nedelja, 06. april 2014

Čustvena geografija

Vsi se bojimo, vsi se jezimo, vsi smo žalostni in priznavanje tega je prvi korak. Naša naloga ni, da presežemo ta čustva, ampak moramo spremeniti odnos do njih, se z njimi spoprijateljiti in jih izraziti, ko nastopijo v nekem trenutku.
In kje se je zalomilo, kje smo se zgubili?
Kot dveletni otroci, smo bili sveži vrelci čustvovanja. A prezgodnje družbene norme so nas naučile zanikati, potlačiti, izenačiti ali prikriti. Čustva se pojavijo z našim privoljenjem ali brez njega. Lahko se pretvarjamo, da jih ne občutimo. Na ta način pa postanemo skladišče neuporabnih in zastarelih čustev. Skladiščimo nerazrešene stvari, ki ne ustrezajo v svežih dogodkih, ko nekaj počnemo. Nikoli ne uspemo primerno izraziti to kar občutimo.
Tapkalci pa počasi čistimo police v skladišču in iščemo osnovno čustveno opremo. Preteklost lahko zbrišemo šele, ko jo spoznamo. Če želimo zaživet polno, moramo bit pripravljeni, da bomo kdaj prizadeti in da bomo kdaj prizadeli druge.Če tapkamo, imamo veliko možnosti, da lažje prebrodimo navale čustev in jih celo razumemo kaj se nam dogaja.
Karate točka:
Kljub temu, da ima vsak izmed nas svoj zemljevid občutkov in je čustvena pokrajina vsakega posameznika drugačna, sprejemam sebe in druge ljudi ljubeče.
Kljub temu, da moram sama raziskovat svoje gore in doline, reke in jezove, svoje pritoke in odlagališča odpadkov, sprejemam to čustveno geografijo, kot mojo lastnino.
Kljub temu, da nosim v sebi čustveni zemljevid, včasih stopim iz začrtane poti in se zgubim, a se sprejemam in imam rada.
Po točkah:
Na nek način moram izraziti svojo vsebino, lahko pojem, lahko plešem, lahko pišem, lahko rišem, lahko igram, tako sprostim čustva, da tečejo, odmašim čustvene žile, odprem srce, tako po telesu zakroži nova energija, to je moj čustveni zemljevid, prehoditi moram svoje gore in doline, preiskati reke in jezove, pritoke in odlagališča odpadkov, vse to sem jaz z mojo čustveno opremo in čustveno geografijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar