nedelja, 29. marec 2015

Otrok hrepeni po ljubezni...

"Rahlo, nežno, kot se svet dotakne cveta, zrak vode, veter skale - se želja dotakne srca ... Rahlo, nežno."
(Neža Maurer)

Pozdravljeni!
Res močno se zavedam, kako nas zaznamuje otroštvo. Med tapkanji se zavem, da sem se popolnoma podredila in pozabila nase, samo zato, da sem bila kao sprejeta, pohvaljena, varna, ljubljena, opažena. Dobila sem starše in situacije, ki so se mi celo zdele normalne. Pomanjkanje zavedanja pa  je zanikalo veliko resnico, kako razočarani smo nad seboj, ker nismo popolni.
Karate točka:
Čeprav sem se takrat šele učila, ko sem opazovala starše, kaj moram naredit, da dobim to kar potrebujem in kje so meje, se sprejemam z vsemi svojimi prepričanji, ki me omejujejo še danes. Čeprav sem bila kot otrok popolnoma odprta, zaupljiva in se od drugih učila, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo, se sprejemam z vso podobo, ki sem si jo ustvarila takrat in potem usmerjala svoje življenje. Čeprav sem se odločila s tapkanjem prepoznat te vzorce in jih preseči, se sprejemam z vsem, kar še ne prepoznam, opazim ali odklanjam, ker sem se tako programirala, ko sem bila mala, zaupljiva, odprta deklica.
Po točkah:

Otrok v meni ni zgradil čustvovanja,     ni zgradil čustvovanja, ki bi mu koristilo,      otrok v meni je še zelo živ in žalosten,      otrok v meni se spominja sporov med staršema,      ta otrok je bil priča,     otrok je čutil vsako besedo,     vsako žaljivko,      vse kričanje,     strah me je bilo,     čeprav se je oče jezil na mamo      in sem jaz samo poslušala,      je bilo hudo, kot bi rezal z nožem,       v grlu čutim, da ni bilo prav takšno ravnaje,      in potem se je obrnil še k meni in sem otrpnila,       takrat sem naredila vse, da nisem dodatno vznemirjala vso to razburjeno energijo,    otrpnila sem,     postala sem nevidna,     postala sem še bolj pridna punčka,       vse sem naredila samo zato,      da ne bi bila kaznovana še jaz,      zavrnjena,     zmerjana,       da bi ostala ljubljena,     da bi me imeli radi    in sedaj imam izbiro,    da potolažim vsaj en takšen dogodek,      da potolažim to hrepeneče dete v sebi,       da si priznam, da to počnem še danes,     da vse naredim, da bi bila sprejeta,      da bi me opazili,     pohvalili     in ne zavrnili      ali celo kaznovali s pogledi,      besedami,      dejanji,      ker bi bila rada ljubljena,       ker hrepenim še danes     in sem si hvaležna,      da sem vztrajala toliko časa,      da si to ljubezen lahko dam sama,     ker jaz vidim svoje vrednote,       in jaz se lahko začnem razdajati sebi,    učinkovito prepoznavam konflikte v sebi,     potolažim čustva in občutke in če je treba rečem k**c gleda!

nedelja, 22. marec 2015

Igra je resna stvar.

Ljudje pogrešajo svoj košček sreče, 
pa ne zato, ker je nikoli ne bi našli,
ampak zato, ker se niso ustavili,
da bi jo užili. 
(William Feather)


Pozdravljeni v današnjem razmišljanju!

Mati narava je ustvarila ljubke mladiče, človeške in živalske, željne smešnic in vragolij. Danes gledam na tapkanje skozi igro. Ja, tudi med tapkanjem se znajdemo v smešnih situacijah. V bistvu se je lepo znajti v smešni situaciji. Smeh je igra. In koliko igre si dovolimo? 

Karate točka:
Čeprav je igra odvisna od razpoloženja, sedaj občutim, kako rada se še igram, kaj mi pomeni igra, kako zanimiv je ta svet spontanosti in se sprejemam, ker zmorem.
Kljub vsemu, da svet okoli mene govori in deluje prestrašeno, jaz iskreno razmišljam o igri in smehu, kot otroškem dejanju, kjer se prepuščamo domišljiji in se sprejemam z vsemi spomini in sem hvaležna odraslim, ker so mi to omogočili.
Čeprav se vsak po svoje odločamo in v skupnost prinašamo ideje, kako preživeti čas, se sprejemam skupaj s tapkanjem, ki mi postaja kot zelo uporabna igra, ki je ni nikoli dovolj, ki mi jo nihče ne sme vzet in sem OK.
Po točkah:
Kako lepo se je znajti v smešnih situacijah,     tudi to gre s tapkanjem,      čeprav je tapkanje zelo resna stvar,    je tudi igra zelo resna stvar,   v obeh primerih se prepustiš domišljiji,   ko v vsaki situaciji najdeš nekaj zabavnega,      igra je najboljša,     če imaš ob sebi prave soigralce,    prave ljudi,     ko začutiš, da se usta razpotegnejo v nasmeh še z nekom,     lahko postane vse barvito,     misli so lahkotne,      morda jih za trenutek sploh ni,     je samo smeh in želja po igri,     tako zmore otrok,      s tem navdušenjem in to energijo    in zato je igra resna stvar,     ker na ta način dobi svet obliko,      ko otrok teka,    skače,    sanja,    se smeji,   raste,    v družbo solidarnosti, svobode in sreče,   jaz izbiram danes takšno pot,     odločam se za svojo smer,     iščem nove smeri, nove tapkalske ideje,      igram se z deklico v sebi.

nedelja, 15. marec 2015

Ko se ti zgodi tatvina, je res neprijetno.

Bolečina nikdar ni tako huda, 
da je čas ne bi omehčal in celo zbrisal.
(Annibale Caro)


Ko se zgodi kraja, je res neprijetno. Neprijetno in žal je tistemu, ki mu je bilo storjeno dejanje, neprijetno in žal je ljudem, ki so prisotni. Res dobro, da imamo orodje za neprijetnosti, da s to situacijo nekaj naredimo. In tokrat sem v tapkalskem jeziku razmišljala takole:


Karate točka:
Kljub temu, da se je zgodila tatvina, je bistveno to, da nadaljujem z drobnimi tapkalskimi dejanji naprej in sprejmem tudi to. Čeprav sem jezna, da je nekdo nekaj vzel, sem zadovoljna, da ni bilo veliko in lahko kot tapkalka obdelam svoja čustva. Čeprav sem jezna, ker je nekdo nekaj vzel, tudi nekaj mojega dostojanstva, ta predrznost, kljub vsemu sprejemam vse svoje občutke.

Po točkah:
Bila sem okradena,     men se je zgodilo,    jezna sem,    grozen občutek,     zaupala sem prisotnim,      ne morem živet na enak način, kot sem do sedaj,     zaupala sem    in bila okradena,    a sem bila samo jaz,     a se je zgodilo še komu,     tako lep dan je bil,    dokler nisem ugotovila,      žalostna sem,    da je nekdo izkoristil moje zaupanje,    ravno sem začela zaupat,    imam pa izbiro, da pogledam kako se počutim, če mi nekdo nekaj vzame,       jaz še nikoli nisem nič vzela,    niti koščka papirja v službi,    niti svinčnika,     nikoli niti pomislila nisem, da bi vzela,    kaj se pa to pravi kar vzet,    mene so lepo naučili    in jaz sem to upoštevala ampak, če sem pa čisto iskrena,     sem tudi sama že kdaj hotela kaj vzet,     ja, moje misli so bile tudi že vpletene v to,     in dejanja,     tudi vzela sem že,     materialno sem se že okoristila,     sem vzela,    ker sem mislila, da nihče ne bo pogrešal,    ponudila se je priložnost in sem vzela,    ni bilo moje,    kar vzela sem,   iskreno čutim sram, krivdo,    ja, tudi sama sem že vzela,    ni bil denar, ker to razumem, da se ne krade,    je bilo pa nekaj,   kar sem takrat hotela imet,     sem imela potrebo,    in s tem sem gotovo potešila eno drugo čustvo,    čeprav sem kar vzela,    ker sem vedla, da nihče ne bo pogrešal, sem vzela,    ampak to ni bilo moje,     sedaj razumem, da ni bilo prav,    kje so meje, kaj je prav in kaj ni,    kdaj se vzame in kdaj se ne vzame,     moralnost,      kdaj lahko vzamemo in kdaj ne,   morala,    ta morala v tem svetu, ko vsi počnejo kar hočejo,     kje je morala ljudi,    a obstaja čas in način, ko se lahko vzame,    a lahko, če ohranimo dostojanstvo in nikomur ne škodimo    in vemo,    da bodo sicer stvari, ki si jih želimo uničene,    smem vzet,    ali je tudi treba komu povedat,      a potrebujem priznanje, kako poštena sem od nekoga,     a zmorem bit pravilno kritična,    sebe imet rada,     sprejet svojo moč,     s svojo močjo tapkanja,     se lahko pomikam skozi proces,    in to kar se je zgodilo,      ali lahko obtožim,   sodim   in kritiziram,     imam izbiro, da se poglobim,     in nekaj novega naučim,     svet tapkalcev je zdaj videl to,      vsak lahko v svojem energijskem polju poišče občutke glede tega,    in čeprav vrejo iz mene pozabljene situacije glede tega     in tukaj so pozabljene ranjenosti, sram, krivde,    morje vsega,    čutim željo, da bi se ločila od vsega tega,    žal mi je za prizadeto gospo,     ki pa je lahko prinesla kolektivno korist,    ko sem razmišljala o tem.

