nedelja, 14. december 2014

Kaj dela zavist?

Zavist ne občuduje. Zavist raje sovraži. Zavist je želja po nečem, kar ima drugi. Zavidamo lahko materialne dobrine, otroke, partnerja, nagrade, napredovanja, zmage, sposobnosti ali lastnosti kot je znanje, spretnost, lepota, moč, inteligenca. Ko zavidamo menimo, da drugi nima pravice do tega, ker bi moralo pripadati nam. In tudi takšno obnašanje rodi občutke (cmok v grlu, krivdo, manjvrednost, slabost), čustva (jezo, sram, razočaranje, ljubosumje, strah, žalost, sovraštvo, prezir) in tapkalci vemo kaj in kako s tem.
Karate točka:
Čeprav ne zmorem sama višje, ne gre mi in bi najraje še okolico potegnila dol za seboj s svojim obnašanjem, jemljem to kot del procesa in vseživljenjskega učenja. Čeprav se mi v glavi rojevajo obsodbe, ko gre nekomu gladko kot po maslu, sprejemam to kot del tapkalske izkušnje in sem v bistvu čisto ok. takšna kot sem. Kljub vsemu, da je moja zavist podobna jezi, zlahka jo zamenjujem in bi raje rekla, da nikoli nisem zavistna, sprejemam vsa svoja čustva, ki nastopijo, ko drugemu gre, meni pa ne.
Po točkah:


V moji glavi se rojevajo obsodbe,     zavistna sem,    jaz bi tudi hotela _(uspeh, spretnost, več denarja)__,     jaz si tudi zaslužim,       meni bolj pripada,     ona nima te pravice,   saj ima že vsega dovolj,     želim si bit vsaj izenačena,       včasih kar pobledim od zavisti,     če jaz ne morem imet, tudi ti ne moreš imet,    zavistna sem,    ne morem občudovat tega kar ima drugi,      grozno mi je, ko drugi lahko uresničuje cilje in gre v napredek,      takrat sebe štejem za popoln neuspeh,     jaz sem izguba,    v svoji zavisti sem žalostna in jezna,     jaz sem neuspešna,      lahko pa se odločim tudi drugače,     lahko začnem občudovati,    lahko dvignem svojo energijo višje,     k napredku,    v osebno rast,     v spremembe,     v nove kvalitete življenja,      lahko si dam skupaj s tapkanjem podporo,     ko vidim, da nekomu uspeva dobro živet,      ga jaz lahko občudujem,     lahko celo sledim njegovemu zgledu,     ni mi potrebno, da se primerjam,        lahko samo opazujem,     lahko se čudim z občudovanjem,     tuj uspeh ni  pogoj za moj neuspeh,     definiram lahko lastno željo,      na ta način se ponovno poskusim angažirati v svojem življenju,      na ta način bom lahko pridobila enake dobrine,     ljudi,     sposobnosti,    znanja,     moči,     vredna sem toliko kot ti,    zato sem hvaležna,    ker sem prepoznala svojo željo    in sem na novo motivirana k uresničitvi ciljev.

nedelja, 07. december 2014

Najhujša stvar na svetu je, ko narediš napako.

Ko naredimo napako, je zapisano v nas, da nismo dovolj dobri in posledično me ne marajo. Nekoč smo že skusili ob napakah, da so se nam posmehovali, smo bili zavrnjeni in celo zapuščeni. Na ta način smo razvili nezdravo krivdo. In tapkalci imamo spet orodje s katerim, če smo pripravljeni, lahko pogledamo kaj je z napakami, posmehovanjem, zavrnjenostjo, zapuščenostjo in kaj je z vsemi krivdami.

Karate točka:
Čeprav sploh nimam časa za te občutke, niti za svoje napake in raje gledam kaj drugi delajo narobe, se sprejemam, da nisem dovolj dobra, ker delam napake in sem površna. Čeprav nisem dovolj dobra, ker delam napake že vse dni svojega življenja, včasih večkrat na dan in posledično me posamezni ljudje ne marajo, lahko sprejemam tudi te odnose do mene in moje nepopolnosti, ker imam izbiro kaj bom s tem, samo čas si moram vzet in pogledat kaj je z mojimi napakami. Čeprav ne vem kako daleč seže moj spomin, kdaj sem začela delat napake, da potem nisem bila ustrezno sprejeta in sem čutila zavrnjenost, kritike, občutek sramu, posmehovanje in občutek krivde, sprejemam napake kot teren za učenje in opuščanje slabih občutkov, ki mi povzročajo napetost.
Po točkah:


Najhujša stvar na svetu je,    ko naredim napako,    to pomeni, da nisem dovolj dobra,     napake se ne sme delati,    ker me ljudje potem ne marajo,    ker se mi posmehujejo,    me odvračajo,      me zapustijo,    ko naredim napako,      pozabim na vse dobre stvari in lastnosti, ki sem jih kdajkoli naredila,     samo napaka je pomembna,    ta spodrsljaj,     ki se je ravno zgodil,     samo to je pomembno,   jaz postanem napaka,    na stežaj odprem vrata kritiziranju sebe,    čutim tesnobo,   grabi me panika,     povsod prisoten strah pred spodrsljaji,    karkoli naredim,    bi lahko opravila bolje,    moram bit popolna,    zato ne tvegam rada,    ker bi naredila preveč napak,    raje dušim svojo ustvarjalnost,    sem zelo resna,    v pripravljenosti,     primerjam se  z drugimi,    občutljiva sem za kritiko,   postajam neprijetna,    veliko sem jezna,     sem ujetnica občutka krivde,   ker delam narobe,    vse prikrivam s smehljajem,    dokler me ne izda telo v obliki bolezni,      vendar se odločam,    da kljub silnemu prizadevanju,      in ranjenemu ponosu,    nisem ničvredno bitje nižje vrste,    sem pač zaradi napak doživela občutke krivde in sramu,    bila sem ranljiva in sem še,     premalo so mi zaupali,   kot premalo zaupam tudi jaz,    zato ni bilo sprejemanja med menoj in drugimi,   razumem majhnost in osamljenost,      razumem negotovo razmišljanje,    razumem, da je moje telo prizadeto,   razumem, da se želim obvarovati pred situacijami, ki so mi grozile v preteklosti,      med tem, ko je moje telo in razum odraslo,     jaz še vedno negujem čustvene duhove iz otroštva,    ko ni bilo dobro narediti napako,    svojo preplašenost in negotovost spuščam na počitek izven sebe,    podarjam si vso ljubezen,    mir,     moč,    sočutje,    modrost in hvaležnost, da imam tapkanje.

Počitnice, pomanjkanje in občutek sramu

nedelja, 30. november 2014

Meni

Pozdravljeni!
Naj si dovolim nepopolnost? Seveda si lahko, še posebno tapkalsko srce, ki ve, da je vse ok. Lahko dopuščamo drugim, da so kar so in zadržimo svoje obsodbe, ostre besede in zamere. Na ta način se učim potrpežljivosti, ker tudi drugi odpuščajo in počakajo. Dopustimo si pravico do nepopolnosti, ki je del ravnovesja.

Karate točka:
Čeprav pogosto želim odklonit karkoli  (prošnjo, zahtevo, ker je vsega preveč), pa potem vseeno ustrežem, sprejemam to svoje ne sprejemanje svojih potreb in želja. Čeprav v meni nekaj kar pobesni, ko ustrežem in si ne upam reči ne sprejemam, da ne zmorem še reči ne. Čeprav predvidevam, kaj drugi pričakuje od mene, je to v nasprotju s tem kar želim jaz in kot tapkalka se lahko izprašam in ustvarim pogoje, kjer se sliši moj glas.
Po točkah:
Kaj sem pripravljena dati,   ali si lahko zadovoljen s tem,   ali lahko zdržiš mojo nepopolnost,     ali lahko ohraniš ljubezen do mene,     ali potrebuješ pogoj, da sem popolna,    ustrežljiva,   čudovita,     na razpolago,    ali lahko ostaneš nerazočaran, ko odrečem to kar bi ti ustrezalo,   ali ni morda res,    da si tudi ti želiš enako,     enako reči ne v korist sebe,     ali se ne dogaja tudi tebi,    da ne zmorete dati to kar potrebujem sama,    ne znamo in ne zmoremo dati kar drugi želijo,     odločam se, da sprejema tebe ko nisi čudovit,     ustrežljivi,    na razpolago,    popoln,   odločam se, da počakam ko si odbijajoč,    tako kot moraš ti počakati z menoj,    lahko razumem, da še ne zmoreš,    lahko prenesem, da še nočeš,    lahko ti pustim čas, da najdeš željo po prijaznosti,    odprtosti,    velikodušnosti,     ker ko boš potrebni dobre besede,     jo lahko najdeš v meni, če si jo položili kdaj vame,    ko nisem bila dobro,    ko sem bila hladna in prazna,     nemočna v šibkih trenutkih,   odločam se za opazovanje,     opazovanje z ljubeznijo,   brez trdosrčnosti,    brez napadalnosti bom počakala in se učila,     kako brezpogojno ljubiti.

Dobro se zazri vase.Tam boš našel vir, iz katerega boš lahko črpal, le potrudi se in poišči ga.
Mark Avrelij

nedelja, 16. november 2014

Kaj mi dela ego ali kaj tapkanje?

Ego se na vsak način hoče izogniti temu, da bi videl in prepoznal. Zato se ščiti, potrebuje maske, ščite, drame in tako se počuti varno. Potrebuje poznane vzorce, ljudi, partnerja, znan prostor, znano službo, znane prijatelje, saj ga je groza neznanega. V neznanem nima nadzora in ne kontrole. Tapkalci pa si upamo in nam ego ne koristi več, upamo si utišat razum in se predajati občutkom, ker želimo videti in prepoznati. Dovolim si plahost, zmedenost, žalost, jezo, strah, nemir, nenaklonjenost, zaskrbljenost,... Karkoli že čutim in me vodi v lastno senco, v moj osebni proces, me s pomočjo tapkanja pripelje tudi ven. Najprej me potisne v kot in se mi zdi nemogoče, da karkoli lahko naredim. Ja, med tapkanjem se bojujem z egom.

