nedelja, 29. junij 2014

Kaj je travnik?

Tokrat me je prevzel travnik. Ko sem se resnično povezala z okolico, sem dojela naslednje. Gotovo bi vsak izmed nas opisal travnik drugače. Za mlade fante je travnik najprimernejše nogometno igrišče. Romantični zaljubljenci najdejo tu cvetove ivanjščic in z njihovimi jezičastimi cvetovi ugibajo o izpolnitvi svojih čustev zaljubljenosti. Čebelarji na travniku nahranimo svoje čebele. Kmet na travniku nakosi in posuši seno in otavo. Tudi botaniki in zeliščarji najdejo med travami vedno kaj novega, zanimivega in uporabnega. Nežne travne bilke navdihujejo pesnika, ki opiše zelo doživeto travico. Tudi likovni umetniki zelo tenkočutno narišejo polne travnike. Verjetno ni človeka, ki o travniku ne bi imel povedati vsaj besede. Vsak gleda isti travnik nekoliko drugače. Vse je odvisno, kakšne potrebe imamo, zanimanja in čustvovanja. Jaz sem si dovolila odpreti srce in opazovati travnik kot življenjski prostor. Tapkala sem hvaležnost, ker so običajni gosti na mojem travniku poleg čebel, različnih vrst metuljev, čmrljev, osic, divjih čebel, mravelj, pikapolonic, kobilic, neznanih hroščkov, različne vrste ptic, polži, še komarji so se mi zdeli zanimivi. Na spregled so prišle še srne, zajci in lisice. Seveda to se ni zgodilo sočasno. S pomočjo tapkanja sem bila v globokem zavedanju skozi cel  dan in doživela sem cel žur flore in favne. V tem zadovoljstvu sem si obljubila, da bom imela na kresno noč, drugo leto, v žepu praprotno seme in bom lahko razumela, kaj se pogovarjajo prebivalci našega travnika.

Moji tapkalski prijateljici, se zahvaljujem za pred kratkim poslano čudovito fotografijo poljskega šopka (slika zgoraj).
Vsem tapkalcem in prisotnim na mojem blogu, voščim lepo poletje. Odprite srca, hodite bosi po travi, objemite kakšno drevo, upočasnite korak in si oglejte okolico, nenavadne oblike debel, vej, opazujte mravljišča, naberite kakšno zelišče, skratka poskusite uživati v svoji bližnji okolici. S tapkanjem je lažje ustvariti zanimiv dan.

ponedeljek, 16. junij 2014

Srce

Z obvladovanjem svojih čustev, pomembno vplivamo na lastno zdravje. Srce ni le črpalka, ki brez premora dela kmalu po spočetju, pa do našega zadnjega vdiha. Zanimivo je dejstvo, da srce ne zboli za rakom. Lahko se vprašamo, če je to sedež naših čustev ali celo naše zavesti? Kako je možno, da s presaditvijo, novi uporabnik sprejme tudi čustva, spomin in osebnost tistega, čigar srce utripa v njegovem telesu? Zanimivo je, da so Egipčani pri mumifikaciji trupel iz telesa odstranili vse organe razen srca. Ali srce res lahko poči od žalosti? Ali ga res poškodujejo maščobe ali le naša čustva? Od tu sledi, da so srčno žilne bolezni čustvena posledica vsega, ker človeka odvedejo, dejanja in misli nas samih. Postanemo nekdo, ki deluje ne da bi ozaveščali svoje misli in svoja dejanja. Torej ne ravnamo po svoji vesti. Da vse to prikrijemo, se vdamo v alkohol, droge, pretirano delo, motnje hranjenja, seks, igre na srečo, celo pretiranega iskanja osebne rasti, v občutkih, da smo ubežali težavam. Ker nismo v skladu s svojo vestjo, pademo v disharmonijo. Srce nima kaj uravnavati ali usklajevati. Ločeni smo od sebe, srce pa zboli.
Tapkalci se počasi vračamo k sebi. Težimo k temu, da bi na preprost način opisali kaj in kako čutimo. Osnovno tapkalsko pravilo je ozavestiti sebe, s svojimi mislimi in dejanji. Na ta način srcu počasi prinesemo harmonijo. Uravnavamo tok duše in razuma. Kmalu opazimo, da v situacijah, ki so se zgodile, ravnamo bolj umirjeno, razumsko, dostojanstveno, sočutno, srčno in brezpogojno. Pri svojih ravnanjih smo prisotni, brezpogojni, energijsko pretočni. Tudi drugi navzven zaznajo našo srčnost, iskrenost, poštenost s katero polnimo tudi okolico.

