nedelja, 02. februar 2014

Si lahko vzamete čas in ne počnete ničesar?

Pozdravljeni!
Kako preživljate trenutke, ko ste sami? Bi rekla, da jih večinoma preživite v razmišljanju o drugih, družini, prijateljih, za nas pa jih zmanjka. Saj to bi bilo zelo sebično, imeti 10 minut čas zase, vendar upravičeno. Jaz sem kapitan svoje ladje, sem motor, pogonska sila, spodbujevalec in potrebujem ta čas, da si obnovim moč sredi belega dne, se osvežim in odpočijem ter napolnim baterije in se spet postavim v polni tek. V nasprotnem pa zmanjka goriva, motor se pokvari in se sesujemo. Tapkalci to še posebej vemo. Mi si zapolnjujemo misli, da odpravljamo motnje. Ampak tokrat predlagam, da ne počnemo nič, samo dihamo in uživamo sami s seboj, ker smo živi.
Če se spomnimo, ko smo bili otroci in je mama rekla, kaj počneš in smo odgovorili, da nič, smo takoj dobili zaposlitev. In to počnemo še danes, ker nič se ne dela. Če v odmoru spijem kavico, je to odmor za kavo in ne odmor v katerem ne počnem nič. Če poslušam glasbo, je to glasbeni predah. Če imam družbo in klepet, je to druženje. Čas, ki si ga vzamem zase, naj bi bil res le to in takrat ne počnem ničesar.
In če to še ne zmoremo, lahko poskusimo tako:
KT:
Čeprav bi rada počela 10 minut nič, sprejemam to željo kot nekaj človeškega in sem vseeno OK.
Čeprav se nič ne da počet in zdržat v dihanju sam s seboj, se sprejemam in vem, da moram zboljšat svoje življenje.
Čeprav bi bilo čisto preveč sebično si vzet 10 minut zase, sprejemam svojo občutljivost in je ta ideja morda koristna.
Po točkah:
Početi nič je sebično, treba je nekaj delat, jaz se spočijem, ko pijem kavo, ko poslušam glasbo, ko  se družim s prijatelji, nič počet je neumno početje, lahko pa je človeško početje, da končno opazujemo svoj vdih, kako se polnim in praznim, sprejemam in dajem, samo moj vdih in jaz, morda je pa to edino človeško, da ostajam v sebi in sem tako najbolj odgovorna, odrasla in bom svoje življenje uredila po svoje.