Karate točka:
Čeprav sem zaskrbljena (žalostna, jezna, zmedena, kritična,...) in potisnjena v kot, se sprejemam. Čeprav se mi je težko soočat z menoj, s svojimi procesi in si v bistvu sploh nisem všeč takšna, lahko sprejemam ta del sebe, ki je grd, težaven in ne služi ničemur več. Čeprav se mi upira tapkat, ker potrebujem več časa za vse te moja sence in sprejemam priznam, da mi je ego bolj domač in sploh ne vem, če se bom kdaj poslovila od njega.
Po točkah:
Plaha sem,    nepredvidljiva,    zmedena,    raztresena,    žalostna,    jezna,    nemirna, nenaklonjena,   živčna negotova,   pesimistična,    preobčutljiva,   kritična,    bojazljiva,     zaskrbljena,     vsa ta senca v meni,     kar kampira,     tabori in ne odide,    ves egoizem, vse ne soočanje,   vse izbire, ki jih imam,      ali se soočim,     ali se ne soočim,   če me je strah, sem ogrožena,   ogrožene so moje vrednote,    imam pa izbiro in pogum za soočanje,    zagotovo občutek ne ve, kaj sem jaz skupaj s tapkanjem,      ker tapkam občutim,    in tapkanje je zame modrost za spremembo,    vsi strahovi,   vsi občutki v preteklosti, sedanjosti in prihodnjosti,     vse ima svojo pot,     hvaležna sem za ego in tapkanje,    hvaležno dovolim sebi možnost in sposobnost,    da ko se srečam s strahom,   začnem vsaj tapkati,    s hvaležnostjo dovolim sprehod svojim mislim v meni,    tako lahko poiščem vse možnosti,    ki me lahko osvobodijo strahu,    mojega ega,     odločam se za navdušenje,   optimizem,    iznajdljivost,    moč,    samozaupanje,     prilagodljivost,    odločam se za zavedanje neprijetnega, da bo postalo prijetno,  ali ko pride bolečina,    da jo prelije udobje in potem bom razumela, da obvladujem ego ker ljubim tapkanje.

ponedeljek, 10. november 2014

Čas žalosti = čas preobrazbe

Če greš dovolj globoko, je lahko čas žalosti tudi čas velike preobrazbe. Za to, se je treba spustiti globoko in žalost doživeti takšno kot je, z obsojanjem in z pomilovanjem. Bolečina žalosti ni prisotna zato, da bi nas naredila žalostne, to tapkalci lahko vemo. Bolečina je zato, da nas naredi bolj pozorne, budne, da postanemo večji opazovalci, zasledovalci. se mi zdi, da kadar je življenje lahko, udobno, prijetno, umirjeno, se ne menimo pretirano za vso prijetnost. Ko pa smo v bolečini ranjeni, ko nam nekdo umre, ko nas nekdo zapusti, ko v osamljenosti jočemo, takrat je priložnost, da se zavemo. In kaj bi brez te čudovite tehnike, ko lahko prepoznaš, da bolečina ni za to, da me onesreči ampak zato, da se zavem, da stopim v stik s seboj, da si naklonim več časa, da se pojavi rešilna rutina...

Karate točka:
Čeprav sem žalostna in ranjena sem zadovoljna, da imam tapkanje. Čeprav je potrebno veliko časa, da si upam ogledati bolečino, se sprejemam s svojimi bolečinami. Čeprav potrebujem veliko poguma in veliko časa lahko sprejemam vse to, ker kljub vsemu čas uporabim koristno in sem takšna kot sem popolna.
Po točkah:
Čas žalosti,  čas žalovanja, za izgubljeno ljubeznijo,  svojcem,   prijateljem,    ko boli,   ko se joče,   ko čutim,  ko lahko z besedami povem,   ko sem pozorna,   ko se lahko opazujem z vso intenzivnostjo,   ko zasledujem odzivnost,   jakost,   ko si namenim čas, pozornost, se lahko odločim, da se zavedam, da sem v stiku  s seboj in da imam rešilno rutino,   da imam vso tapkalsko družino,   da smem čutiti in ko se zavem,  vsa intenzivnost žalosti izgine.

nedelja, 02. november 2014

Ko krizo uporabim za izgovor

Pozdravljeni!
Kriza je dober izgovor, zdaj to že vem, ko se želim odvrniti od dela na sebi oziroma od samoprenove. Takrat moja stara osebnost slavi zmago. Dokazi so tu, saj trud spet ni imel smisla in položaj nikoli ne bo mogoče spremeniti.Včasih obupajo tudi tapkalci. In zakaj je ta udarec morda tako močen? Verjetno zato, ker pride kriza po pozitivnem obdobju. V tem odličnem obdobju smo bili dovolj hrabri in bili prepričani, da za nas obstaja upanje. In med tem, ko smo si prizadevali za spremembo, se od nekod prikrade in preden se zavemo, da bi lahko zaustavili plaz krize ugotovimo, da smo spet poraženi.
Karate točka:
Čeprav je kriza dober izgovor, saj si postavim sama diagnozo, se sprejemam s to rutino in sem ok. Čeprav mi v samoprenovi ne uspeva in so in krive in zvezde in lune in vsi, ker se mi ne da prizadevati, se sprejemam in si odpuščam, ker sem posvojila ta vzorec in mi je bolj udobno, da ne napredujem. Čeprav moja stara osebnost slavi zmago, ko je ujeta v krizo, sprejemam sebe s krizami, ki so že bile in ki še pridejo.
Po točkah:
Kriza,   to mi je poznano,   ko ne želim delat na sebi,    se odločim, da sem v krizi,    karkoli se trudim,    nima smisla,      položaj je nemogoče spremenit,      ta glasek v meni,        ki mu verjamem,     ne morem niti tapkati,    težko delam,     karkoli počnem, nimam uspeha, izčrpavam se že v naprej,    ker je vedno isto,     ta močna zavest o lastni krhkosti,     kot po navadi pa imam izbiro,     ja, lahko se odločam drugače,     privzgojiti si moram reakcijo na krizne situacije,     lahko prevrednotim in razrešim,     časovno se ne bom omejevala,     lahko se odločim, da na nov način preprečujem krizne situacije,    ne dvomim v smisel svojega prizadevanja,      ozavestiti je potrebno moč preteklosti,     ki bdi nad menoj in izbira reakcije na krizo,     izbiram, da se ne izčrpavam,    izbiram, da prepoznam svoja kritična mesta osebnosti,     izbiram svoj pogum, notranjo moč in zaupanje vase,    izbiram, da mi ne vlada prestano trpljenje,    odločam se za prepoznavanje prihajajoče krize,    odločam se kako bom reagirala na prepoznano,     kako bom razvila nagon po ohranjanju,     kako bom razvila svoj alarmni sistem,     kako bom izurila svojo osebnost,   ojačala svojo odpornost      in kako bom sprejela svojo ranljivost...

nedelja, 26. oktober 2014

Provokacija

Danes se bom potapkala s provokacijo. Provokacija je sama po sebi neprijetna, ker njena aktivnost izziva naša čustva. Navadno v nas prebudijo ta neprijetna čustva zunanji dogodki in ljudje. Ob provokaciji nam pade najprej na pamet,"a me ta zafrkava ali kaj?" Morda se nam celo zazdi, da to kar prihaja do nas, diši po verbalnem nasilju, "kaj si pa misli, da tako govori in dela?" In za tapkalce je toliko lažje, ker s tem lahko nekaj naredimo. Pogledamo lahko, kaj je v meni, da se to dogaja in misli premaknemo od povzročitelja provokacije k glavnemu problemu, ki je v meni.
Morda je za vas provokacija že to, ko vsak ponedeljek pišem ta provocirajoča sranja.

Karate točka:
Čeprav me res moti to branje, kaj pa misli da je, kar naj si nekam zatakne, a tapkanje bo vse rešilo, a nima kaj bolj pametnega za počet, prav zasovražim lahko to tapkanje. Čeprav eni nimajo nič bolj pametnega za počet, sem prav zgrožena s čim se ukvarjajo in kako delijo nasvete. Čeprav eni pa res obvladajo pokvarit v ponedeljek moj cel teden, tudi slučajno ne priznam, da je to za karkoli dobro.
Po točkah:
A tapkanje al kaj, a to mi lahko pomaga, šele to me spravi v slabo voljo, saj sploh ne berem tega sranja, kar brišem, kar naj piše, gotovo je zelo poškodovana, pa more vsak ponedeljek izražat, najedat, razpredat, morit, jaz nič ne rabim, meni je dobro tako kot je, ne potrebujem nobenih nasvetov, potem sem samo še dodatno zmedena, jaz sem itak najpametnejša, najpopolnejša, men drugi že ne bodo govorili kaj moram in ne se zafrkavat, a tapkanje, še dobro da imam izbiro in se lahko odločim po svoje in je v redu, da mi ni nič treba, ne vadit, ne bolj zdravo jest, ne imet dobre odnose, ne bit odgovorna, ne rabim pit vodo, jaz potrebujem samo kakšen šoping in sem potem ok, men se mora dogajat...

Tapkalska provokacija je za velike ljudi. O tveganju in stranskih učinkih se posvetujete z bližnjim tapkalcem!

nedelja, 19. oktober 2014

Ko nemo kričim...

