nedelja, 07. december 2014

Najhujša stvar na svetu je, ko narediš napako.

Ko naredimo napako, je zapisano v nas, da nismo dovolj dobri in posledično me ne marajo. Nekoč smo že skusili ob napakah, da so se nam posmehovali, smo bili zavrnjeni in celo zapuščeni. Na ta način smo razvili nezdravo krivdo. In tapkalci imamo spet orodje s katerim, če smo pripravljeni, lahko pogledamo kaj je z napakami, posmehovanjem, zavrnjenostjo, zapuščenostjo in kaj je z vsemi krivdami.

Karate točka:
Čeprav sploh nimam časa za te občutke, niti za svoje napake in raje gledam kaj drugi delajo narobe, se sprejemam, da nisem dovolj dobra, ker delam napake in sem površna. Čeprav nisem dovolj dobra, ker delam napake že vse dni svojega življenja, včasih večkrat na dan in posledično me posamezni ljudje ne marajo, lahko sprejemam tudi te odnose do mene in moje nepopolnosti, ker imam izbiro kaj bom s tem, samo čas si moram vzet in pogledat kaj je z mojimi napakami. Čeprav ne vem kako daleč seže moj spomin, kdaj sem začela delat napake, da potem nisem bila ustrezno sprejeta in sem čutila zavrnjenost, kritike, občutek sramu, posmehovanje in občutek krivde, sprejemam napake kot teren za učenje in opuščanje slabih občutkov, ki mi povzročajo napetost.
Po točkah:


Najhujša stvar na svetu je,    ko naredim napako,    to pomeni, da nisem dovolj dobra,     napake se ne sme delati,    ker me ljudje potem ne marajo,    ker se mi posmehujejo,    me odvračajo,      me zapustijo,    ko naredim napako,      pozabim na vse dobre stvari in lastnosti, ki sem jih kdajkoli naredila,     samo napaka je pomembna,    ta spodrsljaj,     ki se je ravno zgodil,     samo to je pomembno,   jaz postanem napaka,    na stežaj odprem vrata kritiziranju sebe,    čutim tesnobo,   grabi me panika,     povsod prisoten strah pred spodrsljaji,    karkoli naredim,    bi lahko opravila bolje,    moram bit popolna,    zato ne tvegam rada,    ker bi naredila preveč napak,    raje dušim svojo ustvarjalnost,    sem zelo resna,    v pripravljenosti,     primerjam se  z drugimi,    občutljiva sem za kritiko,   postajam neprijetna,    veliko sem jezna,     sem ujetnica občutka krivde,   ker delam narobe,    vse prikrivam s smehljajem,    dokler me ne izda telo v obliki bolezni,      vendar se odločam,    da kljub silnemu prizadevanju,      in ranjenemu ponosu,    nisem ničvredno bitje nižje vrste,    sem pač zaradi napak doživela občutke krivde in sramu,    bila sem ranljiva in sem še,     premalo so mi zaupali,   kot premalo zaupam tudi jaz,    zato ni bilo sprejemanja med menoj in drugimi,   razumem majhnost in osamljenost,      razumem negotovo razmišljanje,    razumem, da je moje telo prizadeto,   razumem, da se želim obvarovati pred situacijami, ki so mi grozile v preteklosti,      med tem, ko je moje telo in razum odraslo,     jaz še vedno negujem čustvene duhove iz otroštva,    ko ni bilo dobro narediti napako,    svojo preplašenost in negotovost spuščam na počitek izven sebe,    podarjam si vso ljubezen,    mir,     moč,    sočutje,    modrost in hvaležnost, da imam tapkanje.

Počitnice, pomanjkanje in občutek sramu

Ni komentarjev:

Objavite komentar