nedelja, 8. marec 2015

Pomagam sebi...

Če ne bomo brali, nas bo pobralo.
(Tone Pavček)

Pozdravljeni!
Zelo dobro je, da beremo knjige, ki nas vodijo v razmišljanje, nam vračajo upanje in osvobajajo misli. Zelo rada berem. Prav radostna sem, da nekje živi nekdo, na tisoče kilometrov daleč, ki zna opisati moje misli. Še bolj mi je všeč, da so že pred 100 ali več leti živeli ljudje, ki so mojo misel zapisali v knjigo. Temu rečem moč medljudske povezanosti oz. skupna božanska iskra v vseh nas. (Takšno iskro smo doživeli tudi na 4. vseslovenskem tapkanju to soboto v Ljubljani.)
Življenje nima navodil za uporabo in nas nihče ne nauči kako pomagati sebi. Imamo pa vire v obliki knjige ali celo vzore, da se lahko naučimo kako poiskati pogum. Svetu okoli sebe lahko pomagam samo, če sem radostna, pokončna, močna in odgovorna. To lahko dosežem če tapkam in berem knjige.

Karate točka:
Čeprav živimo v težkem in intenzivnem času, sprejemam to kot del sebe in se imam rada. Čeprav živimo v krizi vrednot in včasih ni idej za tapkanje, sprejemam tudi ta del sebe, ki me sabotira. Čeprav smo včasih osamljeni, odtujeni in nemočni, je pomembno, da ponudimo roko sebi in drug drugemu, da gremo lažje naprej.
Po točkah:
Velikokrat lažje pomagam drugim kot sebi,     nihče nas ni naučil, kako pomagati sebi,       življenje nima navodil za uporabo,      ko sem se rodila,    bi morala imeti zraven še navodila za uporabo,      najprej za starše,     sej me že oni niso znali uporabljat,       še sebe niso znali uporabljat,     čista kolobocija,    kakšne vrednote potem,    jasno da živimo v težkih in intenzivnih časih,     in jasno, da je kriza vrednot,       zgubili smo se brez navodil,       in sedaj iščemo navodila po knjigah     in se vzradostimo, ko preberemo misli, ki opisujejo to, po čemur hrepenimo,      vsak ima v sebi svoj čustveni zemljevid,          odzivamo se v skladu s svojim čustvenim zemljevidom,       tu so zapisane naše predhodne izkušnje,      vzgoja, ki smo jo prejeli od staršev, starih staršev, tet in stricev ter učiteljev,     še dedna zasnova igra pomembno  vlogo,       in vsi bi še vedno pomagali drugim,    na sebe pa pozabimo,    pomoč,      pomoč potrebujem sama,  pomoč olajša delo,     pomoč olajša počutje,     olajša stanje in položaj drugemu,      pomoč potrebujem tudi sama,      pomoč lahko dajem, če sem radostna in duhovita,     zato imam izbiro in se odločam za radost,     svetu okoli sebe lahko koristim samo takšna,    radostna in pokončna,     odgovorna in močna,     in takšna sem lahko, ko karkoli delam in mi poje zraven srce,     ko delam nekaj, kar imam rada,      tudi če čas beži, delam nekaj kar me izpolnjuje,    tako pomagam sebi,   drugim in planetu,     zato tapkam, masiram, pišem, berem, ljubim...