Ko nihče ne zaznava potreb drugega človeka, le svoje, se zgodi tapkalcu nemo kričanje. To, da ljudje okoli nas komunicirajo tako, da v stavke vpletajo nestrpnost, sovraštvo, tekmovanje, boj z nečem navideznim, željo po nadzoru in moči, povzroči človeku, ki dela na sebi z občutki ali čustvi, nemi krik. Kdo naj poskrbi za čiščenje bolečih energij? A narava? Kdaj bomo spoznali, da je nasilno že, če razmišljamo jezno, nemirno in strupeno? Vse to potem lahko shranjujemo samo v sebi, na zunaj pa kažemo miren in uglajen obraz.

Karate točka:
Čeprav živimo v časih, ko od nas zahtevajo, da smo vedno boljši, hitrejši, pametnejši, sposobnejši, produktivnejši, težko sprejemam to, a rada imam sebe in si hočem izpovedat te besede. Čeprav se premalo ali nič ne ukvarjamo z vrednotami življenja, s tem kakšne vrste človek sem, kaj lahko ponudim, sprejemam ta krik v sebi in mu dovolim, da mi lajša življenje. Čeprav nas vse potiskajo v isti koš uspeha in zahtevajo enolično produktivnost in ni važno, na kakšen način bodo to od nas dobili, se sprejemam in se imam rada.
Po točkah:
Če ne morem ponuditi želene produktivnosti, nisem dovolj dobra, strah me je, da mi ne bo uspelo, zato klonim in se prilagajam, takšna postajam nestrpna, nasilna v besedah, segam v besedo, ne poslušam, ko mi želi kdo kaj povedati, pripovedovanja me celo dolgočasijo, vse je nepomembno, to se dogaja meni, to mi ponujajo drugi, besede postanejo orožje, res je nasilno že to, da razmišljajmo jezno, nemirno, strupeno, lahko pa se odločim drugače, in prepoznam vse to kar se mi dogaja, da me je samo strah, da ne bom ljubljena, sprejeta, da ne bom prepoznana in bom zavržena, propadla, bom slabša, bom morda celo kaj izgubila, ja samo strah me je tega, kar sodobna družba zahteva od nas, odločam se da pogledam to plat, to gnezdo, kjer se rojevajo nasilne misli in si dovolim ljubezen, svetlobo, mir, prepoznavam hrepenenja drugih, poiščem besede v sebi in ravnanje drugih me ne moti več, me ne jezi več, mi ne gre na živce več, ne pričakujem preveč, celo vsi okoli mene ravnajo tako kot pričakujem, v skladu z mojim značajem, navadami in željami.

nedelja, 12. oktober 2014

Ko pripomba zbudi nemir in bolečino

Se lahko zavedamo, kaj povzročamo mi in kaj nam povzročajo drugi? Lažje je pogledati, kaj nam delajo drugi. Enostavneje je, da svojih hrepenenj sploh ne pogledamo. Tapkalci prebujamo svoje otopele občutke in poiščemo lastno vrednost, zaupanje, spoštovanje.
Brez tapkanja ni zavedanja in ko smo ranjeni in nam pripombe povzročajo nemir ali bolečino, je nujno poiskati to novo pot. S tapanjem lahko sami najdemo, opazimo, zasledimo,... kaj navadno počnemo in kaj si želimo, kaj je nova pot, da ne želimo kritiziranja, obtoževanja, sojenja. Posamezniki smo dovolj močni in gremo skozi fazo ranjenosti povedat svojo resnico:

Karate točka:
Čeprav sem v bolečini, svet to lahko vidi, se sprejemam točno takšna kot sem, vsa ranjena od besed. Čeprav me je sram in sem izigrana, ni vredno zlivat teh občutkov na druge ljudi, to lahko sprejemam in pogledam vase. Čeprav je to moja bolečina in so pod njo vse ranjenosti, spomini izdaje, nesprejetosti, zapuščenosti,... čutim željo, da bi se ločila od vsega tega na svoj varen način.
Po točkah:
Pripomba mi povzroča nemir in bolečino, rada bi šla v boj, rada bi napadla, ranila nazaj, rada bi se zaščitila in bruhala jezo nazaj, ranila nazaj, se maščevala, rada bi, res bi rada to napetost vrnila, kdo pa sploh je lastnik te neprijaznosti, oseba, ki je v odnosu z menoj, je to res pravi lastnik, imam izbiro, lahko poiščem pravega lastnika in s to bolečino nekaj naredim, s tem lastnim svincem, ustvarjam lastno alkimijo, pot, ki gre na račun drugega, skozi mene in moj notranji ogenj, v moj najnovejši del možganov, grem in se pogledam zelo globoko, obnovim svoje samozaupanje, samospoštovanje in se na novo sam ovrednotim, izbiram prijaznost, radost, imama izbiro, da delam zase in z vsem spoštovanjem sprejemam tudi senčno stran sebe.

nedelja, 05. oktober 2014

Čutim občutke

Današnje razmišljanje se sestavlja na podlagi zvočnega posnetka Alenke Rebula o veri vase.
Občutek je nekaj, kar je vezano na naše telo. Če so občutki jasni, lažje vztrajamo pri svojih željah. Predvsem pa se nam dogaja, da občutki niso jasni, ne moremo čutit svojih občutkov, ker se podrejamo ljudem, ki se nam zdijo bolj gotovi. Celo rečejo nam ,,Čutim, da je to dobro zate!,, Nihče ne more vedeti, kaj je dobro zame ali za drugega in kaj drugi čuti. Odrasli ljudje zabrisano kažemo to kar čutimo, le redko spontano zavibriramo v pristnem veselju. Za našo družbo je pač sprejemljivejše, da smo zadržani in da ne izražamo čustev na poglobljen način. Takšna čustvena plitvina nam daje občutek, da se nam nič ne dogaja, postanemo zdolgočaseni, ne znamo se čuditi sončnemu zahodu, ker se ga ne da globoko zavedati, ne zmoremo hodit po gozdu kot očarani otroci, ki so vzhičeni nad lepoto mravljišča. Če hočemo kaj občutit, moramo na Havaje in še marsikaj se mora tam dogajat, najbolje je da gremo kar na križarke, ker tam se pa res dogaja. Takšni ljudje domov vedno pridejo prazni v sebi in v denarnici.
S tapkanjem raziskujemo svoje občutke. Raziskujemo, kaj nas je kultura in vzgoja naučila, da je bilo prav in ni bilo važno kaj čutimo, pomembno pa je bilo, kaj je prav, da se naredi in se ne tiče mojega občutka, da je celo moja dolžnost, kar so mi rekli, in sem obljubila, ker so pričakovali od mene. In so nas naučili da moramo to, moramo ono. 
Potrebujemo nov program, ko bomo rekli ,, V tem trenutku, ob tej uri, na tem prostoru se mi zdi, da glede na stvari, ki mi sledijo, jih čutim in so pomembne meni, želim naredit to in prav čutim, kaj je moja želja.,, Kot mama sprejemam odločitev, da otroke naučim, da se vrnejo vase, poslušajo svoje občutke in dojamejo resnico posameznega trenutka. Vsi skupaj se bomo začeli dojemati v tem trenutku, na poseben način in občutek ne bo tisti, ki je bil včeraj in ni tisti, ki bo jutri, je samo ta trenutek sedaj.
Karate točka:
Čeprav ne znam poslušat telesa, ne znam prisluhnit občutkov, ki prihajajo iz krvnega obtoka in iz vseh organov, sprejemam ta pogled na sebe. Čeprav nisem vajena zaznavat gozda, Indijanec je to zaznaval drugače, kot človek današnje civilizacije, sprejemam tudi to, kot del moje resnice. Čeprav mi poslušamo radio, TV, mp3, priznam, da je poslušati svoje telo veliko težje in zahtevno, zato se sprejemam in odločam, da ponovno spoznam, da je občutek ki ga imam, vreden poslušanja.
Po točkah:
Prav je da čutim, da se nekaj dogaja, prav je da občutkov ne zanikam, jaz sem edini verodostojen informator za občutke, lahko verjamem sebi, lahko se naslonim edino nase, jaz občutim kaj potrebujem, kaj bi rada počela s seboj, a naj druge sprašujem, kaj naj naredim, ne, poslušati moram sebe, da grem lahko v dogovarjanje z drugimi, ki so avtoritete samo sebi, če znajo, na ta način smo vsi enakopravni, jaz izhajam iz tega kar čutim, vem kaj se v meni dogaja, vem kaj sem, vem kdo sem, in šele sedaj grem lahko v kompromis z drugimi, dokler ne delujem tako, je kot, da so drugi gospodarji na mojem domu in odločajo, določajo ter ukazujejo kako naj delam, ne želim tako, začetek poti je, ko začutim, da se nekaj dogaja, ja, jaz čutim občutke,...

nedelja, 28. september 2014

Boš že vidla, ko....

