledenja temu, kaj narekuje družba, ki jo ne zanima, kaj je za nas dobro in se celo razglaša, da edino oni vedo kaj je dobro za nas in bomo zavozili ter pokorno šli v smer brez občutkov.

In ja, ne bo enostavno, to ni gumb, da ga vklopiš in potem kar deluje. Gre za vsakodnevno izbiro. Gre za to, da izbereš zadovoljstvo in izpolnjenost.

Čeprav sem žalostna in jezna, ker ni za mene enostavne poti se odločam, da bom šla po poti, ki mene zadovoljuje in izpolnjuje, ki mi ponuja ljubezen, upanja. Ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem potolčene komolce in kolena ter se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj je moje telo izbralo. In tako izbiram z zavedanjem vsak dan.

Kaj je travnik?

Tokrat me je prevzel travnik. Ko sem se resnično povezala z okolico, sem dojela naslednje. Gotovo bi vsak izmed nas opisal travnik drugače. Za mlade fante je travnik najprimernejše nogometno igrišče. Romantični zaljubljenci najdejo tu cvetove ivanjščic in z njihovimi jezičastimi cvetovi ugibajo o izpolnitvi svojih čustev zaljubljenosti. Čebelarji na travniku nahranimo svoje čebele. Kmet na travniku nakosi in posuši seno in otavo. Tudi botaniki in zeliščarji najdejo med travami vedno kaj novega, zanimivega in uporabnega. Nežne travne bilke navdihujejo pesnika, ki opiše zelo doživeto travico. Tudi likovni umetniki zelo tenkočutno narišejo polne travnike. Verjetno ni človeka, ki o travniku ne bi imel povedati vsaj besede. Vsak gleda isti travnik nekoliko drugače. Vse je odvisno, kakšne potrebe imamo, zanimanja in čustvovanja. Jaz sem si dovolila odpreti srce in opazovati travnik kot življenjski prostor. Tapkala sem hvaležnost, ker so običajni gosti na mojem travniku poleg čebel, različnih vrst metuljev, čmrljev, osic, divjih čebel, mravelj, pikapolonic, kobilic, neznanih hroščkov, različne vrste ptic, polži, še komarji so se mi zdeli zanimivi. Na spregled so prišle še srne, zajci in lisice. Seveda to se ni zgodilo sočasno. S pomočjo tapkanja sem bila v globokem zavedanju skozi cel  dan in doživela sem cel žur flore in favne. V tem zadovoljstvu sem si obljubila, da bom imela na kresno noč, drugo leto, v žepu praprotno seme in bom lahko razumela, kaj se pogovarjajo prebivalci našega travnika.

Moji tapkalski prijateljici, se zahvaljujem za pred kratkim poslano čudovito fotografijo poljskega šopka (slika zgoraj).

Vsem tapkalcem in prisotnim na mojem blogu, voščim lepo poletje. Odprite srca, hodite bosi po travi, objemite kakšno drevo, upočasnite korak in si oglejte okolico, nenavadne oblike debel, vej, opazujte mravljišča, naberite kakšno zelišče, skratka poskusite uživati v svoji bližnji okolici. S tapkanjem je lažje ustvariti zanimiv dan.

Srce

Z obvladovanjem svojih čustev, pomembno vplivamo na lastno zdravje. Srce ni le črpalka, ki brez premora dela kmalu po spočetju, pa do našega zadnjega vdiha. Zanimivo je dejstvo, da srce ne zboli za rakom. Lahko se vprašamo, če je to sedež naših čustev ali celo naše zavesti? Kako je možno, da s presaditvijo, novi uporabnik sprejme tudi čustva, spomin in osebnost tistega, čigar srce utripa v njegovem telesu? Zanimivo je, da so Egipčani pri mumifikaciji trupel iz telesa odstranili vse organe razen srca. Ali srce res lahko poči od žalosti? Ali ga res poškodujejo maščobe ali le naša čustva? Od tu sledi, da so srčno žilne bolezni čustvena posledica vsega, ker človeka odvedejo, dejanja in misli nas samih. Postanemo nekdo, ki deluje ne da bi ozaveščali svoje misli in svoja dejanja. Torej ne ravnamo po svoji vesti. Da vse to prikrijemo, se vdamo v alkohol, droge, pretirano delo, motnje hranjenja, seks, igre na srečo, celo pretiranega iskanja osebne rasti, v občutkih, da smo ubežali težavam. Ker nismo v skladu s svojo vestjo, pademo v disharmonijo. Srce nima kaj uravnavati ali usklajevati. Ločeni smo od sebe, srce pa zboli.

