nedelja, 30. marec 2014

Razlike med nami

Res je, da se oblačimo drugače, govorimo različne jezike in imamo različne navade. Bistveno pa je, da smo vsi prišli na ta svet po ljubezen. Vsi si želimo biti srečni in uspešni, želimo si nekoga, ki bi nas objel, vsi si želimo, da so strahovi do nas milostni, vsi si želimo biti privlačni, prijetni in zanimivi za druge.
Kje smo se zgubili? Zakaj je pomembno, če nosimo obleko, sari ali slamnato krilce?
A spet vsi jočemo, ko se udarimo, vsi se smejimo, kadar smo veseli, vsem kruli v želodcu, kadar smo lačni.
Zgubili smo se, ker sodimo. Nekoč davno smo bili vsi sorodniki. Med nami ni razlik, vsi skupaj smo iz istega talilnega lonca. Obdali smo se z navidezno zunanjo plastjo, plaščem. Sprejemati moramo druge skupnosti in kulture, ki se nam zdijo zelo različne od nas. Če pa pogledamo iz srca, opazimo, da so razlike zelo majhne, da nam ni treba bit vzvišen nad nikomer in ničemer. Vsi skupaj smo si bližje, kot mislimo.

Karate točka:
Čeprav dvomim v to, da sem tako zelo povezana z ljudmi, sprejemam sebe takšno kot sem.
Čeprav sem jaz edinstvena in čisto drugačna, s tisoč pomanjkljivostmi, si dam možnost, da so te pomanjkljivosti zunanji plašč sodb in kritik, ki jih želim s tapkanjem prerasti in se sprejemam takšna kot sem.
Čeprav verjamem, da smo prišli vsi na ta svet po ljubezen in sprejetost, se sprejemam z vso negotovostjo, ker sem bila na nek način ranjena in se sprejemam ter dovolim več gotovosti, saj so razlike med nami res majhne.
Po točkah:
Verjamem, da smo prišli na ta svet po ljubezen, bila sem ranjena, to mi je povzročilo težave, obdala sem se v zunanji plašč, da bi se zaščitila, začela sem ustrezati drugim, ne sebi, okrepiti moram odnos do sebe, videti, kako sem človeška, kako sem podobna sočloveku, opuščam sojenja in vzvišenost, čeprav sem marsikoga prizadela, sem se trudila po svojih najboljših močeh, vem, da delam napake in lahko jih začnem počasi opuščat.

nedelja, 23. marec 2014

Sprejemam se točno takšna, kakršna sem.

Tapkalci dobro vemo, da ni nič lažjega, saj gre samo za sprejemanje, da nismo popolni. Na ta način sprejemamo napake, čustvene vzpone in padce, slabosti, šibke točke in vse ostalo. Ni se vredno dajati v nič zaradi nekaj napak. Smo rezultat vsega, kar se nam je zgodilo. Mi vsi smo samo ljudje, kar pomeni, da smo precej zapletena bitja. Smo polni življenja, strahov, grehov, občasnih muh, napak, slabe volje, nesramnosti, odklonov, negotovosti, ponavljanj,...
Nihče od nas ne bo nikoli popoln. Kot rečeno izhajamo iz tega, kar imamo in kar smo, nato pa se lahko vsak dan odločimo, da si prizadevamo za nekaj boljšega. In to je največ, kar lahko zahtevamo od sebe, da se odločimo. Da smo budni in se zavedamo, da smo pripravljeni narediti, kar je prav in se celo sprijazniti, da nam kakšen dan ne bo uspelo. Prišli bodo dnevi, ko bomo strašno daleč od svojega cilja. A s tem ni nič narobe. Imamo izbiro, da se poberemo in začnemo znova. Moramo se sprijazniti, da nam tu in tam ne bo uspelo, ker sem samo človek. Za tapkalce je vedno priložnost, da postanejo drugačni, da gredo v lastno želeno smer. Sprejemamo, da smo, kar smo. Trudimo se po svojih najboljših močeh in za to si lahko celo čestitamo.