Kako močen naboj ima, BOŠ ŽE VIDLA, ko...? Pred kratkim smo načeli to frazo, ki je vsakemu od prisotnih zbudila nadzor in manipulacija z občutkom krivde. Avtoritete v življenju so nam ob tej frazi ustvarile nezavedno anksioznost, strah in pomanjkanje poguma, da bi naredili iz sebe bolj ustvarjalne in srečne prebivalce planeta. Raje smo se odločili, da potrebujemo nekoga, ki nas bo ščitil, vodil in skrbel za nas. Na ta način se upiramo, da bi odrasli. Ta fraza boš že videl/a, ko boš odrasla, ko  boš šla v šolo, ko boš imela svoje otroke, ko se boš poročil/a, ko me več ne bo, ko boš sama svoj gospodar,
A zveni znano? Vse celice imamo pobarvane z občutkom neznane prihodnosti, ker se lahko zgodi kaj slabega. Ustrašili so nas in smo se pri tej grožnji na nezaveden način ustavili in nismo zaupali sebi ampak vsem, ki pa so na nek način prišli na tisto stran, ko smejo videt in ocenjevat naš položaj in vedo o nas več kot mi sami.
Res je, da so nas na nepravilen način želeli zaščititi in nam prihraniti neprijetne izkušnje. Na ta način ni bilo zaupanja in spodbude za varno raziskovanje lastnega sveta. Od te omejenosti, pa se s tapkanjem lahko poslovimo in končno odrastemo.
Karate točka:
Čeprav ne vem natančno od kdaj izvira ta grozen naboj tega da bom že vidla, se mi pa zdi, da je zelo močno razdrobljeno po meni in bo treba generalno  čiščenje, se sprejemam skupaj z vsemi ljudmi, ki so mi predali to popotnico. Čeprav mi ta fraza povzroča veliko težo in jo tudi slučajno ni za pustit za drugič, se sprejemam in sem jo pripravljena osvobodit, ker se tudi ona v meni ne počuti dobro. Kljub temu, da je to v meni in sem zablokirana, se odločam in to spustim v turkiznem balonu, da si poišče svojo pot.
Po točkah: 
Boš že vidla, ti kar počakaj, ko boš šla v šolo, ko boš šla v službo, ko odrasteš, ko se boš poročila, ko boš imela svoje otroke, ena neskončna grožnja pred prihodnostjo, eno samo neprijetno presenečenje, nezaupanje, da smo vredni spodbude,  in se odločam za pogum in pogledam kaj se mi dogaja, vidim del mene, ki je zvest tem napotkom in čakam, vidim pa del mene, ki mora naprej in si lahko zaupa, to kar pogledaš, lahko pozdraviš in uporabiš tehniko, ki zmanjšuje ta nadzor, pred pogledom na prihodnost, in postanem lahko oseba, ki predvideva lepa presenečenja...

nedelja, 21. september 2014

Kaj se mi lahko zgodi najhujšega, če mi rečejo ne?

Če smo po naravi bolj plašna oseba, bodo tisti, ki jih prosimo za pomoč to tudi zaznali in se odzvali z nelagodjem ali neprijetnimi odgovori. V našem vedenju ali prošnji odsevajo naša čustva. S tapkanjem lahko postanemo bolj trdni in prepričljivi. Vprašajmo se, kaj se mi lahko zgodi najhujšega? Negativen odgovor? Če je odgovor negativen, ne izgubim prav ničesar. Seveda, če se povežem s seboj in s svojimi občutki, ki imajo nalogo, da me ščitijo. V bistvu pričakujemo odgovor, ki mi navadno ne ustreza. Na ta način smo samo zahtevni do sebe in do drugih. S svojim vedenjem in prošnjami lahko ravnam tudi drugače in si lahko priskrbim več informacij. Neprijetnih odzivov bo vedno manj.
Karate točka:
Čeprav ne znam odkrito, pošteno in odprto komunicirat s svetom, ker se bojim neprijetnih reakcij, že v mojem vedenju odsevajo moja čustva, se sprejemam takšna kot sem z vsem nezavednim delom mene, ki je nežen in ranljiv. Čeprav se bojim negativnih in neprijetnih odgovorov se lahko odločim za spremembo, vzravnam hrbtenico in negativen odziv spremenim v priložnost in sem v bistvu čisto ok. Kljub vsemu, da so vsi negativni odzivi posledica pomanjkanja informacij s katerimi bi se rešili odpora pred neprijetnim, se sprejemam takšna kot sem in si odpuščam pretirano plašnost.
Po točkah:
Vsi negativni odzivi, vse kar sporočam s svojim obnašanjem, skušam odkriti drug način, brez teže občutkov, vem da bi rada jasno izražala svojo strast, spoštovanje in skrb do drugih, med tapkanjem se prebijam skozi svoje občutke, morda gre samo za pomanjkanje informacij, če nekdo reče ne, je to priložnost za spremembo, ker se odločam za to možnost, tudi če mi rečejo ne, nič ne izgubim, lahko se povežem s seboj, negativen odziv je samo pomanjkanje informacij, odločam se, da lahko zahtevam tisto kar želim, nežno in s spoštovanjem, lahko dodam kužkasti pogled in nihče se mi ne bo mogel upreti.

nedelja, 14. september 2014

Misel je energija

Pozdravljeni!
Če energijo trošimo oz. porabljamo, jo je treba tudi obnavljati. V nasprotnem primeru se bomo soočili s pomanjkanjem in drugimi neprijetnimi fizičnimi posledicami. 
Zakaj prihaja do negativnih stanj našega fizičnega telesa? Ker je preveč prisoten ego s svojimi kompromisi, strahovi in dvomi iz zavestnega stanja. Preveč smo v visokih frekvencah in predolgo uničujemo naše energetsko telo. Načne se naše fizično telo in ne zadostuje enourno tapkanje ali kakšna druga tehnika. Potrebno je vlagati več dela. Potrebno se je globlje spoznati. Najprej moramo pozdraviti energetsko telo nato še fizični del. Pri delu na sebi zelo pomaga odprtost, zaupanje, notranja umirjenost in predanost. Ker pa je v naši ogromni, veliki, skrivnostni podzavesti shranjeno preveč pozabljenega, potlačenega, naše in podedovano, pretekle zaobljube, navezanosti, prepričanja, programi, vzroki, spomini na občutke, pozabimo živeti v sedanjosti. Na osnovi preteklosti, ki ne obstaja več a je polna obžalovanja in celo pretresljivih dogodkov, delamo predstave o prihodnosti, ki je zaradi preteklosti negotova in polna strahov. To nam dela občutek nevarnosti ali nam jemlje varnost.  Tukaj se skrivajo vsa prepričanja, vsi vzorci, ki smo se jih naučili kot otroci  in jih vsrkali vase v osnovni družini. In tukaj se vprašamo, kaj so ti vzorci in prepričanja, ki so nas izoblikovala, so nas naučili naši starši, skrbniki, stari starš, učitelji, sorodniki,... Mi smo se učili ali sem varnai ali nisem, sem ljubljena ali nisem, kot otrok sem opazovala in gledala kako naši skrbniki to rešujejo, ali jim je življenje enostavno ali je vedno borba, ali jim je služba nujno zlo ali užitek, ali je služenje denarja nekaj groznega, celo breme ali denar priteka kot energija in ni treba, da so tukaj  kakšne blokade. Kaj  nas je naša osnovna družina naučila in nosimo v sebi še sedaj? Nezavedni del našega uma je skrivnosten a s tapkanjem lahko varno sežemo v njegove globine in poskrbimo, da je sedanjost lepša. 

Karate točka: 
Kljub vsemu, da podzavest pozna vse odgovore na vsa moja vprašanja, se sprejemam kot človeško bitje, ki živi med ljudmi in sem takšna kot sem čisto ok.
Čeprav je velik del mene zgrajen iz podzavesti in gradi moje telo in ga lahko zdravi in krepi, se sprejemam zato ker sem pripravljena pogledati nase z druge strani.
Čeprav o vsem kar govorim, podzavest že ve in ukrepa, se jaz sprejemam s tem bogatim bistvom mene in sem takšna kot sem ok. 
Po točkah: 
Lahko se poskusim zavedati svoje podzavesti,izbiram to možnost, ker bo na ta način lažje stekla skozi mene življenjska sila, tako bom prepoznala svoje negativne vzorce, ki mi povzročajo tudi vsa bolezenska stanja, na ta način bom lažje verjela v svoj napredek, popolno zdravje, notranji mir, bogastvo, ker v nasprotnem doživljam samo napor, strah in napetost, rad bi verjela, da lahko delam z lahkoto,     brezpogojno in brez razumevanja nadnaravnega, brez prisile in navezanosti na rezultat,… 
Razmišljam s svojo glavo,  občutek zdravja, rodi zdravje, občutek bolezni, prinese bolezen, domišljija in vizualizacija so najmočnejše orodje, podzavest mi lahko tudi služi,  jaz sem lahko to, kar si zamišljam, da sem, če verujem in zaupam, je lahko še boljše, nimam sovražnikov,  vsak in vse  je le moj učitelj,   tapkanje je moj načrt,    z njim izražam svojo namero,     ki jo občutim s srcem,    lahko si izdelam svoj lastni načrt,    svoj edinstveni načrt,…

nedelja, 07. september 2014

Čutiti se živega

Ali smo opazovalci svojega življenja ali kovači svojega življenja? Ali smo nagnjeni k malodušju in nam peša volja do česarkoli? Zagotovo se nam lahko zgodi kaj podobnega, če preživimo čas za štirimi stenami, kot pa na prostem, med zelenjem. Tudi če pada dež, se nam izboljša razpoloženje, okrepi volja in se počutimo živo, če preživimo nekaj časa na prostem. Takšni ljudje smo bolj srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Za dobrodejnost duha poskrbi narava, ki je kurivo in netivo hkrati. Že po nekaj minutnem sprehodu, se nam povrne volja in moč, da svoje misli, želje in načrte spremenimo v dejanja.
Če nam ustvarjalnost pri delu pada, se ne zaganjajmo še bolj vneto z glavo skozi zid. Odklopimo se od motečih dražljajev, ki pritegnejo našo pozornost (telefon, TV,...). Privoščimo si odmor v naravi, gozdno kopel, pripadnost naravi in spoštujmo njeno moč. Tako bomo iz sebe izcedili največ.
Karate točka:
Čeprav nenehno spremljam z enim očesom svojo elektronsko pošto, z enim ušesom sledim zavijanju sirene, pišem seznam, kaj moram kupiti v trgovini, hkrati že odgovarjam ne telefonski klic, skratka sem stalno v stanju vznemirjenosti, se sprejemam takšna kot sem.
Čeprav sem razpeta med obilico dražljajev in se težko posvečam eni stvari in je zato ne opravim dobro, se sprejemam z vsemi pomanjkljivostmi in sem ok.
Čeprav se zavedam,  da bi morala umirit svoje možgane in jim omogočit, da se bolj zberejo in dejavno vključit naravo v svoje življenje, da se začnem čutit živo, se sprejemam...
Po točkah:
Kdo si, opazovalec ali kovač življenja, mi peša volja do česarkoli, se počutim varno v zaprtem prostoru, se počutim živo, pada mi ustvarjalnost pri delu, zaznavam pa vse moteče dražljaje, stalno sem v stanju vznemirjenosti, lahko pa se odločim, da stopim v naravo, tudi če pada dež, ja lahko grem v naravo po boljše razpoloženje, v naravi je kurivo in netivo za mojo življenjsko energijo, odločam se za povratek moči in volje, da svoje misli, želje in načrte, spremenim v dejanja...

