nedelja, 30. marec 2014

Razlike med nami

Res je, da se oblačimo drugače, govorimo različne jezike in imamo različne navade. Bistveno pa je, da smo vsi prišli na ta svet po ljubezen. Vsi si želimo biti srečni in uspešni, želimo si nekoga, ki bi nas objel, vsi si želimo, da so strahovi do nas milostni, vsi si želimo biti privlačni, prijetni in zanimivi za druge.
Kje smo se zgubili? Zakaj je pomembno, če nosimo obleko, sari ali slamnato krilce?
A spet vsi jočemo, ko se udarimo, vsi se smejimo, kadar smo veseli, vsem kruli v želodcu, kadar smo lačni.
Zgubili smo se, ker sodimo. Nekoč davno smo bili vsi sorodniki. Med nami ni razlik, vsi skupaj smo iz istega talilnega lonca. Obdali smo se z navidezno zunanjo plastjo, plaščem. Sprejemati moramo druge skupnosti in kulture, ki se nam zdijo zelo različne od nas. Če pa pogledamo iz srca, opazimo, da so razlike zelo majhne, da nam ni treba bit vzvišen nad nikomer in ničemer. Vsi skupaj smo si bližje, kot mislimo.

Karate točka:
Čeprav dvomim v to, da sem tako zelo povezana z ljudmi, sprejemam sebe takšno kot sem.
Čeprav sem jaz edinstvena in čisto drugačna, s tisoč pomanjkljivostmi, si dam možnost, da so te pomanjkljivosti zunanji plašč sodb in kritik, ki jih želim s tapkanjem prerasti in se sprejemam takšna kot sem.
Čeprav verjamem, da smo prišli vsi na ta svet po ljubezen in sprejetost, se sprejemam z vso negotovostjo, ker sem bila na nek način ranjena in se sprejemam ter dovolim več gotovosti, saj so razlike med nami res majhne.
Po točkah:
Verjamem, da smo prišli na ta svet po ljubezen, bila sem ranjena, to mi je povzročilo težave, obdala sem se v zunanji plašč, da bi se zaščitila, začela sem ustrezati drugim, ne sebi, okrepiti moram odnos do sebe, videti, kako sem človeška, kako sem podobna sočloveku, opuščam sojenja in vzvišenost, čeprav sem marsikoga prizadela, sem se trudila po svojih najboljših močeh, vem, da delam napake in lahko jih začnem počasi opuščat.

Ni komentarjev:

Objavite komentar