Karate točka:
Čeprav si močno želim bit popolna vem, da to ni v skladu z mojimi potrebami, se sprejemam točno takšna kot sem.
Čeprav ima ta popolnost čisto nekje drugje svoje korenine, jo sprejemam kot del družbenega prepričanja, ki mi  narekuje, kaj je dobro zame, sprejemam to, da sem del družbe in mi ni treba sprejemati njihovih norm, ker edino jaz vem, kaj je dobro zame.
Čeprav samo družbi koristi, da sem popolno vitka, izobražena, pod nadzorom in je to merilo s katerim ocenjujejo kako mi gre, kaj počnem in kam grem, sprejemam sebe kot pomanjkljivo bitje, ki mu paše, da ostane zvesto sebi in ne drugim.
Po točkah:
Iskreno se imam rada, takšna kot sem, sem najboljša in neponovljiva verzija človeka, ki ve kaj potrebuje, kaj čuti, ki ve kaj mi je lepo in kaj mi paše, sem res dragocena zase, ni mi nujno obdržat zainteresiranost drugih ljudi, ni mi treba, da sem seksi in atraktivna za druge osebe, ni mi treba podpirati ljudi, ki so nezainteresirani, lahko se odločim in sprejmem, da sem kar sem, da imam kar imam in da to lahko izboljšam, da se poglabljam vase in osrečujem sama sebe, ker na ta način bo imel tudi svet veliko od mene.

nedelja, 16. marec 2014

Ko boste sami svoj sodnik in ocenjevalec

Moj predlog za ta teden je, da postanemo najboljši, kot smo po svojem mnenju lahko, ne mnenju drugih, ki jim želim ugajati (to ni brezpogojna ljubezen). Na ta način bomo postali sami svoj sodnik in ocenjevalec in bomo z lahkoto izpolnili svoja pričakovanja, ker so naša. Nihče drug ne more oceniti ali sem uspešna, ker za uspehe in podvige, ki se jih lotevam, začenjam postavljati svoja merila. Če sami lahko precenimo, ocenimo, ovrednotimo,... ali smo uspešni, bomo pogosteje dosegli svoje cilje.
Zakaj nam ne uspeva? Ker smo do sebe skrajno neizprosni in moramo imeti vedno občinstvo, ki nas ocenjuje (starše, prijatelje, sorodnike, kogar koli), ker smo tako zrasli in se navadili živet od pozornosti oz. energije drugih.
Najbolj čudovito pa je dejstvo, da si lahko merila postavljamo sami, ker smo odrasli in polnoletni že toliko let. Nihče drug nas ne more ocenjevati in kazati s prstom kaj je dobro, kaj narobe, pravilno, napačno, slabo za nas. Ja za njega, ne za me. In to se mi zdi tako osvobajajoče in sproščujoče.
In zato se lahko odločimo, da je moj cilj samo najboljše za me, si določim merila, brez pretiravanja in podrobnosti. Npr. hočem postati boljša mama, preprosto merilo je, da sem otrokom vedno na razpolago. Podrobnost ni nujna, da jim bom desetkrat na dan povedala, da jih imam rada ali preverjala, če imajo obute čiste nogavice... Ne, moj cilj je preprost, da sem na razpolago in to je največ kar lahko naredim. In če mi ne uspe, je to samo zato, ker nisem bila na razpolago. Porazi so dovoljeni, zniževanje ciljev pa ne.
Postavljajmo si cilje, ki so preprosti in dosegljivi. Če hodim v službo, je moj cilj, da delo opravljam po svojih najboljših močeh, če sem vrtnar, je moj cilj, da najlepše skrbim za svoje rastline. Če imam otroke poskrbim, da sem čim boljši vzgojitelj,... seveda ni moj cilj biti slab.
Torej od danes naprej lahko velja moje mnenje in živim za svoje cilje, ki nikogar ne poškodujejo.