Tapkalci se počasi vračamo k sebi. Težimo k temu, da bi na preprost način opisali kaj in kako čutimo. Osnovno tapkalsko pravilo je ozavestiti sebe, s svojimi mislimi in dejanji. Na ta način srcu počasi prinesemo harmonijo. Uravnavamo tok duše in razuma. Kmalu opazimo, da v situacijah, ki so se zgodile, ravnamo bolj umirjeno, razumsko, dostojanstveno, sočutno, srčno in brezpogojno. Pri svojih ravnanjih smo prisotni, brezpogojni, energijsko pretočni. Tudi drugi navzven zaznajo našo srčnost, iskrenost, poštenost s katero polnimo tudi okolico.

Sonce in svetloba

Čebelarji rečemo Naj medi, mi vsi pa lahko rečemo tudi Naj bo Sonce - svetloba. Sonce je življenje in mi ustvarjamo proces vsrkavanja njegove svetlobe. Poglobimo se malo navznoter.

Življenje na tem planetu vzdržuje Sonce. Po tiho nas želijo oropati svetlobe sonca. Na vseh področjih smo se oddaljili od njega, še hrano proizvajamo, ki sonca ni videla, ne rastline ne živali. Zavedati se moramo, da rop tega stoletja niso bančne obresti, inflacija, novi davki, novi dokumenti, vinjete... in vsi prispevki, ki se jih spomnijo razne administracije, da napolnijo nove proračune. Ropi stoletja so nastali v zadnjih desetletjih. Čutiti je kot, da denar vrti svet in vzdržuje življenje na njem, pa ni tako. Dodatna nesramnost je ta, da nas hočejo prepričati, da je sonce krivo za naše naraščanje težav z zdravjem in se mu moramo še bolj vztrajno izogibati in se pred njim zaščititi s kemičnim orožjem.

Vsi vemo, kakšna je rastlina, ki ji primanjkuje svetlobe. Tudi vitalnost živali, ki je zaprta v hlevu in tista, ki se svobodno giblje naokrog je očitna. In kako so nas uspeli prepričati, da večji del življenja preživimo v zaprtih prostorih? Celo merilo uspeha je, bivanje v zaprtem prostoru. Bivanje v stanovanju, pisarni, klimatiziranem avtomobilu, nakupovalnih središčih, zabaviščnih parkih, celo rekreacija v zaprtem prostoru...   Sodobna politika je morda ravno zato tako oddaljena od življenja in narave. In ironija je tukaj, tudi sami se opremimo za sprehod, kot da gremo na drugi planet: zaščitna očala z močnimi filtri, voda v posebnih posodah, nahrbtnik s prvo pomočjo, rezervno obleko, hrano, specialna oblačila, kreme s filtri, sredstva proti klopom, komarjem in drugim sovražnikom...

Če tapkaš, lahko temu rečeš zmota in si ustvariš popolnoma varno okolico. Za ta teden predlagam dvig iz teme vseh oblik manipulacije v svetlobo sonca. Naši predniki so se dobivali pod stoletnimi drevesi, ko so želeli priti do pametne odločitve.

Karate točka:

Čeprav okolica želi manipulirati z menoj, se odločam, da stopim ven iz družbenih okvirjev in se sprejemam tudi, če  sem malo upornik.

Čeprav vem, da ne smem postati človek iz rastlinjaka, se sprejemam z vsemi okoliščinami.

Čeprav imam občutke strahu, skrbi, jeze imam izbiro, da onemogočim vse temačne misli in se sprejemam tudi če nisem popolnoma sodobna.

Po točkah:

Ne želim postati človek iz rastlinjaka, vsi občutki strahu, jeze in žalosti so zidovi, ki jim moram vgradit okna, da pridem do svetlobe, bit urban, uspešen in sodobno kultiviran je zame zapletena situacija, ki ne povezuje z naravo, ampak oddaljuje od sebe, kakšna zmota, ko mladi prespijo dan, da lahko živijo ponoči, celo težki bolniki ne prenesejo svetlobe, izbiram svetlobo, vračam si moč svetlobe, vračam se v naravo, na svoj način in s svojimi sposobnostmi in sem OK.