nedelja, 08. junij 2014

Sonce in svetloba

Čebelarji rečemo Naj medi, mi vsi pa lahko rečemo tudi Naj bo Sonce - svetloba. Sonce je življenje in mi ustvarjamo proces vsrkavanja njegove svetlobe. Poglobimo se malo navznoter.
Življenje na tem planetu vzdržuje Sonce. Po tiho nas želijo oropati svetlobe sonca. Na vseh področjih smo se oddaljili od njega, še hrano proizvajamo, ki sonca ni videla, ne rastline ne živali. Zavedati se moramo, da rop tega stoletja niso bančne obresti, inflacija, novi davki, novi dokumenti, vinjete... in vsi prispevki, ki se jih spomnijo razne administracije, da napolnijo nove proračune. Ropi stoletja so nastali v zadnjih desetletjih. Čutiti je kot, da denar vrti svet in vzdržuje življenje na njem, pa ni tako. Dodatna nesramnost je ta, da nas hočejo prepričati, da je sonce krivo za naše naraščanje težav z zdravjem in se mu moramo še bolj vztrajno izogibati in se pred njim zaščititi s kemičnim orožjem.
Vsi vemo, kakšna je rastlina, ki ji primanjkuje svetlobe. Tudi vitalnost živali, ki je zaprta v hlevu in tista, ki se svobodno giblje naokrog je očitna. In kako so nas uspeli prepričati, da večji del življenja preživimo v zaprtih prostorih? Celo merilo uspeha je, bivanje v zaprtem prostoru. Bivanje v stanovanju, pisarni, klimatiziranem avtomobilu, nakupovalnih središčih, zabaviščnih parkih, celo rekreacija v zaprtem prostoru...   Sodobna politika je morda ravno zato tako oddaljena od življenja in narave. In ironija je tukaj, tudi sami se opremimo za sprehod, kot da gremo na drugi planet: zaščitna očala z močnimi filtri, voda v posebnih posodah, nahrbtnik s prvo pomočjo, rezervno obleko, hrano, specialna oblačila, kreme s filtri, sredstva proti klopom, komarjem in drugim sovražnikom...
Če tapkaš, lahko temu rečeš zmota in si ustvariš popolnoma varno okolico. Za ta teden predlagam dvig iz teme vseh oblik manipulacije v svetlobo sonca. Naši predniki so se dobivali pod stoletnimi drevesi, ko so želeli priti do pametne odločitve.

Karate točka:
Čeprav okolica želi manipulirati z menoj, se odločam, da stopim ven iz družbenih okvirjev in se sprejemam tudi, če  sem malo upornik.
Čeprav vem, da ne smem postati človek iz rastlinjaka, se sprejemam z vsemi okoliščinami.
Čeprav imam občutke strahu, skrbi, jeze imam izbiro, da onemogočim vse temačne misli in se sprejemam tudi če nisem popolnoma sodobna.
Po točkah:
Ne želim postati človek iz rastlinjaka, vsi občutki strahu, jeze in žalosti so zidovi, ki jim moram vgradit okna, da pridem do svetlobe, bit urban, uspešen in sodobno kultiviran je zame zapletena situacija, ki ne povezuje z naravo, ampak oddaljuje od sebe, kakšna zmota, ko mladi prespijo dan, da lahko živijo ponoči, celo težki bolniki ne prenesejo svetlobe, izbiram svetlobo, vračam si moč svetlobe, vračam se v naravo, na svoj način in s svojimi sposobnostmi in sem OK.

nedelja, 01. junij 2014

Reči NE!

  • Čeprav sem jaz na vrsti samo za rojstni dan...
  • nikoli ne more nihče počakat...
  • največkrat nisem nikoli na vrsti...
  • strah me je, ampak dovolim telesu, da na varen način spusti iz svojega telesa te občutke...
  • strah me je, če bom naredila  po svoje, gledali me bodo grdo in si mislili, kaj si upam...
  • nobeden ne bo navdušen nad tem kar mislim naredit iz sebe...
  • jaz posledično ne bom imela opore...
  • pa sem jo imela kdaj ali si jo že cel čas želim...
  • mogoče me bodo vsi izločili in bom sama, vsi bodo razočarani nad mano, zato imam občutek, da bo težko...
  • končno se odločam reči NE svoji bolečini, občutkom in odzivom ljudi...
  • jaz nimam sposobnosti reči NE, ker se bojim, kaj bom povzročila...
  • mi ne znamo reči miren, odločen NE, ker je vedno lahko nekdo zgrožen, če rečeš NE...
  • čeprav vem, da bi bilo dobro  reči NE, jaz tega ne znam, ne zmorem, nimam prakse, skregano je z mojo logiko, vse drugo bi lahko rekla samo NE ne morem...
  • nimam nobenega znanja kako reči NE...
  • niti v šoli se nismo tega učili, to kar ne gojiš, ne moreš poznat...
  • kar tako reči NE, ne gre, je težko...
  • po navadi moram čist ponoret, da rečem NE in nazadnje se hočem še odkupit, če sem s tem komu kaj povzročila...
  • zato bom rajši še malo zdržala in bom pridna...
  • naj se vse mirno nalaga na moje telo, saj lahko še malo potrpim...
  • v vsakem primeru se imam jaz rada in se sprejemam, če bom kdaj znala rečt NE...
  • bi pa zelo rada vedla kako se reče NE in zraven ostaneš živ...
  • ni šans, da bi rekla NE in pri tem ostala živa, nepoškodovana, neprizadeta...
  • to se ne da, to je težko in zame nemogoče...
  • ne morem reči NE in se pri tem dobro  počutit...
  • mogoče bi poskusila, ampak se bojim, ker nimam te sposobnosti...
  • bi pa vsaj razmislila o tem...
  • lahko bi  poiskala še kakšno drugo možnost...
  • dobro bi bilo premislit, zakaj bi bila dvakrat prizadeta, ko rečem JA, pa mi je potem žal, ker to ne želim ali pa rečem NE pa se bojim kaj bo potem...
  • rada bi bila zadovoljna s tem, da imam možnost premislit in da imam dovolj časa za premislek...
  • hočem to priložnost da se odločim o drugih možnostih...
  • rabim sposobnost, da sprehodim svoje misli in se ne opiram več na to kako me je strah reči NE, saj so še druge možnosti...     
  • Lahko premislim, izbiram ali pa se odločim o tem, ko rečem NE in se sprejemam točno takšna kakršna sem in si odpustim, ker do sedaj nisem znala, saj sem v bistvu najboljše kar imam.