nedelja, 29. marec 2015

Otrok hrepeni po ljubezni...

"Rahlo, nežno, kot se svet dotakne cveta, zrak vode, veter skale - se želja dotakne srca ... Rahlo, nežno."
(Neža Maurer)

Pozdravljeni!
Res močno se zavedam, kako nas zaznamuje otroštvo. Med tapkanji se zavem, da sem se popolnoma podredila in pozabila nase, samo zato, da sem bila kao sprejeta, pohvaljena, varna, ljubljena, opažena. Dobila sem starše in situacije, ki so se mi celo zdele normalne. Pomanjkanje zavedanja pa  je zanikalo veliko resnico, kako razočarani smo nad seboj, ker nismo popolni.
Karate točka:
Čeprav sem se takrat šele učila, ko sem opazovala starše, kaj moram naredit, da dobim to kar potrebujem in kje so meje, se sprejemam z vsemi svojimi prepričanji, ki me omejujejo še danes. Čeprav sem bila kot otrok popolnoma odprta, zaupljiva in se od drugih učila, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj je slabo, se sprejemam z vso podobo, ki sem si jo ustvarila takrat in potem usmerjala svoje življenje. Čeprav sem se odločila s tapkanjem prepoznat te vzorce in jih preseči, se sprejemam z vsem, kar še ne prepoznam, opazim ali odklanjam, ker sem se tako programirala, ko sem bila mala, zaupljiva, odprta deklica.
Po točkah:

Otrok v meni ni zgradil čustvovanja,     ni zgradil čustvovanja, ki bi mu koristilo,      otrok v meni je še zelo živ in žalosten,      otrok v meni se spominja sporov med staršema,      ta otrok je bil priča,     otrok je čutil vsako besedo,     vsako žaljivko,      vse kričanje,     strah me je bilo,     čeprav se je oče jezil na mamo      in sem jaz samo poslušala,      je bilo hudo, kot bi rezal z nožem,       v grlu čutim, da ni bilo prav takšno ravnaje,      in potem se je obrnil še k meni in sem otrpnila,       takrat sem naredila vse, da nisem dodatno vznemirjala vso to razburjeno energijo,    otrpnila sem,     postala sem nevidna,     postala sem še bolj pridna punčka,       vse sem naredila samo zato,      da ne bi bila kaznovana še jaz,      zavrnjena,     zmerjana,       da bi ostala ljubljena,     da bi me imeli radi    in sedaj imam izbiro,    da potolažim vsaj en takšen dogodek,      da potolažim to hrepeneče dete v sebi,       da si priznam, da to počnem še danes,     da vse naredim, da bi bila sprejeta,      da bi me opazili,     pohvalili     in ne zavrnili      ali celo kaznovali s pogledi,      besedami,      dejanji,      ker bi bila rada ljubljena,       ker hrepenim še danes     in sem si hvaležna,      da sem vztrajala toliko časa,      da si to ljubezen lahko dam sama,     ker jaz vidim svoje vrednote,       in jaz se lahko začnem razdajati sebi,    učinkovito prepoznavam konflikte v sebi,     potolažim čustva in občutke in če je treba rečem k**c gleda!