Se lahko zavedamo, kaj povzročamo mi in kaj nam povzročajo drugi? Lažje je pogledati, kaj nam delajo drugi. Enostavneje je, da svojih hrepenenj sploh ne pogledamo. Tapkalci prebujamo svoje otopele občutke in poiščemo lastno vrednost, zaupanje, spoštovanje.
Brez tapkanja ni zavedanja in ko smo ranjeni in nam pripombe povzročajo nemir ali bolečino, je nujno poiskati to novo pot. S tapanjem lahko sami najdemo, opazimo, zasledimo,... kaj navadno počnemo in kaj si želimo, kaj je nova pot, da ne želimo kritiziranja, obtoževanja, sojenja. Posamezniki smo dovolj močni in gremo skozi fazo ranjenosti povedat svojo resnico:
Karate točka:
Čeprav sem v bolečini, svet to lahko vidi, se sprejemam točno takšna kot sem, vsa ranjena od besed. Čeprav me je sram in sem izigrana, ni vredno zlivat teh občutkov na druge ljudi, to lahko sprejemam in pogledam vase. Čeprav je to moja bolečina in so pod njo vse ranjenosti, spomini izdaje, nesprejetosti, zapuščenosti,... čutim željo, da bi se ločila od vsega tega na svoj varen način.
Po točkah:
Pripomba mi povzroča nemir in bolečino, rada bi šla v boj, rada bi napadla, ranila nazaj, rada bi se zaščitila in bruhala jezo nazaj, ranila nazaj, se maščevala, rada bi, res bi rada to napetost vrnila, kdo pa sploh je lastnik te neprijaznosti, oseba, ki je v odnosu z menoj, je to res pravi lastnik, imam izbiro, lahko poiščem pravega lastnika in s to bolečino nekaj naredim, s tem lastnim svincem, ustvarjam lastno alkimijo, pot, ki gre na račun drugega, skozi mene in moj notranji ogenj, v moj najnovejši del možganov, grem in se pogledam zelo globoko, obnovim svoje samozaupanje, samospoštovanje in se na novo sam ovrednotim, izbiram prijaznost, radost, imama izbiro, da delam zase in z vsem spoštovanjem sprejemam tudi senčno stran sebe.
