Občutek je nekaj, kar je vezano na naše telo. Če so občutki jasni, lažje vztrajamo pri svojih željah. Predvsem pa se nam dogaja, da občutki niso jasni, ne moremo čutit svojih občutkov, ker se podrejamo ljudem, ki se nam zdijo bolj gotovi. Celo rečejo nam ,,Čutim, da je to dobro zate!,, Nihče ne more vedeti, kaj je dobro zame ali za drugega in kaj drugi čuti. Odrasli ljudje zabrisano kažemo to kar čutimo, le redko spontano zavibriramo v pristnem veselju. Za našo družbo je pač sprejemljivejše, da smo zadržani in da ne izražamo čustev na poglobljen način. Takšna čustvena plitvina nam daje občutek, da se nam nič ne dogaja, postanemo zdolgočaseni, ne znamo se čuditi sončnemu zahodu, ker se ga ne da globoko zavedati, ne zmoremo hodit po gozdu kot očarani otroci, ki so vzhičeni nad lepoto mravljišča. Če hočemo kaj občutit, moramo na Havaje in še marsikaj se mora tam dogajat, najbolje je da gremo kar na križarke, ker tam se pa res dogaja. Takšni ljudje domov vedno pridejo prazni v sebi in v denarnici.
S tapkanjem raziskujemo svoje občutke. Raziskujemo, kaj nas je kultura in vzgoja naučila, da je bilo prav in ni bilo važno kaj čutimo, pomembno pa je bilo, kaj je prav, da se naredi in se ne tiče mojega občutka, da je celo moja dolžnost, kar so mi rekli, in sem obljubila, ker so pričakovali od mene. In so nas naučili da moramo to, moramo ono.
Potrebujemo nov program, ko bomo rekli ,, V tem trenutku, ob tej uri, na tem prostoru se mi zdi, da glede na stvari, ki mi sledijo, jih čutim in so pomembne meni, želim naredit to in prav čutim, kaj je moja želja.,, Kot mama sprejemam odločitev, da otroke naučim, da se vrnejo vase, poslušajo svoje občutke in dojamejo resnico posameznega trenutka. Vsi skupaj se bomo začeli dojemati v tem trenutku, na poseben način in občutek ne bo tisti, ki je bil včeraj in ni tisti, ki bo jutri, je samo ta trenutek sedaj.
Karate točka:
Čeprav ne znam poslušat telesa, ne znam prisluhnit občutkov, ki prihajajo iz krvnega obtoka in iz vseh organov, sprejemam ta pogled na sebe. Čeprav nisem vajena zaznavat gozda, Indijanec je to zaznaval drugače, kot človek današnje civilizacije, sprejemam tudi to, kot del moje resnice. Čeprav mi poslušamo radio, TV, mp3, priznam, da je poslušati svoje telo veliko težje in zahtevno, zato se sprejemam in odločam, da ponovno spoznam, da je občutek ki ga imam, vreden poslušanja.
Po točkah:
Prav je da čutim, da se nekaj dogaja, prav je da občutkov ne zanikam, jaz sem edini verodostojen informator za občutke, lahko verjamem sebi, lahko se naslonim edino nase, jaz občutim kaj potrebujem, kaj bi rada počela s seboj, a naj druge sprašujem, kaj naj naredim, ne, poslušati moram sebe, da grem lahko v dogovarjanje z drugimi, ki so avtoritete samo sebi, če znajo, na ta način smo vsi enakopravni, jaz izhajam iz tega kar čutim, vem kaj se v meni dogaja, vem kaj sem, vem kdo sem, in šele sedaj grem lahko v kompromis z drugimi, dokler ne delujem tako, je kot, da so drugi gospodarji na mojem domu in odločajo, določajo ter ukazujejo kako naj delam, ne želim tako, začetek poti je, ko začutim, da se nekaj dogaja, ja, jaz čutim občutke,...
Ni komentarjev:
Objavite komentar