ponedeljek, 10. november 2014

Čas žalosti = čas preobrazbe

Če greš dovolj globoko, je lahko čas žalosti tudi čas velike preobrazbe. Za to, se je treba spustiti globoko in žalost doživeti takšno kot je, z obsojanjem in z pomilovanjem. Bolečina žalosti ni prisotna zato, da bi nas naredila žalostne, to tapkalci lahko vemo. Bolečina je zato, da nas naredi bolj pozorne, budne, da postanemo večji opazovalci, zasledovalci. se mi zdi, da kadar je življenje lahko, udobno, prijetno, umirjeno, se ne menimo pretirano za vso prijetnost. Ko pa smo v bolečini ranjeni, ko nam nekdo umre, ko nas nekdo zapusti, ko v osamljenosti jočemo, takrat je priložnost, da se zavemo. In kaj bi brez te čudovite tehnike, ko lahko prepoznaš, da bolečina ni za to, da me onesreči ampak zato, da se zavem, da stopim v stik s seboj, da si naklonim več časa, da se pojavi rešilna rutina...

Karate točka:
Čeprav sem žalostna in ranjena sem zadovoljna, da imam tapkanje. Čeprav je potrebno veliko časa, da si upam ogledati bolečino, se sprejemam s svojimi bolečinami. Čeprav potrebujem veliko poguma in veliko časa lahko sprejemam vse to, ker kljub vsemu čas uporabim koristno in sem takšna kot sem popolna.
Po točkah:
Čas žalosti,  čas žalovanja, za izgubljeno ljubeznijo,  svojcem,   prijateljem,    ko boli,   ko se joče,   ko čutim,  ko lahko z besedami povem,   ko sem pozorna,   ko se lahko opazujem z vso intenzivnostjo,   ko zasledujem odzivnost,   jakost,   ko si namenim čas, pozornost, se lahko odločim, da se zavedam, da sem v stiku  s seboj in da imam rešilno rutino,   da imam vso tapkalsko družino,   da smem čutiti in ko se zavem,  vsa intenzivnost žalosti izgine.