nedelja, 31. avgust 2014

Odnosi

V različnih odnosih (s starši, partnerjem, sodelavci, otroki, prijatelji, neznanci...) lahko pride do nesoglasja, oporekanja, prikrivanja, spora, razhajanja..., ker smo ranljivi. Pojavijo se neprijetne situacije, kjer smo sebični, jezni, obtožujoči, se počutimo nelagodno. Tapkalci vemo, da se takrat v nas dogaja nekaj, kar je potrebno pogledat, občutit, poimenovat. To je v bistvu samo del nas, ki ni prežet z ljubeznijo in svetlobo. Ker si želimo prijetnih odnosov, se odločimo ali izberemo, da svojo ranljivost pogledamo, kot priložnost za dozorevanje in ne poglabljanje v konflikte. V odnosih smo vsi drug drugemu učitelj, ker si pomagamo skozi vse, kar se moramo naučiti, da postanemo bolj ljubeča človeška bitja. Izzivi in težave, ki jih doživljamo, nas naučijo tistega, kar najbolj potrebujemo.
Karate točka:
Čeprav so v meni neprijetni občutki in zahtevajo mojo pozornost, vsaj s tapkanjem, se sprejemam takšna kot sem.
Čeprav vidim vse preveč kritično, se zavedam, da postajam bolj ljubeč človek.
Čeprav obstaja možnost, da mi uspe, ker nekaterim pa uspe in tudi meni lahko, potrebujem samo pravo spodbudo, se imam rada, čeprav še ne naredim vsega.
Po točkah:
delo na občutkih, bi moralo biti št. 1, vse situacije, kjer sem jezna, obtožujem, se mi dogaja krivica, kjer se pojavi nelagodje, sem ranljiva, razočarana nad drugimi in nad seboj, ne da se mi ukvarjat z občutki, ne znam se ukvarjat z občutki, drugi se bi morali spremenit, kaj pa če vseeno pogledam svojo ranljivost, samo malo, saj se menda res vsi učimo drug od drugega, na nek način si pomagamo, skozi vse, kar se moramo še naučit, da bomo postali bolj ljubeča človeška bitja.

torek, 19. avgust 2014

Čeprav in kljub temu...

Poletni oddih je za menoj, pred menoj pa novi izzivi. September je pred vrati, ko se bomo zopet nekateri srečevali na skupinskih druženjih, drugim pa bo že moja ponedeljkova beseda prinesla priložnost za razmislek ali podporo pri samostojnem tapkalskem ali premišljevalnem podvigu.

Tapkanje je glavni razlog, da pišem in se izražam na svoj način. Besedica čeprav, je za tapkalce (tako vsaj jaz razmišljam), beseda vseh besed. Govori o skrbi v lastni situaciji, ki jo intenzivno čustveno doživljamo. In čeprav čustvujemo pozitivno ali negativno, dobro ali slabo, prijetno ali neprijetno... nam med tapkanjem čeprav ponuja, obljublja, nas sooča, celo zagotavlja, da bo trenutno stanje po tapkanju boljše. Ta čudoviti veznik, mi je precej spremenil smer potovanja skozi življenje. Občasno veznik čeprav zamenjam z kljub temu  in v naslednjih minutah začutim nasprotje z prej občutenim, še hitreje. To poletje, sem se zavedala in se poigravala, med prebiranjem knjig z besedami, kaj se v meni dogaja, kako se me besede dotikajo, navadno zelo globoko, ko je prebrani del tudi del moje preteklosti. Jasno, začela sem tapkati.
Karate točka:
Čeprav je to del moje preteklosti, ki me spominja na..., se sprejemam z vso to nevidno torbo. Kljub temu, da nisem vedela, da skrivam tudi ta boleči del..., sprejemam sebe skupaj z vsemi preostanki, ki še štrlijo nekje in čakajo, da jih poiščem in jih varno pripeljem ven iz sebe. 
Čeprav sem spet našla (to in to)..., se spoštujem in si dovolim, da s pomočjo tapkanja ustrezno presnavljam vse, kar še čaka v mojih globinah, da se osvobodi.
Po točkah:
Ves strah, ves sram, vse zamere, vse jeze, vsi občutki krivde, vsi porušeni mostovi, vse izrečeno in neizrečeno, vse zastale energije, vse neizjokano, vsa zapuščenost, vse vzkipljivosti, vse neuslišane potrebe, vse nezaceljene rane in vse nove priložnosti, da pozdravimo, zacelimo, odpuščamo in končno brezpogojno ljubimo.

nedelja, 03. avgust 2014

S tapkanjem je lažje

Ustvarimo novo resničnost, čas in prostor. Če se odločimo, so lahko odlični dnevi za čiščenje miselnih vzorcev, prepričanj in resnic, ki nam več ne služijo. Z  zavestnim delovanjem, gibanjem in valovanjem, brez čustvenih navezanosti ali sodb, si lahko pričaramo čist, umirjen in zadovoljen um. Hoditi bi morali svoje besede ali delovati tako kot govorimo, slediti svojemu srcu in svojim nogam, kamor koli nas vodijo, da bomo hodili v korak z drugimi, lahkotno in z radostjo. Odprimo svoje bistvo globoki podpori in obilju vesolja ter začutimo svetost življenja v sebi in svoji okolici. S tapkanjem je pa vse lažje.
 
  • čeprav še tega ne znam,
  • sploh ne vem če upam,
  • bojim se tega kar ne poznam,
  • preveč sem si naložila,
  • ne vem kaj so moje prioritete,
  • velikokrat se počutim da zgubljam moč in pogum,
  • na osnovi dosedanjih spoznanj bi že mogla naredit en premik,
  • kdaj se bo poznal napredek,
  • kljub vsemu verjamem da je možno in se bom trudila iskat naprej svojo luč.

nedelja, 27. julij 2014

Primerjanje

Primerjava nam prinaša manjvrednost ali večvrednost.Kdo pravi, da je bambus lepši od hrasta ali da je hrast bolj dragocen od bambusa? Pa si hrast želi imeti votlo deblo kakor bambus? Ali bambus zavida hrastu, ker je ta večji in njegovi listi jeseni porumenijo? Že sama misel, da bi se drevesi med seboj primerjali je smešna.
Mi ljudje pa smo to navado ponotranjili, sprejeli in se težko odrečemo temu, da je nekdo lepši, bolj nadarjen, bolj močan, pametnejši in navidez celo srečnejši od nas. 
Kdo smo ne odkrivamo tako, da se primerjamo z drugimi, temveč  tako, da pogledamo, če izpolnjujemo svoje lastne zmožnosti kakor najbolje vemo in znamo. Tapkalcem je lažje, ko pogledajo svoje občutke. Če se ne primerjamo, manjvrednost izgine in takrat končno smo to kar smo. Potrebni smo takšni kot smo. 
Vse in vsakdo je neprimerljivo edinstven in vreden.

nedelja, 20. julij 2014

Obstaja veliko razlogov za to, da smo hvaležni...

Ali veste, da se kamena doba ni končala, ko je zmanjkalo kamenja. Tudi materializem se ne bo končal, ko bo zmanjkalo materije.
Čisto potiho je prišlo obdobje energije, zato nekateri še niso dobro opazili, koliko ljudi je že sestopilo iz vlaka krize, laži in pohlepa. Naša moč je v naši lastni energiji, ki je ne dovolimo več ropati. Potrebno se je ukvarjati z  rešitvami in ne s težavami. Mi tapkalci, redni in občasni vemo, da je za to potrebno delati z zelo subtilno energijo v naših telesih, ki vodi v boljše odnose in optimizem. Seveda politika o tem ne razpravlja in banke tudi ne financirajo takšnih idej. Zunanji svet želi, da obtičimo v strahu in skrbeh in to počnejo iz dneva v dan, da se slučajno ne bi ukvarjali sami s seboj. Nam pa to kakšen dan uspe, zato iščemo nove možnosti in nas politične zgodbice ne zanimajo. Potrebno je umirit strahove in stalno potrebo po nadzoru vsega okoli nas v naprej, ker izgubljamo priložnost, da bi živeli sedaj in ne več zgubljali zdravja in energije za nesmiselne karierne igrice.
Naj bo hvaležnost zdravilo za posameznika in ne viharne zahteve, ki zakrijejo brezplačne dragocenosti okoli nas in v nas. Kljub vsem težavam imamo vzrok, da smo hvaležni.