Karate točka:
Čeprav se iz navade oziram na mnenje drugih, se sprejemam a hkrati zavedam, da me takšno življenje ne osrečuje.
Čeprav sem se naučila ustrezat ljudem okoli sebe in vem, da to nisem jaz, se sprejemam in jemljem življenje do sedaj kot lekcijo.
Čeprav si ne upam vzet življenje v svoje roke in si postavljat lastnih ciljev, sem takšna kot sem v redu in se sprejemam v celoti.
Po točkah:
Ne znam sprejet dobre odločitve, ne vem, če je to dobro zame, bojim se, kaj bodo drugi rekli, to kar počnem mora bit dobro za druge, ne znam si dovolit odločitve, vedno sprejemam slabe odločitve, imam težave pri sprejemanju odločitev, ne upam sprejet svojega cilja, svoje odločitve, to ni varno, prevzemanje odgovornosti je delo za druge, jaz potrebujem nekoga, ki sprejema odgovornost namesto mene,...
KT
Čeprav moja varnost ni odvisna od tega, kako bodo drugi sprejeli mojo odločitev, se sprejemam takšna kot sem in želim končno odrasti in sprejeti življenje v svoje roke.
PT
Moje telo ve kako, varno je, zasluži si, možno je, dovolim si,  še vedno lahko ostanem zvesta svoji družini, če se spremenim, zame je lahko, vidim vse nove možnosti, odprta sem za vse nove možnosti, moje telo ve kako spustiti neprijetne občutke v telesu, vse občutke, ki predstavljajo ovire, moje telo ve in mi sporoča, da ne rabim bit več prestrašena, telesu je dovoljeno sprejeti nov program, pomembna je samo moja odločitev za nov cilj, za drugačen cilj, nikoli ni prepozno.

četrtek, 13. marec 2014

Ko imam težave, iščem rešitve...

Od kar tapkam, hočem rešitev. Ne potrebujem sočutja, spodbude ali potrpežljivosti, ampak pomoč pri iskanju rešitve. Torej tapkalci potrebujemo ustrezno orodje (točke, besede, vodo,...) in vsaj še dodaten par rok (odvisno od težave).
Ko je imel kdo težave, sem vedno hotela nekaj narediti in želela biti junak. Vedno razmišljam o rešitvi. Zelo pomembno pa je, to sem se naučila, da niso vedno potrebne konkretne rešitve in ukrepanje. Včasih je potrebno samo poslušanje. In že na ta način postanemo del procesa. Tako pokažemo svojo pozornost in privrženost tudi takrat, ko se ne veselimo.
Na ljudi okoli sebe je dobro gledati z odprtimi očmi in se zavedati kaj počnemo in kako vplivamo na počutje. Z zanimivimi stališči ponudimo sveže predloge, ki med tapkanjem kar pridejo iz naših globin. Torej, ko imam težavo izbiram in se odločim za rešitev.

Karate točka:
Čeprav ne verjamem, da mi bo vedno uspelo najti za težavo rešitev, se sprejemam.
Čeprav nočem verjet, ker mi že tolikokrat ni uspelo, zakaj bi mi sedaj, se sprjemam točno z vsemi pomisleki.
Čeprav mi še ni uspelo, imam tokrat izbiro, da mi tokrat uspe vedno najti reitev za težavo, se...

Po točkah:
tolikokrat mi ni uspelo, bilo je boleče, razočarana sem bila, posmehovali so se mi, točno vem, kako sem se počutila, bolje je, da sploh ne poskusim, nočem poskusit, nočem doživet sramote, ker če bom iskala rešitev, bom gotovo nekaj zamočila, naredila narobe, spet me bodo kritizirali,  točno vem kako je to...