nedelja, 13. julij 2014

Moj predlog je izbira

Počasi bi bil že čas, da se nehamo ukvarjati s strahovi na običajen način, ko vse skupaj potlačimo. Svojo pozornost bi morali usmeriti v to kar imamo in ceniti to kar imamo. Morda je kriza celo naša rešiteljica, ki nas s svojo lekcijo uči, da se je treba preobraziti. Pomembno je, da pogledamo kaj podpiramo, koliko kritiziramo, kaj obtožujemo, kako prelagamo krivdo na drugega. Torej začeti moramo pri sebi, saj smo mi tisti, ki kreiramo usodo. Če si privoščimo strah, je to tisto česar bomo imeli še več. Vendar pa ni dovolj samo osredotočanje na pozitivne stvari. Potrebna so tudi čustva z zavedanjem  občutkov, s prisotnostjo.. Na ta način usmerjamo svojo življenjsko energijo. 
Tapkalci vemo, da imamo vsak dan na razpolago 100% paket te energije, od nas pa je sedaj odvisno kako jo bomo prerazporedili. Za to prerazporeditev je potrebna pozornost. Če je pozornost v problemu npr. v tem česa nimamo, bo to raslo in bo tega še več. Ljudje namreč oddajamo občutke (frekvence) in pritegnemo ujemajoče občutke (frekvence). Če čutimo žalost, prestrašenost, bes, grozo, pomanjkanje in prijetno zadovoljstvo, izpolnjenost in radost je to frekvenca, ki deluje. In naša odgovornost in izbira je, kaj bomo dajali iz sebe. Zato smo mi ustvarjalci svojega sveta, nihče ne more narediti tega namesto nas. Ali  se bomo zbudili in se rešili iz slepega sledenja temu, kaj narekuje družba, ki jo ne zanima, kaj je za nas dobro in se celo razglaša, da edino oni vedo kaj je dobro za nas in bomo zavozili ter pokorno šli v smer brez občutkov.
In ja, ne bo enostavno, to ni gumb, da ga vklopiš in potem kar deluje. Gre za vsakodnevno izbiro. Gre za to, da izbereš zadovoljstvo in izpolnjenost.

Čeprav sem žalostna in jezna, ker ni za mene enostavne poti se odločam, da bom šla po poti, ki mene zadovoljuje in izpolnjuje, ki mi ponuja ljubezen, upanja. Ko me življenje zabriše ob tla se zjočem, si obrišem potolčene komolce in kolena ter se ponovno postavim na noge in se spomnim, kaj je moje telo izbralo. In tako izbiram z zavedanjem vsak dan.

nedelja, 29. junij 2014

Kaj je travnik?

Tokrat me je prevzel travnik. Ko sem se resnično povezala z okolico, sem dojela naslednje. Gotovo bi vsak izmed nas opisal travnik drugače. Za mlade fante je travnik najprimernejše nogometno igrišče. Romantični zaljubljenci najdejo tu cvetove ivanjščic in z njihovimi jezičastimi cvetovi ugibajo o izpolnitvi svojih čustev zaljubljenosti. Čebelarji na travniku nahranimo svoje čebele. Kmet na travniku nakosi in posuši seno in otavo. Tudi botaniki in zeliščarji najdejo med travami vedno kaj novega, zanimivega in uporabnega. Nežne travne bilke navdihujejo pesnika, ki opiše zelo doživeto travico. Tudi likovni umetniki zelo tenkočutno narišejo polne travnike. Verjetno ni človeka, ki o travniku ne bi imel povedati vsaj besede. Vsak gleda isti travnik nekoliko drugače. Vse je odvisno, kakšne potrebe imamo, zanimanja in čustvovanja. Jaz sem si dovolila odpreti srce in opazovati travnik kot življenjski prostor. Tapkala sem hvaležnost, ker so običajni gosti na mojem travniku poleg čebel, različnih vrst metuljev, čmrljev, osic, divjih čebel, mravelj, pikapolonic, kobilic, neznanih hroščkov, različne vrste ptic, polži, še komarji so se mi zdeli zanimivi. Na spregled so prišle še srne, zajci in lisice. Seveda to se ni zgodilo sočasno. S pomočjo tapkanja sem bila v globokem zavedanju skozi cel  dan in doživela sem cel žur flore in favne. V tem zadovoljstvu sem si obljubila, da bom imela na kresno noč, drugo leto, v žepu praprotno seme in bom lahko razumela, kaj se pogovarjajo prebivalci našega travnika.

Moji tapkalski prijateljici, se zahvaljujem za pred kratkim poslano čudovito fotografijo poljskega šopka (slika zgoraj).
Vsem tapkalcem in prisotnim na mojem blogu, voščim lepo poletje. Odprite srca, hodite bosi po travi, objemite kakšno drevo, upočasnite korak in si oglejte okolico, nenavadne oblike debel, vej, opazujte mravljišča, naberite kakšno zelišče, skratka poskusite uživati v svoji bližnji okolici. S tapkanjem je lažje ustvariti zanimiv dan.

ponedeljek, 16. junij 2014

Srce

Z obvladovanjem svojih čustev, pomembno vplivamo na lastno zdravje. Srce ni le črpalka, ki brez premora dela kmalu po spočetju, pa do našega zadnjega vdiha. Zanimivo je dejstvo, da srce ne zboli za rakom. Lahko se vprašamo, če je to sedež naših čustev ali celo naše zavesti? Kako je možno, da s presaditvijo, novi uporabnik sprejme tudi čustva, spomin in osebnost tistega, čigar srce utripa v njegovem telesu? Zanimivo je, da so Egipčani pri mumifikaciji trupel iz telesa odstranili vse organe razen srca. Ali srce res lahko poči od žalosti? Ali ga res poškodujejo maščobe ali le naša čustva? Od tu sledi, da so srčno žilne bolezni čustvena posledica vsega, ker človeka odvedejo, dejanja in misli nas samih. Postanemo nekdo, ki deluje ne da bi ozaveščali svoje misli in svoja dejanja. Torej ne ravnamo po svoji vesti. Da vse to prikrijemo, se vdamo v alkohol, droge, pretirano delo, motnje hranjenja, seks, igre na srečo, celo pretiranega iskanja osebne rasti, v občutkih, da smo ubežali težavam. Ker nismo v skladu s svojo vestjo, pademo v disharmonijo. Srce nima kaj uravnavati ali usklajevati. Ločeni smo od sebe, srce pa zboli.
Tapkalci se počasi vračamo k sebi. Težimo k temu, da bi na preprost način opisali kaj in kako čutimo. Osnovno tapkalsko pravilo je ozavestiti sebe, s svojimi mislimi in dejanji. Na ta način srcu počasi prinesemo harmonijo. Uravnavamo tok duše in razuma. Kmalu opazimo, da v situacijah, ki so se zgodile, ravnamo bolj umirjeno, razumsko, dostojanstveno, sočutno, srčno in brezpogojno. Pri svojih ravnanjih smo prisotni, brezpogojni, energijsko pretočni. Tudi drugi navzven zaznajo našo srčnost, iskrenost, poštenost s katero polnimo tudi okolico.

nedelja, 08. junij 2014

Sonce in svetloba

Čebelarji rečemo Naj medi, mi vsi pa lahko rečemo tudi Naj bo Sonce - svetloba. Sonce je življenje in mi ustvarjamo proces vsrkavanja njegove svetlobe. Poglobimo se malo navznoter.
Življenje na tem planetu vzdržuje Sonce. Po tiho nas želijo oropati svetlobe sonca. Na vseh področjih smo se oddaljili od njega, še hrano proizvajamo, ki sonca ni videla, ne rastline ne živali. Zavedati se moramo, da rop tega stoletja niso bančne obresti, inflacija, novi davki, novi dokumenti, vinjete... in vsi prispevki, ki se jih spomnijo razne administracije, da napolnijo nove proračune. Ropi stoletja so nastali v zadnjih desetletjih. Čutiti je kot, da denar vrti svet in vzdržuje življenje na njem, pa ni tako. Dodatna nesramnost je ta, da nas hočejo prepričati, da je sonce krivo za naše naraščanje težav z zdravjem in se mu moramo še bolj vztrajno izogibati in se pred njim zaščititi s kemičnim orožjem.
Vsi vemo, kakšna je rastlina, ki ji primanjkuje svetlobe. Tudi vitalnost živali, ki je zaprta v hlevu in tista, ki se svobodno giblje naokrog je očitna. In kako so nas uspeli prepričati, da večji del življenja preživimo v zaprtih prostorih? Celo merilo uspeha je, bivanje v zaprtem prostoru. Bivanje v stanovanju, pisarni, klimatiziranem avtomobilu, nakupovalnih središčih, zabaviščnih parkih, celo rekreacija v zaprtem prostoru...   Sodobna politika je morda ravno zato tako oddaljena od življenja in narave. In ironija je tukaj, tudi sami se opremimo za sprehod, kot da gremo na drugi planet: zaščitna očala z močnimi filtri, voda v posebnih posodah, nahrbtnik s prvo pomočjo, rezervno obleko, hrano, specialna oblačila, kreme s filtri, sredstva proti klopom, komarjem in drugim sovražnikom...
Če tapkaš, lahko temu rečeš zmota in si ustvariš popolnoma varno okolico. Za ta teden predlagam dvig iz teme vseh oblik manipulacije v svetlobo sonca. Naši predniki so se dobivali pod stoletnimi drevesi, ko so želeli priti do pametne odločitve.

Karate točka:
Čeprav okolica želi manipulirati z menoj, se odločam, da stopim ven iz družbenih okvirjev in se sprejemam tudi, če  sem malo upornik.
Čeprav vem, da ne smem postati človek iz rastlinjaka, se sprejemam z vsemi okoliščinami.
Čeprav imam občutke strahu, skrbi, jeze imam izbiro, da onemogočim vse temačne misli in se sprejemam tudi če nisem popolnoma sodobna.
Po točkah:
Ne želim postati človek iz rastlinjaka, vsi občutki strahu, jeze in žalosti so zidovi, ki jim moram vgradit okna, da pridem do svetlobe, bit urban, uspešen in sodobno kultiviran je zame zapletena situacija, ki ne povezuje z naravo, ampak oddaljuje od sebe, kakšna zmota, ko mladi prespijo dan, da lahko živijo ponoči, celo težki bolniki ne prenesejo svetlobe, izbiram svetlobo, vračam si moč svetlobe, vračam se v naravo, na svoj način in s svojimi sposobnostmi in sem OK.

nedelja, 01. junij 2014

Reči NE!

  • Čeprav sem jaz na vrsti samo za rojstni dan...
  • nikoli ne more nihče počakat...
  • največkrat nisem nikoli na vrsti...
  • strah me je, ampak dovolim telesu, da na varen način spusti iz svojega telesa te občutke...
  • strah me je, če bom naredila  po svoje, gledali me bodo grdo in si mislili, kaj si upam...
  • nobeden ne bo navdušen nad tem kar mislim naredit iz sebe...
  • jaz posledično ne bom imela opore...
  • pa sem jo imela kdaj ali si jo že cel čas želim...
  • mogoče me bodo vsi izločili in bom sama, vsi bodo razočarani nad mano, zato imam občutek, da bo težko...
  • končno se odločam reči NE svoji bolečini, občutkom in odzivom ljudi...
  • jaz nimam sposobnosti reči NE, ker se bojim, kaj bom povzročila...
  • mi ne znamo reči miren, odločen NE, ker je vedno lahko nekdo zgrožen, če rečeš NE...
  • čeprav vem, da bi bilo dobro  reči NE, jaz tega ne znam, ne zmorem, nimam prakse, skregano je z mojo logiko, vse drugo bi lahko rekla samo NE ne morem...
  • nimam nobenega znanja kako reči NE...
  • niti v šoli se nismo tega učili, to kar ne gojiš, ne moreš poznat...
  • kar tako reči NE, ne gre, je težko...
  • po navadi moram čist ponoret, da rečem NE in nazadnje se hočem še odkupit, če sem s tem komu kaj povzročila...
  • zato bom rajši še malo zdržala in bom pridna...
  • naj se vse mirno nalaga na moje telo, saj lahko še malo potrpim...
  • v vsakem primeru se imam jaz rada in se sprejemam, če bom kdaj znala rečt NE...
  • bi pa zelo rada vedla kako se reče NE in zraven ostaneš živ...
  • ni šans, da bi rekla NE in pri tem ostala živa, nepoškodovana, neprizadeta...
  • to se ne da, to je težko in zame nemogoče...
  • ne morem reči NE in se pri tem dobro  počutit...
  • mogoče bi poskusila, ampak se bojim, ker nimam te sposobnosti...
  • bi pa vsaj razmislila o tem...
  • lahko bi  poiskala še kakšno drugo možnost...
  • dobro bi bilo premislit, zakaj bi bila dvakrat prizadeta, ko rečem JA, pa mi je potem žal, ker to ne želim ali pa rečem NE pa se bojim kaj bo potem...
  • rada bi bila zadovoljna s tem, da imam možnost premislit in da imam dovolj časa za premislek...
  • hočem to priložnost da se odločim o drugih možnostih...
  • rabim sposobnost, da sprehodim svoje misli in se ne opiram več na to kako me je strah reči NE, saj so še druge možnosti...     
  • Lahko premislim, izbiram ali pa se odločim o tem, ko rečem NE in se sprejemam točno takšna kakršna sem in si odpustim, ker do sedaj nisem znala, saj sem v bistvu najboljše kar imam.

nedelja, 25. maj 2014

Tapkanje je most

S tapkanjem ali morda katero drugo tehniko, lahko dosežemo mavrični most v novo resničnost. Energijo telesa poskusimo začutiti tako, da se za nekaj trenutkov poglobimo vase in si povemo:
 
Imam možnost izbire, posvetim se lahko temu kar želim in sledi lahko tapkanje:
  • Povežem se z vsemi obveznostmi, ki jih imam danes
  • Izbiram, da je danes čudovit dan z vsemi okoliščinami
  • Obožujem svoje delo, rada se imam, v vsakem trenutku sem na pravem mestu
  • Izbiram, da sem močna, zdrava, da ljubim in da sem ljubljena
  • Današnji dan bo čudovit, izbiram, da se odlično počutim v svojem telesu in zato bo danes čudovit dan
  • Izbiram, da sem polna življenja in da sem ob pravem trenutku na pravem mestu
  • V vsem vidim priložnost in privlačim vse dobro
  • Počutim se odlično in polno energije ter se obožujem takšno kakršna sem
  • Veselim se ker je pred menoj lep dan in mi bo šlo dobro
  • Izbiram, da sem polna življenje zato bo dan čudovit
  • Mislim pozitivne misli, obožujem današnji dan
  • (pa še za čebelarje) Odločam se, da imajo moje čebelje družine dovolj paše in ugodne vremenske pogoje
Ker pa moje telo ni neumno in tapkalci vemo, da je treba iz sebe spustit pretekla prepričanja, si lahko damo izbiro in dovoljenje ter odločitve, da mislimo tako kot je in se z vso pravico počutim tudi slabo.
Vzemi se v roke in odidi v prostor, kjer imaš mir, vodo in robčke in tapkaj, tapkaj,...

nedelja, 18. maj 2014

Koliko prispevamo sami?

Ko nastopijo težave, velikokrat krivimo druge in redko pomislimo kaj in koliko smo prispevali sami. Vidimo, kaj bi morali spremeniti drugi a težko govorimo o sebi, kaj potrebujem, kaj čutim, vedno pa imam mnenje o drugih. 
Svoje oči imam, da se prepoznam a vidim pa  samo zunanjost. Kaj pa notranjost - osebnost, ki je naš skriti vidik. Zato potrebujemo ogledalo, ki pa je lahko nekdo, ki je z nami v kakršnem koli odnosu. Odsev v ogledalu je odvisen od razdalje (odnosa) iz katere gledamo in tudi kakovosti ogledala (odnosa). Bolj ko se približam, bolj jasno lahko zaznam. Najbolj natančno ogledalo je naš partnerski odnos. Odraža naše najboljše in najslabše lastnosti.
Zato pa imam izbiro, da postanem poslušalec, da zaslišim kaj potrebuje naš bližnji. Na ta način prevzamemo odgovornost, saj zaznam kako se to in to pri njemu tiče mene. Npr. moti me partnerjeva sebičnost. Morda, ker se v sebi spopadam s svojo egoistično platjo in si je ne upam priznat. Kaj je z mojo sebičnostjo?
Stresanje obtožb, zmerljivk, zlivanje besa, po možnosti kazanje s prstom ti si ta in ko kažemo prst v nekoga, na sebe kažemo s tremi. V bistvu smo nasilni do sebe? To kar me moti pri drugem, me zagotovo moti na nek način pri sebi še bolj. Zakaj me moti in kako je povezano z menoj? To je raziskovanje sebe, vsega notranjega, podzavestnega, pospravljenega iz preteklosti. Tukaj pa nam pomaga tapkanje, ko se zaletimo v ovire, ki so se skozi leta naselile v našem telesu. Zato se moramo ljubeče umivati tudi s spomini na lepe trenutke, da se osvežimo.

Karate točka:
Čeprav ne znam govorit o svojih težavah, potrebah, svoji bolečini, se sprejemam.
Čeprav se mi je morda zgodilo tudi kaj nevarnega, moram prešolat moje možganske poti.
Čeprav je tapkanje zanimivo potovanje k sebi, sem ok in se sprejemam z vsemi pomanjkljivostmi. 
Po točkah:
Čas je za spremembo vzorcev in prepričanj,   zanikanje slabega, neprijetnega ne pomeni, da tega ni,    če tapkam si vzamem čas in priznam, da obstaja,   ko tapkam, posvetim z lučko,    in opazim, da vznemirjenja sploh niso nevarna,   imam izbiro, da preoblikujem vso mojo vsebino,   pa čeprav bo veliko dela, na ta način bodo na površje skalile pozitivne izkušnje, ki so tudi v meni.

nedelja, 11. maj 2014

Edino mi sami lahko ustvarimo premike v sebi

Naj vas povabim na tapkalsko masažo. Vsak dan je lahko odličen dan za povečanje psihofizičnih moči in prižig notranjega ognja. Dobro bi bilo obnoviti odnose in razmerja in jih spraviti v ravnotežje. Zato je danes dober dan, da se vrne tisto, kar je bilo izgubljeno, zamolčano ali pozabljeno. Lahko smo ustvarjalec svojega notranjega zemljevida, ki je prisoten v naši rasti. Edino mi sami smo sposobni ustvarjati premike v telesu.
S tapkanjem, masažo, plesom, meditacijo ali drugačnim premikom, prebudimo zavedanje samega sebe in zlijemo čutnost ter razum v svoje telo. Tapkalci to zaznavo spodbudimo z lahkim tapkanjem naših znanih točk. Vse to lahko počnemo v temi,  z zaprtimi očmi, skratka tako kot nam je všeč. Na ta način prebudimo intuicijo, ki nam pomaga prepoznati  in občutiti napetost ali trenutek, ki nam otežuje življenj ter nas popelje k priložnosti, ki vodi k našim resničnim željam. Odprimo se s tapkanjem, da podpremo svoje bogato bistvo ter začutimo skrivnostnost v sebi in svoji okolici. Lepoto lahko začutimo v vsem.  Nič ni narobe, če smo malo spremenjeni, če nam nekaj manjka. Naša energija je bila  v preteklosti omejena ali ovirana. Lepota je vedno na razpolago. Je v vsakem posamezniku.  Ko se med tapkanjem postavimo v vlogo opazovalca in si dovolimo čutiti vse, nas v vsej prizadetosti, v vseh krivicah, ki so se nam  zgodile, naš lasten občutek pripelje v odpuščanje,  ljubezen in do lepote v nas, v vseh stvareh in ljudeh. S tapkanjem vse tisto, čemur namenimo svojo pozornost, postane prijaznejše, zbledi pa negativen naboj. Če smo pozorni,  med tapkanjem lahko začutimo misel, informacijo, idejo, željo, hrepenenje kot tudi strah. Zavestno si bomo začeli želeti, misliti, čutiti, hrepeneti in postati še boljši ljudje z vso lastno zgodovino.