Moj strah pred neuspehom,   moji zadržki pred tem, da lahko poskusim, morda pa mi bo tokrat uspelo, vredno je poskusiti še enkrat, to je edino kar mam, da še poskušam in poskušam in se ne vdajam v usodo, če tapkam, lahko spreminjam energijo svojih misli in čustev, imam orodje s katerim mi lahko celo uspe. 

nedelja, 02. marec 2014

Pozabi na pomisleke in otroka potisni naprej

Koliko smo uspešni, se odraža tudi tako, da pogledamo kaj počnemo z našimi ali tujimi otroci. Nesebično podpiramo in spodbujamo, ko jim dovolimo, da dihajo po svoje. Naša neuspešnost se kaže v prevelikih omejitvah, prepovedih ali prevelikem popuščanju. Najpogostejša beseda v njihovem življenju je ne in moraš. Ne, ne smeš, ker moraš; ne, nisi še dovolj stara, zato moraš; ne, ne moreš dobiti tega; ne ne boš šel tja, ker moraš; ne, ne smeš gledat tega filma;... 
Počnemo enako kot je bilo pri nas. Ne  nam zelo hitro zleti z jezika in takoj naslednja beseda je moraš. Zakaj? Ker tudi sami nismo dobili ustrezne podpore. Zato ravnamo, tako kot so nas naučili. Seveda ni nič lažjega, kot otroku reči "To ti pa ne gre dobro od rok", "Na tvojem mestu se tega ne bi lotila, ker ti ne bo uspelo"... Se prepoznate?
Uspešni ljudje in starši govorimo: "Daj, poskusi, uspelo ti bo." Veliko bolje je, da jih spodbujamo in jim dovolimo, da občasno doživijo celo neuspeh kot pa, da jim že v naprej vtepamo v glavo in jih ščitimo pred nevarnostjo, neuspehom in razočaranjem.
Ko jim izrazimo pozitivno stališče, začnejo otroci verjeti vase in dosežejo več. In mi tapkalci se s tem spoprijemamo na tapkalski način, ki zna bit včasih zelo globok. Ko ozavestimo svoja neprijetna doživetja, na koncu izrazimo pozitivna stališča. Mi in otroci bomo tako začeli verjeti vase in dosegli več. V nasprotnem pa bomo zrasli v ljudi s šibko samopodobo in pomanjkljivo samozavestjo. 
Ker smo odrasli, že zdavnaj smo postali polnoletni, je naša naloga, da otroke usmerjamo, podpiramo, spodbujamo in poskrbimo za vire in priložnosti. Dosežki načeloma niso tako zelo pomembni. Na enak način damo prek tapkanja tudi sebi nove priložnosti.
Karate točka:
Čeprav me moji starši niso znali prav spodbujat in je zato trpela moja samopodoba in živim v pomanjkanju samozavesti, se sprejemam takšna kot sem.
Čeprav sem prevečkrat v življenju slišala NE in bila zato prizadeta, se sprejemam takšna kot sem.
Čeprav tudi sama prevečkrat uporabim NE zase in za druge, sprejmem to kot izziv in si želim namestiti nov program, ki spodbuja in dovoljuje celo neuspehe.
Po točkah:
ne je naporno slišat, to je omejujoče, prepovedujoče, ne maram ne, spominja me na otroštvo, ko nič nisem smela, stalno prepovedovanje, jaz sem gotovo več kot samo ne, imam izbiro, imam več možnosti kot samo ne, obstaja tudi ja, morda, da, bom počakala, bi premislila, toliko več možnosti od ne in ne smeš ali moraš, jaz sem gotovo več kot ne, moja samopodoba je odvisna od te izbire, enako moram ravnat do drugih, to je moja odločitev, jaz sem odrasla in odgovorna, preteklost je lakcija, JA je spodbuda, je priložnost za boljše vrednote, za kvalitetnejše življenje, za to, da potisnemo naprej sebe, otroke in druge ljudi.