Karate točka:
Čeprav se moram naučiti ljubezni do sebe, ker se drugače v nas lahko razvije marsikaj med tem, ko se nimam rada in ko dajem prednost vsemu drugemu, samo sebi ne, se sprejemam skupaj s tem dejstvom in sem ok.
Čeprav je moje telo nekoliko spremenjeno, imam izbiro, da se v tem telesu in v tej podobi počutim dobro in se imam dovolj rada, da se lahko kljub odporom spremenim.
Čeprav mi je žal za vse grde poglede, grde besede, za vse užaljene ure, vem da bi sedaj ravnala drugače, se sprejemam z vsemi izkušnjami in je življenje pač moja učiteljica.
Po točkah:
Včasih se počutim negotova,
potrebujem veliko podpore in razumevanje,
potrebno bi se bilo prilagodit na drugačne razmere,
potrebujem kakovostnejše in polnejše življenje,
to je moja izbira in s tem ni nič narobe,
sama se moram odločit, kdaj bom začela s spremembami,
vem, da vsebujem in držim v sebi nekaj boljšega,
cel proces gre skozi zdravljenje duševnosti,
ki je doživela globoke pretrese,
in sedaj je moja naloga,
da se spravim v dobro ravnovesje,
da se naučim ljubezni do sebe,
da poiščem hvaležnost in spoštovanje,
ljubezen in luč.

nedelja, 04. maj 2014

Pomlad polna simptomov

Če dobro premislim, sem velikokrat ravnala zaletavo (sem šla, da je prej minilo) ali sem neskončno odlašala (nikoli nisem bila pripravljena nekaj naredit), za prenekatere stvari pa sem postala otopela (ko ničesar nisem čutila, ne bolečine, ne strahu). A življenje poskrbi, da nas vedno znova vznemirja, še posebej spomladi, ko se prebudijo boleči želodci, težave v jetrih, z dihali, kožo, alergijami,… Vse to ni slučajno. Želodec ne more požreti vseh zaletavosti, odlašanj in otopelosti. Jetra so zastrupljena z požrtimi, gorečimi besedami. Dušimo se v svojih zamerah, koža nas pa grize navzven in navznoter.
In spet imamo tapkalci orodje, da odvalimo bremena, da spustimo vase goreče besede in prepoznamo, kaj nas ovira in kaj vznemirja. Na ta način odslovimo svoja nezaupanja in prepoznamo prijateljske misli in gremo nad lastne dvome in podcenjevanje.
Prej pomlad polna simptomov in teže, sedaj s tapkanjem ozeleni našo notranjost. Na ta način si dovolimo zadihati in začutimo, da imamo vse pogoje, da odženemo nekaj dobrega iz trdoživih korenin. Opazimo, da zmoremo, da je okoli nas veliko ljudi, ki nas podpirajo. Dovolj je že tapkanje, neznaten korak v nas, da se nas polasti volja in peljemo naše pošasti (strah, obup, nemoč) na čist zrak in pašo. Naj se pasejo, poležavajo, prebavljajo kot živina na prostem in ne da je nekje zaprta, sama, rjoveča, sestradana.
Karate točka:
Čeprav sem zamudila pomlad, dovolim svojemu telesu, da nadoknadi zamujeno, naj se začne čiščenje. Čeprav sem zaletava, odlašam in sem morda tudi otopela, dovolim tej pomladi novo vznemirjenje in čiščenje takšno, kot še ni bilo nikoli in se sprejemam z željo po boljšem počutju. Čeprav ne morem čisto globoko zadihat te pomladi, ker je v meni kup zastarelih čustev in prepričanj, se sprejemam in peljem svojo vsebino na eno dobro pašo.
Po točkah:
Vem, da obstaja način za odpravljanje težav, lahko izkoristim pomlad, da zadiham in začutim, da imam vse pogoje, da odženem nekaj dobrega iz svojih korenin, lahko se peljem celo na pašnik, tam spustim iz sebe zaprto živino, ki v meni rjovi in je sestradana, grem na čist zrak, se prepustim pomladi in dovolim svoji zastarelosti zazeleni, naj se razcveti in prepleta med seboj narava v meni in to je način, da vstopim v kvaliteto življenja. 

Dež, dežja, dežju, dežja, z dežjem, o dežju...

Mogoče se nam bliža sprememba. Dež, ki pada, je lahko povezava s prelivanjem solz, morda z zdravljenjem ali čiščenjem zastale energije. Lahko gre za čiščenje vseh preteklih in sedanjih ran telesa, uma, duše in duha. Pomembno nam bo, da v procesu ne razmišljamo o sebi kot o žrtvi, temveč da solze ali kakšen drug odziv, uporabimo z namenom, da premaknemo staro energijo in sprostimo vse, kar ne služi več na našemu podstrešju preteklosti. Tako bomo s tapkanjem služili svojemu najvišjemu namenu. Dež ima zelo veliko moč, ki nas lahko odnese od tu in nas ponese v svoje valovanje. Lahko pa nas pusti tu brez kakršne koli spremembe. Odločim se za spremembo ali pa še ni pravi čas. Če sem za spremembo, moram opusti stare vzorce, napetosti in omejitve. Sprejmimo svoje lekcije kot projekcijo nas samih. Osvobodili bomo svojo energijo in polepšili preobrazbo. Povabljeni ste, da se poklonite s tapkanjem sebi in si izkažete spoštovanje, da bomo lahko lepše ravnali z bližnjimi, ko bomo malo spet poštimali svojo energijo.
Karate točka:
Čeprav se zavedam zastarelih energij, se gibljem v smeri sprememb. Čeprav je morda tudi dež odziv na zastale energije, sprejemam oba v procesu življenja. Čeprav je ukvarjanje s starimi energijami za marsikoga nesmiselno početje, jaz čutim velike spremembe na sebi odkar tapkam in zato se sprejemam z vsemi spremembami.
Po točkah:
Dež, ki pada, me spominja na prelivanje solz, s čiščenjem zastarele energije v telesu, umu, duši, vem, da nisem žrtev, vse je z namenom, vse kar ne služi več je prijetno sproščat s tapkanjem, ko pada dež, me lahko ponese v spremembe, ki so koristne, zdravilne, ja, odločam se za spremembo in dež mi lahko pomaga na moj način, da za seboj puščam stare vzorce, napetosti in omejitve... 

nedelja, 27. april 2014

Vsi smo samo ljudje, drug ob drugemm

Vsi se kdaj jezimo, vsi se prestrašimo in  vsi smo kdaj žalostni. S tem ni nič narobe, če vemo kaj s tem narediti. Že priznanje tega je velik korak.
Pred tem priznanjem, da je ta neprijetnost v nas, pa tavamo brez da bi čutili. Že zgodaj so nas naučili zanikati, potlačiti, prikriti, skratka ne izražati na pravi način. Da nas ne bi kdo prizadel, raje ne tvegamo razkritja tega, kar morda v sebi čutimo. Vsa ta energija čustev pa čaka, vztrajno, se upira spremembi (čista fizika). Redki so trenutki radosti v življenju, skratka več je slabega kot dobrega. Ker so čustva resnična, niso samo zamisel, izmišljotina, ampak so energija, ki v danem trenutku nastane. Zato jo je potrebno na primeren način izrazit, ne da bi poškodovali koga v svoji bližini. Neizražena, potlačena, zavrta energija, postane na tak način strupena. brez ustrezne sprostitve se odraža v obliki oteklin, krčev, migren in drugih bolezenskih znakov.
Edina pravilna odločitev je, da čustva sprejmemo, se jih naučimo občutiti in jih tudi ustrezno izraziti, ko se pojavijo.
Tapkalci imamo izredno orodje za spoznavanje samih seboj. Nekomu ustreza lahko kaj tretjega. Najpomembneje pa je, da si poiščemo z ljudmi, ki nas podpirajo, ob njih pa se odločamo sami. Če me pri moji potrebi ne podpirajo, ne pomeni, da moram opustit željo, idejo, cilj. Vsak od nas bi moral živeti svoje življenje, drug ob drugem, kot samostojna oseba, brez poniževanja, obsojanja, žaljenja.

Karate točka.
Čeprav so nekoč v meni nehote povzročili, da je potrebno nekatera čustva zanikat, prikrit, potlačit in jih ne izražat teko kot sem čutila, se sprejemam s to svojo vsebino. Čeprav sem to razumela po svoje in sem se naučila čustvovat tako, da nisem tvegala in razkrivala, kar v resnici čutim, se sprejemam z vsem kar je v meni pometeno pod preprogo. Kljub temu, da včasih še ne vem, kaj sem jaz skupaj s tem tapkanjem, koliko koristi mi lahko prinese ukvarjanje s čustvi, se sprejemam točno takšna kot sem in vem, da me ljudje podpirajo.
Po točkah:
Z resnico o čustvih ni nič narobe, vsa energija čustev čaka, da jo osvobodim, da jo sharmoniziram, da jo uravnovesim, da tudi čustveni sistem pretočim, pošljem v svoj pretok energije, moč radosti in ljubezni lahko doživim skozi pretočna čustva, čustva morajo teči tako, kot po telesu teče kri, čustvene žile moramo odmašiti, moramo odpreti srce, šele tako lahko ljubim sebe, postanem samostojna oseba, ki ne obsoja ampak ustvarjalno živi.